Voda, naslednji vir svetovnega konflikta?

Ferganska dolina med Iranom in Kitajsko, ki se ponaša z zelo veliko rodovitno prstjo, je v letih med 1961 in 2012 izgubila 27 odstotkov vse vode z ledenikov, zato ji grozi, da bo kmalu prerasla v puščavo. Najbolj negotovi so menda vodni viri na Bližnjem vzhodu in v Afriki; vsaj 40 držav bo do leta 2025 trpelo zaradi pomanjkanja vode. V Sloveniji se nam za zdaj takšnega scenarija ni treba bati. Predvidene podnebne spremembe do leta 2050 menda ne bodo bistveno vplivale na razpoložljivost podzemnih vodnih virov, gledano obdobno in regionalno, so nam povedali na uradu za hidrologijo in stanje okolja – Sektorja za hidrogeološke analize in Sektorja za kakovost voda na Agenciji RS za okolje (Arso). Vendar so dodali, da se »prostorska in sezonska spremenljivost količinskega obnavljanja podzemnih vodnih virov povečuje«, zato predvidevajo, da bo zagotavljanje količinske stabilnosti preskrbe z vodo iz plitvih vodonosnikov na posameznih vodooskrbnih območjih Slovenije v prihodnje še zahtevnejše. Pred kratkim smo v Sloveniji pravico do vode zapisali tudi v ustavo. Leta 2010 je generalna skupščina Združenih narodov pravico do vode in sanitarij vpisala kot človeško pravico. Sicer pa je v strahu pred morebitnim pomanjkanjem modrega zlata svojo priložnost ugledala tudi tehnologija – z aplikacijami in programi je namreč mogoče slediti tudi vodnim virom in pomagati pri njihovem upravljanju, s tem pa se morda rešiti morebitnega konflikta.

Neenakost, radikalizacija, vojne za vodo in podnebne spremembe so po mnenju nekaterih sinonim štirih apokaliptičnih jezdecev sedanjega časa. Prav pomanjkanje pitne vode na nekaterih območjih bi po napovedih lahko privedlo do vojn za vodo, a se za zdaj, kot je za Svet kapitala povedal Tobias Siegfried, partner v švicarskem podjetju za vodne rešitve in raziskovalni znanstvenik v centru za vodo (Columbia Water Center) na ameriški univerzi Columbia, to še ni zgodilo. »Vojna na nekem območju se ni začela samo zaradi pomanjkanja vode, vsaj jaz ne poznam takega primera,« je dejal in poudaril, da je treba razlikovati med (varno) pitno vodo in vodo za drugo uporabo – kmetijstvo, industrijo ipd. Podobno meni dr. Marian J. Neal (Patrick), programska menedžerka za čezmejne vode na Stockholmskem mednarodnem inštitutu za vodo: »Povečana poraba vode za razvoj in vse več prebivalstva prav gotovo zmanjšujeta količino pitne vode, dodaten stres pa pomenijo podnebne spremembe s spremenljivo sliko padavin. Vendar samo pomanjkanje vode ni vzrok za konflikte zaradi vode. Kombinacija pomanjkanja hrane, naravnih nesreč, preseljevanja, etnično in kulturno nasilje, revščina ali politična trenja je prav tako del te slike.«

Nealova in Siegfried se strinjata tudi, da je svetovno razširjeno mišljenje, da bo naslednja vojna, vojna za vodo, napačno. »Več primerov je mednarodnega sodelovanja glede preskrbe z vodo kot konfliktov zaradi nje,« pravi Nealova, ki opozarja tudi na široko definicijo konflikta, ki ni nujno bojni.

MOP: Nihče ne more pridobiti lastninske pravice nad vodo

Pri nas smo pravico do pitne vode pred kratkim zapisali v ustavo. Na Ministrstvu za okolje in prostor (MOP) so nam pojasnili, da odločitev državnega zbora, da se pravica do varne pitne vode zapiše v ustavo, ne pomeni nobene spremembe za posameznika glede rabe vode za pitne namene: »Za posebno rabo vode za potrebe lastne preskrbe s pitno vodo je še vedno treba pridobiti vodno pravico – vodno dovoljenje in posledično izvajati vse obveznosti, ki izhajajo iz pridobljene vodne pravice.«

Država za posebno uporabo vode, na primer za proizvodnjo pijač, izda tudi vodno pravico (vodno dovoljenje, koncesija, v določenih primerih tudi evidentiranje). Vendar na MOP pojasnjujejo, da »nihče v Sloveniji ne more pridobiti lastninske pravice nad vodo – izjema je le pravica do vode, ki se nanaša na odvzemanje vode za proizvodnjo pijač, v količini ustekleničene vode, ki je določena v aktu, na podlagi katerega je bila pravica pridobljena«.

Voda oziroma vodni vir tudi ne more biti v zasebni lasti, lahko pa so v zasebni lasti objekti in naprave za odvzem kot tudi nepremičnine (zemljišča), na katerih se izvaja odvzem, ki je povezan z gospodarskim izkoriščanjem vode – raba vode za proizvodnjo pijač, ogrevanje objektov, polnjenje bazenov in podobno, pravijo na MOP.

Za vsakega na leto več kot 2000 m3 vode

»Človek popije na leto en kubični meter vode, gospodinjstvo pa na leto porabi povprečno sto kubičnih metrov. Temu je treba prišteti tudi ogromne količine vode za kmetijstvo, ki znaša tisoč kubičnih metrov na osebo na leto. Pitna voda v smislu globalno razpoložljivih količin ni problem, problem je količina vode za proizvodnjo hrane,« razlaga Siegfried.

Po podatkih Arsa je bilo za celotno ozemlje Slovenije na podlagi regionalnega vodnobilančnega modela GROWA-SI za referenčno tridesetletno obdobje 1981–2010 izračunana povprečna letna količina okoli 4,28 milijarde kubičnih metrov razpoložljivih podzemnih voda ali več kot 2000 m3 podzemne vode na leto na vsakega prebivalca Slovenije. Pravijo tudi, da imamo vodnih virov dovolj, vendar načrpane količine podzemnih vodnih virov ne smejo presegati razpoložljivih količin podzemnih voda, regionalno zniževati gladine podzemnih voda, negativno vplivati na ekosisteme in ekološko stanje površinskih voda ... Tveganje za nedoseganje dobrega količinskega stanja podzemnih voda obstaja le pri uporabi termalne podzemne vode iz globokih vodonosnikov v severovzhodni Sloveniji, dodajajo na MOP.

Tudi podnebne spremembe vplivajo na količine vode

Siegfried za primerjavo opiše razmere v Afriki, kjer na nekaterih območjih vode primanjkuje in imajo vodne rezervoarje v lasti plemena. »Če imaš nadzor nad viri (ljudje, ozemlje in tudi voda), imaš moč, da odločaš, kdo bo imel dostop do vode in kdo ne,« pravi. Strinja se, da na nekem območju pomanjkanje vode lahko privede do lokalnega konflikta, napetosti, ne pa tudi do konflikta na globalni ravni.

Pri konfliktih je treba upoštevati tudi asimetrije med razpoložljivo vodo in velikostjo populacije: »Egipt ima, recimo, na modrem Nilu več moči v 'downstreamu' in se baha, da jim je reko dal bog. A če bo Etiopija zgradila jez na meji z Egiptom, bo to postalo za Egipt velika težava, ker bodo izgubili nadzor nad reko. Če bo jez res velik zbiralnik, lahko država, ki ima v lasti zgornji tok reke, dejansko spremeni njen sezonski tok. Težave lahko nastanejo tudi pri polnjenju rezervoarja, saj v spodnji tok priteče manj vode, kar je še posebno problematično, saj je Egipt odvisen od reke Nil.«

V primerjavi z državami v razvoju in drugimi območji, kjer primanjkuje kakovostne vode, smo v Sloveniji lahko zadovoljni tudi s kakovostjo. »Dobro kemijsko stanje je ugotovljeno za 149 (96 odstotkov) vodnih teles površinskih voda, za pet vodnih teles (tri odstotke) je ugotovljeno slabo kemijsko stanje,« pravijo na Arsu in dodajajo, da imajo slabo kemijsko stanje vsa vodna telesa obalnega in teritorialnega morja zaradi preseganja okoljskega standarda kakovosti za tributilkositrove spojine, ki se uporabljajo kot premazi za zaščito ladij pred preraščanjem z algami. Dobro in zelo dobro ekološko stanje je na območju Slovenije ugotovljeno za 59 odstotkov površinskih voda.

Kmetijstvo pa je še vedno eden izmed vzrokov tako za vse večje povpraševanje po vodi kot tudi onesnaževanje, pravi Siegfried. Pojasnjuje, da bi vodna kriza lahko nastala pri uporabi vode za kmetijstvo, medtem ko je glede pitne vode ključno vprašanje kakovost. Na Arso pojasnjujejo, da je pri nas podzemna voda najbolj obremenjena v severovzhodnem delu Slovenije. Slabo kemijsko stanje je ugotovljeno za Savinjsko, Dravsko in Mursko kotlino: »Podzemna voda v Savinjski, Dravski in Murski kotlini je čezmerno obremenjena z nitrati, v Dravski kotlini pa tudi z atrazinom.«

Sledijo vodam od Liberije do Kalifornije

Ponekod je za pomanjkanje vode krivo tudi slabo upravljanje voda. »Tehnologija in aplikacije lahko pripomorejo k boljšemu upravljanju voda, natančnejšemu izračunu o količinah vode in pomagajo razumeti dinamiko v količinah virov,« se strinja Siegfried.

Hrvaško programsko podjetje GIS Cloud je pred časom na trgu predstavilo istoimensko platformo, ki z geolokacijsko aplikacijo sledi tudi vodam in vodnim virom. Komunalno podjetje Liburnijske vode uporablja GIS Cloud za pregled in vzdrževanje komunalne infrastrukture, je povedala Andrea Kovač iz GIS Clouda. V kalifornijskem Orange Countyju z aplikacijo nadzorujejo sušo in porabo vode, v Liberiji pa so s pomočjo nevladnih organizacij izvedli projekt The Last Well (Zadnji vodnjak, op. a.). »Cilj je bil vodo pripeljati v oddaljena, ruralna področja, kjer nimajo dostopa do pitne vode.

GIS Cloud uporablja več kot 70.000 uporabnikov po vsem svetu, njihovo število pa se vsak mesec še povečuje. »Aplikacijo za preskrbo z vodo in vodne vire uporabljajo predvsem lokalne samouprave in komunalna podjetja v ZDA, Indiji, Avstraliji, Kanadi, Južni Ameriki, Evropi,« je povedala sogovornica.

Čeprav imajo najnatančnejše podatke o pitnih vodah podjetja, zadolžena za komunalne storitve, lahko geolokacijske aplikacije v oblaku pomagajo vsaki državi, če seveda obstaja zanimanje za takšne podatke. »Predvsem v državah z dobro urejeno vodno preskrbo, ki že imajo nekakšen GIS-sistem, to lahko precej olajša vzdrževanje infrastrukture, upravljanje, nadgradnjo itd. V državah s slabo ureditvijo in pomanjkanjem pitne vode lahko pregled infrastrukture olajša strateško načrtovanje in upravljanje naravnih virov,« je dejala Kovačeva.

Vojna samo zaradi vode in za vodo na svetu še ni izbruhnila. Vsaj za časa našega življenja ne. Obstaja pa 4000 let stara zgodba o tem, da je v »Mezopotamiji nekdo nadziral jez in ga uničil, kar je bilo povod za vojno«, razlaga Siegfried. Borci Islamske države (IS) so lani vodo res uporabili kot orožje. Zaprli so jez in grozili s spremembo toka reke Evfrates, kar bi na jugu province povzročilo sušo.

Siegfried in Nealova menita tudi, da so prav mednarodni sporazumi odlično orodje izogibanja potencialnim konfliktom zaradi vode, saj predvidevajo tudi mehanizme, kako rešiti spore med državami, ki si delijo reko, akvadukt ali jezero. Sicer pa konflikti zaradi vode lahko vzniknejo na vseh ravneh – na lokalnem, nacionalnem, regionalnem ali na porečju. Pomembno je, da razumemo, kako je nastal problem in na kateri ravni je vzniknil.

Kaj pa napovedi, da bodo nekatera območja čez malo več kot četrt stoletja brez vode, kar bi tudi lahko povzročilo spore? »Če govorimo o podnebnih spremembah je mogoče razbrati, da bo vse topleje, ledeniki in depoziti snega ne bodo več tako obilni, manj bo vode iz gora v doline. V indijskem gospodarstvu je narobe to, da tako kot v Kaliforniji, izčrpujejo zaloge podtalnice, ki je tudi skladišče vode. V Indiji je zato največji izziv prav čezmerno črpanje podtalnice. To pa ne pomeni, da bo v Indiji in Pakistanu suša, še vedno bo monsunski dež. Indija ima tudi vsako leto 50 milijonov novorojenčkov. To pomeni, da se v enem letu populacija zelo poveča. Že zdaj pa so tudi zaradi vse večjega povpraševanja po hrani ponekod na ruralnih območjih v Indiji popolnoma izčrpali podtalnico.«