Kako ustaviti beg startupov iz Evrope?

Klemen Košir
Pri investiranju v startupe sedemdeset odstotkov odločitve sloni na oceni ljudi, ne ideje in posla. Foto: Pexels

Philippe Gluntz, 79-letni častni predsednik združenja Business Angels Europe, si prizadeva, da bi Evropa nadoknadila svoj zaostanek za ZDA in Azijo na področju startupov.

Pojasnjuje, zakaj povprečni 23-odstotni letni donos ni dovolj velik razlog, da bi se investitorji odločali za vlaganje v startupe. Slovenijo je obiskal v okviru pobude ESIL (Early-stage investing launchpad) in povedal, da Evropo čaka dolga pot, Slovenijo pa še daljša.
 

Zadnja leta se zdi, da je na voljo ogromno denarja, ki le išče priložnosti za investicije. So torej trenutno zlata leta za startupe?

Ne prav zares. Kajti ne gre za količino denarja, ki je na voljo, pač pa za prepričevanje investitorjev, da so startupi smiselna naložba ter da niso edina izbira borzni trgi in podobne naložbe. Startupi so alternativna naložba in investitorjem po naravi niso blizu.
Pri investiranju v startupe sedemdeset odstotkov odločitve sloni na oceni ljudi, ne ideje in posla.
Tistim, ki se za tovrstne investicije vseeno odločajo, pa vendarle svetujem, da se tveganja zares zavedajo in ne investirajo več kot pet, morda deset odstotkov svojega prostega denarja v to področje. Je zelo tvegano polje in mnogi takšnega tveganja niso pripravljeni sprejeti. Pri nas v Franciji je to še posebej izrazito, ljudje ne želijo investirati niti na borzne trge, ki so še precej manj tvegani od startupov. Raje imajo svoj denar na bankah, kjer zanj dobijo 0,5 odstotka obresti.
 

Enako je tudi v Sloveniji, ljudje tu niso naklonjeni tveganju.

Tu je enako? Potem morate najti način, kako prepričati investitorje, naj prevzamejo nekaj več tveganja in bodo dobili tudi nekaj več povrnjenega. To mora spodbuditi predvsem vlada, morda tako, da tveganje deli z njimi. Če ni sistema spodbud, je malo razlogov, da bi bogati posamezniki vlagali v ta sektor in ne v bolj preverjene naložbe. Treba je le malo spodbude, če želimo, da bo ta sistem dobro zaživel.
 

O kakšnih donosih govorimo pri investiranju v startupe? Kaj je dober donos za angelskega investitorja?

Statistika v državah, kjer je naša mreža angelskih investitorjev, kaže, da je povprečen donos 23 odstotkov letno. Na prvi pogled izgleda ta številka izjemno privlačna, a zadeva je zapletena. Najprej morate imeti cel portfelj takšnih naložb, recimo vsaj dvajset različnih. Če boste izbrali le eno ali dve, ni neverjetno, da boste ostali povsem praznih rok. Znotraj teh naložb pa morate imeti tudi dobro uravnoteženost med različno stopnjo tveganosti startupov, kar je težko doseči. Omenjenih 23 odstotkov je le povprečje močno raznolike skupine. Podatki nam tudi kažejo, da kar 53 odstotkov takšnih naložb povsem propade, torej ne le, da niste ničesar zaslužili, izgubili ste celoten vložek. Približno tretjina naložb prinese minimalen donos, primerljiv z investicijo v nepremičnine, le 15 odstotkov naložb pa je tistih, ki prinesejo vrhunski donos. Ta močno popravi povprečje vaših naložb – ne pokrije le izgube iz ostalih, pač pa močno preseže donose drugačnih, manj tveganih portfeljev. A to so povprečja; če v vašem portfelju ni nobene naložbe, ki spada v omenjenih 15 odstotkov, vam ne ostane kaj dosti.
Pri tem se je treba zavedati še ene posebnosti take naložbe: iz nje ne morete izstopiti kadarkoli. Običajno traja precej let, preden je startup pripravljen, da si investitor lahko povrne svoj vložek. Iz svojih naložb v startupe večinoma izstopam nekje po osmih ali devetih letih. V tem vmesnem času nimate nikakršnega sekundarnega trga, kjer bi lahko naložbo prodali naprej drugemu investitorju.
image
Pri investiranju v startupe sedemdeset odstotkov odločitve sloni na oceni ljudi, ne ideje in posla. Foto: Esil

Koliko ste sami kot poslovni angel vpleteni v poslovanje startupov, verjetno jim nudite več kot zgolj denar?

Seveda, startupom nudim precej več. A to je odvisno od vsakega investitorja posebej. Osebno imam v portfelju 35 družb in ne morem biti aktivno vpet v poslovanje vsake od njih. Zato se moram povezati s prijatelji, ki jim zares zaupam, da bodo oni vpleteni v delovanje nekaterih, pri drugih pa sem sam tisti vodilni investitor, ki usmerja podjetje. Uravnotežiti morate portfelj podjetij, v katerih ste aktivno vpleteni, in tistih, pri katerih ste zgolj pasivni vlagatelj in prepuščate vajeti drugim.
Tam, kjer ste vodilni investitor, preživljate ogromno časa s svetovanjem in usmerjanjem ustanoviteljev, odpirate jim vrata mnogih partnerjev ter morebitnih odjemalcev, pomagate jim pri vrsti pravnih in računovodskih zadev ter še kopici drugih. Ste njihov profesionalni svetovalec za mnoga področja, a vse to počnete brezplačno. In tudi to, da je treba biti mentor in posvetiti naložbi toliko časa, marsikoga, ki ima denar, odvrne od naložbe – kljub potencialno visokim donosom se zaradi naložbe ne želijo odreči tako veliki količini prostega časa.
 

Vedno gledamo različna tekmovanja startupov, kjer imajo na primer tri- ali petminutne »pitche«, nastope za potencialne vlagatelje. Je zgolj nekaj minut res dovolj, da presodite o smiselnosti naložbe v takšno podjetje?

V vaši regiji sem videl nekaj takšnih tekmovanj, kjer je šlo za predstavitev idej, in to se mi zdi precej nesmiselno. Zame takšne predstavitve nimajo nikakršne vrednosti. Za investitorja je smiselno poslušati zgolj predstavitve tistih, ki so se že vrgli v posel. V petih minutah (plus nekaj minut za vprašanja in odgovore) sicer ne izveste dovolj, da bi se odločili za investicijo, je pa običajno povsem dovolj, da lahko večino predstavljenih že izločite s seznama potencialno zanimivih naložb. Včasih zaradi posla, ki ga predstavljajo, še bolj pogosto pa zaradi ljudi v ekipi. Prav ljudje so ključni, zato je tudi pomembno, da se prepričate, da so tisti, ki vam startup predstavljajo, tudi ključni ljudje v podjetju, ne pa da v resnici poslušate njihove profesionalne svetovalce. Z vprašanji morate nato na te ljudi resno pritisniti, da jih preverite. Sedemdeset odstotkov odločitve namreč sloni na oceni ljudi, ne ideje in posla. Po 35 investicijah v startupe se namreč že močno zavedam, da ideja, ki mi jo predstavljajo, ne bo tista, s katero bodo uspeli. Če so pametni, bodo namreč v procesu oblikovanja posla večkrat opazili, da morajo spremeniti poslovni model, morda povsem obrniti svoje delovanje. In zato potrebujete pravo ekipo, ki bo v pol leta ali letu to sposobna izvesti, ne pa da bodo posel zapeljali v prepad, ker bodo slepo vztrajali pri prvotno začrtanih smernicah ter jih ne bodo prilagajali spremenjenim okoliščinam in spoznanjem, do katerih so prišli na svoji poti (pri čemer bi ob propadu seveda izgubili tudi ves moj denar). Zato je ključna ekipa, ne ideja.

A to še ni dovolj. Če torej ob predstavitvi sklenete, da te priložnosti ne izločite, pride na vrsto druga faza – bolj resen pregled podjetja, ki gre v mnoge podrobnosti in traja do tri mesece. Mi nato organiziramo še eno predstavitev pred razširjeno ekipo potencialnih investitorjev in šele nato vsak od nas sprejme odločitev o investiciji. Nato skušamo skupaj zbrati toliko denarja, kolikor ga startup potrebuje za uspešen razvoj.
 

Imate kakšen nasvet, kako naj startupi pripravijo predstavitev?

Zelo dobro naj predstavijo ekipo, pri opisu ideje oziroma posla pa naj tudi natančno pojasnijo, v čem se razlikujejo od konkurentov. To je nekaj, na kar mnogi pri predstavitvi pozabijo, pa je v resnici ključno. Pokazati morajo, kako dobro poznajo konkurente, in razložiti, kaj točno je njihova konkurenčna prednost. Kar se tiče številk v poslovnem načrtu, ki ga predstavljajo, naj kar naravnost povem, da niti malo ne verjamem vanje, a jih seveda morajo imeti – že zato, da pokažejo, kako razmišljajo, in dokažejo, da znajo s številkami in so sposobni pravilno oceniti trg.
Predstavitve idej zame nimajo nikakršne vrednosti. Za investitorja je smiselno poslušati zgolj predstavitve tistih, ki so se že vrgli v posel.
Predvsem pa morajo znati razložiti, kako so prišli do vrednotenja svojega podjetja. Zelo pogosto pridejo na dan le s številko ali pa ponudbo – ponujamo 15 odstotkov za toliko in toliko denarja. In vedno pogosteje se dogaja, da prihajajo mladi fantje, ki ocenjujejo svoje podjetje na recimo štiri milijone evrov, a nimajo še ničesar ponuditi, pridejo zgolj z idejo. Takšne seveda takoj zavrnemo. Tisti, ki pridejo zgolj z idejo in osnovnim prototipom ali popolnim začetkom posla, res ne morejo postavljati takšnega vrednotenja podjetja. Morda milijon ali dva, če imajo res nekaj izrednega, ne pa več. Imeti morajo torej ekipo, izdelek, primerjavo s konkurenti, pojasnilo o vrednotenju podjetja in načrt, kako se bodo razvijali (čeprav ne verjamem vanj).
 

Ima združenje poslovnih angelov kriterije, kdo lahko investira?

Ni posebnih meril, vsakdo lahko investira. Bolj strogi smo zgolj pri največjih dveh investitorjih v posamičen projekt; ta dva morata imeti izkušnje in biti pripravljena vložiti tudi svoj čas. Ostali pa seveda lahko sodelujejo po svoji presoji. Včasih skušamo koga ustaviti, če nas je preveč, ki bi radi investirali v isti projekt, ali pa ko bi nekdo investiral premalo – ne morete recimo pristopiti z vložkom zgolj petih tisočakov.
 

Že na začetku pogovora ste omenili, da morajo vlade ponuditi nekakšne spodbude, da se bo investiranje v startupe razvilo do dovoljšnje mere. Ali lahko takšne spodbude tudi zapletejo investicijo?

Najenostavneje je, če vlada ponudi davčne ugodnosti. Te morajo biti le zelo pregledne, pa ni težav. Včasih, ko vlade ponudijo programe soinvestiranja, pa lahko pride do težav zaradi različnih pogledov na investicijo in različnih pravil. V tem primeru morajo biti zelo jasni kriteriji izbiranja investicije in nadaljnjega spremljanja ter morebitnega nadaljnjega financiranja. V Veliki Britaniji na primer so nato nadaljnja financiranja kar avtomatična. Na primer, če se določen delež začetne investicije krije iz javnih sredstev, potem je že dogovorjeno, da se tudi v morebitnih naslednjih krogih financiranja iz teh virov krije enak delež nadaljnjih investicij.
Po 35 investicijah v startupe se namreč že močno zavedam, da ideja, ki mi jo predstavljajo, ne bo tista, s katero bodo uspeli.«
Sam sem naklonjen predvsem instrumentom davčnih spodbud, sicer lahko sodelovanje države res bolj zaplete poslovanje. Bil sem deset let javni uslužbenec, zato lahko iskreno rečem, da po mojem mnenju za startupe, ko prerastejo neke okvirje, ni smiselno, da o njihovi usodi odločajo javni uslužbenci. Usmerjati jih mora zasebni kapital, ki skupaj z njimi tvega tudi svoje imetje.
Pogosto se omenja, da startupi v ZDA cvetijo, pa tam država ne nudi nikakršnih spodbud, a to seveda ne drži. Morda ne delijo ravno subvencij, a ponujajo zelo dodelane davčne ugodnosti. Investiranje v startupe vam tam omogoča, da si za 20 let znižate svoje davčne obveznosti, predvsem pa je zanimiv njihov instrument v nekaterih državah, po katerem si davčne obveznosti lahko zmanjšate že zaradi potencialne izgube, torej zaradi padca vrednosti vašega startupa, čeprav iz naložbe še niste izstopili.


Kako lahko Evropa zaustavi migracijo startupov v ZDA? Zdi se, da na evropskih tleh zraste vrsta startupov, a nato tisti, ki so uspešni, sčasoma svoj sedež preselijo v ZDA.

Pri vas, v Sloveniji, je še posebej očitno, zakaj se to zgodi, a nič drugače ni pri nas v Franciji. Če se startup želi razširiti, potrebuje velik trg. Če zahtevamo od njih vsako leto visoke stopnje rasti, potem je jasno, da ne bodo mogli dolgo ostati zgolj na primer v Sloveniji. Evropski trg je sicer velik, a je fragmentiran. Če se boste razširili na Avstrijo in Nemčijo, se morate zavedati, da gre za drugačno okolje, ne le davčno, tudi konkurenčno tam vladajo drugačne razmere. Da bi lahko rasli, so startupi zdaj kar hitro v skušnjavi, da pobegnejo v ZDA ali pa v zadnjem času vse pogosteje v Azijo, na primer na Kitajsko. 
image
Predstavitve idej zame nimajo nikakršne vrednosti. Za investitorja je smiselno poslušati zgolj predstavitve tistih, ki so se že vrgli v posel. Foto: Esil
  Edini način, da to zaustavimo, je, da Evropa podjetjem ponudi manj raznoliko poslovno okolje, a to seveda zahteva čas, to se ne more zgoditi na hitro. Mi kot zveza poslovnih angelov skušamo ponuditi vsaj nekaj, da bi startupi ostali v Evropi. Na primer, če bi investirali v slovenski startup, bi nato lahko čez čas dejali – v Nemčiji imamo poslovne angele in svetovalce, s katerimi sodelujemo, lahko vam zelo enostavno omogočimo prehod na njihovo tržišče. Z nemškimi partnerji se dogovorimo, da z novim krogom investicij vstopijo v omenjeno podjetje in ga popeljejo na večje tržišče – vse znotraj istega ekosistema. Tako torej nastaja klub evropskih angelskih investitorjev, ki skuša olajšati premagovanje razlik med trgi. To je naš prispevek v času, ko čakamo, da Evropa pripravi bolj enotno okolje. A se zavedam, da gre počasi in da to ne bo okolje zame, kvečjemu morda za moje vnuke.

Več iz rubrike