Aplikacija, ki pomaga brezdomcem

ShelterTecha je organizacija, ki skuša s tehnologijo pomagati brezdomcem. Foto Shuterstock

Manjše države lahko na ta način marsikaj ponudijo, še posebej če niso tako zbirokratizirane kot večje države. Če lahko najdete primeren pravni okvir, je to lahko odlična odločitev za Slovenijo.

​Hicham Sabir, vodja odprtega inoviranja v Philips Lighting ZDA, je velik zagovornik povezovanja družb (tako tradicionalnih kot mladih startupov) pri iskanju novih rešitev, a ko sva se srečala na dogodku slovenske družbe CorpoHub, se je v pogovoru bolj kot o startupih razgovoril o tem, kaj ga je po mnogih selitvah po Evropi šokiralo, ko je prišel v ZDA, ter kako se je odločil, da ob tem ne bo zgolj skomignil z rameni, pač pa stopil v akcijo …


Veliko ste potovali po svetu. Kako se inoviranje razlikuje v Evropi od tistega v ZDA?

Če primerjam najbolj inovativne kraje v Evropi z najbolj inovativnimi v ZDA, je prva razlika, ki izstopa, količina denarja. V ZDA je na voljo neprimerljivo več denarja, tam je precej bolj enostavno startupu zbrati zares veliko svežega kapitala. Na splošno imajo tam korporacije precej več denarja in precej več ga tudi namenjajo za različne prevzeme, prav tako so kadrovsko močnejše, ekipe so večje, preprosto vsega je več. To je ogromna razlika. Verjeli ali ne, v Parizu je največji inkubator za startupe na svetu, imenovan Station F. Toda raven aktivnosti tam ni niti približno taka kot v Silicijevi dolini. Tam so ljudje res lačni uspeha in razvoja svojega posla.


Vas je to presenetilo v Silicijevi dolini, ko ste prišli tja?

Že vse svoje življenje se selim po različnih državah in ko sem odšel v Silicijevo dolino, sem si približno predstavljal, kam grem. Zdelo se mi je, da okolje nekoliko poznamo, ker nam je Evropejcem na nek način blizu. Gledamo veliko filmov, jezik nam ni tuj, saj veliko delamo v angleščini, a kulturni šok je bil zame vseeno izjemen; najbolj opazna razlika je ravnovesje med delom in zasebnim življenjem. Recimo, da je v Evropi to dokaj uravnoteženo. V Silicijevi dolini pa kaj takega sploh ne obstaja, tam vlada filozofija, da si tisto, kar delaš, to te povsem definira kot človeka. Zame osebno je to sicer delovalo kot velika motivacija in stimulacija pri delu.


V Silicijevi dolini so postali 16-urni delovniki skoraj norma. Kako vi gledate na to?

Mislim, da to ni nekaj, kar bi morali nujno početi, se pa s tem odpira nevarnost, da sploh ne bi imeli izbire. Ko slišiš nekoga, kot je Jeff Bezos, reči, da je ravnovesje med službenim in zasebnim življenjem koncept preteklosti in da bi morali ljudje tako ljubiti svoje delo, da ne bi šteli ur, ki jih namenjajo službi, mislim, da to govori z zelo privilegiranega položaja. Če delate v enem njegovih skladišč, si upam staviti, da ste zelo veseli, ko lahko odidete iz službe domov.
Zato menim, da je zelo pomembno, da lahko delaš toliko ur, kolikor želiš, in tega ne bi smeli omejevati tako togo. Hkrati bi morali biti izjemno previdni, da to ne postane norma, ki bi jo morali vsi dosegati. Tisti, ki si ne želijo daljših delovnikov, ne bi smeli biti prisiljeni vanje.

image
Foto osebni arhiv


Ste soustanovitelj ShelterTecha, organizacije, ki skuša s tehnologijo pomagati brezdomcem. Ko pomislimo na brezdomce, naša prva misel ni: pomagajmo jim z aplikacijami. Kako je organizacija sploh nastala?

V San Francisco sem prišel leta 2015 in tam so ulice polne brezdomcev. Prej si tega sploh nisem predstavljal, nisem mogel dojeti, kakšna ogromna humanitarna katastrofa je to. Na ulicah enega najbogatejših mest na svetu je poleg družb, kot sta LinkedIn in Twitter, množica ljudi, ki si ne more privoščiti ničesar in so prisiljeni spati na ulici. Zame je bilo to šokantno, še posebej ker mi je zelo blizu evropska socialna varnost. A zavedal sem se, da ne vem ničesar o San Franciscu, o ZDA ter o tamkajšnjih socialnih storitvah in dobrodelnih organizacijah, zato sem se spraševal, kako bi sploh lahko naredil kaj, kar bi bilo koristno za te ljudi.
Sem član skupine Global Shapers – to je skupina, ki te ves čas nagovarja, da začni v svojem okolju izvajati projekte, ki bodo izboljševali družbo.

Kar znam, je graditi podjetja, moštva in produkte ter tehnologijo, zato sem se odločil, da bi poiskal brezdomca, ki je poskušal sam začeti z nekim poslom, a je propadel. Tako sem naletel na Darcela Jacksona. Pol leta je bil brezdomec, nato pa mu je uspelo najti službo, a je vse bolj ugotavljal, da je sistem povsem nedelujoč. Tisti, ki potrebujejo pomoč, sploh ne vedo, kam naj se obrnejo in kaj je na voljo. Pomislil je, da bi ustvaril spletno platformo, ki bi povezovala brezdomce in pomoč, ki jim je na voljo, ter vse storitve in ponudbe, ki bi jim lahko izboljšale življenje. To bi v nekaterih primerih dobesedno reševalo življenja. Poskušal je ustvariti aplikacijo, a mu ni uspelo zadeve spraviti v življenje. Sam in še trije smo se srečali z njim in ponudili, da bi mi izdelali takšen projekt. Že takoj smo povedali, da bo zadeva odprtokodna in organizirana kot neprofitna organizacija, in tako se je začelo – njegovo idejo smo uresničili in tako se je rodil ShelterTech. Danes v organizaciji deluje okrog petdeset prostovoljcev. Vzdržujemo platformo, ki smo jo poimenovali Ask Darcel (vprašajte Darcela), in tam lahko brezdomci najdejo rešitve za svoje potrebe – navodila, kam naj se obrnejo, če potrebujejo psihološko pomoč, prho, streho nad glavo in podobno. Ves čas so na voljo pravilni podatki o projektih, vključno s kontaktnimi informacijami in pogoji, kdo jih lahko koristi. Ob tem skušamo vzpostavljati tudi wi-fi točke, s pomočjo katerih lahko brezdomci te informacije pridobijo brez stroškov.


Ima torej večina brezdomcev pametne telefone, da lahko dostopajo do te platforme?



Na ulicah enega najbogatejših mest na svetu je poleg družb, kot sta LinkedIn in Twitter, množica ljudi, ki hodijo v službo, a si ne morejo privoščiti ničesar in so prisiljeni spati na ulici.

Da, skoraj vsi jih imajo in lahko vam povem, da jih uporabljajo za zelo podobne namene kot vsi tisti, ki imamo domove. Tudi oni radi pogledajo na primer na različna družbena omrežja. Statistika kaže, da ima tam okrog 80 odstotkov brezdomcev mobilne telefone, v naši ciljni skupini pa jih imajo bolj ali manj vsi. Ampak vsem, ki so na ulici, ne moremo pomagati, mnogi od njih potrebujejo drugačne rešitve, na primer psihični bolniki. Iluzorno je misliti, da bi tehnologija lahko rešila kar vse po vrsti. Mi se osredotočamo na tiste, ki si želijo delati ali celo delajo, a jim to ne zagotavlja dovolj prihodkov, da bi si privoščili streho nad glavo. Ta skupina je na nek način nevidna – selijo se iz zavetišča v zavetišče, hkrati pa imajo službe ali so študentje in če bi jih srečali, sploh ne bi pomislili, da so brezdomci, niso videti kot nekdo, ki zvečer nima kam iti.


Precejšnja odpoved družbe, kajne?

Vsekakor. Po mojem mnenju je dolžnost družbe, da poskrbi za vse pomoči potrebne in najbolj ranljive. Je pa stvar vsake družbe posebej, da poišče načine, kako to reševati.
Ne bi rekel, da je to ravno izključno krivda tehnološkega sektorja, se je pa ravno zdaj sprejemala zakonodaja, ki tehnološkim podjetjem v San Franciscu nalaga dodatno obdavčitev z 0,5-odstotnim davkom na dobiček, ta denar pa se namensko porablja prav za reševanje vprašanja brezdomcev. To pomeni dodatnih 300 milijonov dolarjev letno za reševanje te problematike. To je eden od načinov, da velika zasebna podjetja pomagajo reševati tovrstne težave, k nastanku katerih so posredno sama prispevala.


image
Foto osebni arhiv

Letos ste bili tudi na srečanju v Davosu. Tam se zbere svetovna elita, ki prileti z zasebnimi letali. Kako je bilo v takšni druščini razpravljati o vprašanju brezdomstva?

Davos je vse tisto, kar si predstavljate, in še mnogo več. Sam nimam težav načeti takšne problematike pred kakršnokoli družbo, a vprašanje je, kakšen učinek ima takšna razprava med različnimi skupinami. Načeloma so sicer vsi pripravljeni prisluhniti in jih tematika zanima, zato sem tam skušal posredovati predvsem dve sporočili. Veliko se govori o tehnološkem razkoraku in s tem povezano neenakostjo in pogosto se na to gleda skozi vidik držav oziroma kot na mejo med razvitim severom in manj razvitim jugom ali pa razlike med bogatejšimi in revnejšimi državami. Toda moje sporočilo je, da tudi v najbolj razviti in najbogatejši državi na svetu obstaja obsežna revščina na ulicah. Razkorak ni le med različnimi državami, pač pa tudi znotraj vsake države – tudi bogate. To so ljudje, ki so povsem pozabljeni, odrinjeni na rob. Ne pravim, da ne smemo posvečati toliko pozornosti na primer migrantski problematiki, a poudarjam, da ne smemo pozabiti na revščino znotraj bogatih držav.
Drugo sporočilo pa je, da obstaja izjemno velik prazen prostor za tehnološke rešitve na področju socialnih vprašanj in neenakosti. Mnogi neprofitni tehnološki projekti so se že izkazali za zelo koristne, in ne le to, pokazalo se je tudi, da so mnogi ljudje iz tehnološkega sektorja in tudi drugi pripravljeni vložiti izjemno veliko svojega časa v projekt, za katerega verjamejo, da je koristen. Poglejte na primer Wikipedijo ali Linux.


Ne le pri družbeno koristnih projektih, ampak tudi v splošnem gospodarstvu se vedno bolj uveljavlja paradigma sodelovanja, sploh ko govorimo o inoviranju. Kaj pa menite o podjetjih, ki tak način dela zavračajo? Si tlakujejo pot v propad?



Poskrbeti bi morali, da vsak lahko dela, kolikor hoče, in ga pri tem ne omejevati, hkrati pa zagotoviti, da to ne postane norma. Kdor ne želi daljšega delovnika, naj vanj tudi ne bo (posredno) prisiljen.

To bi bila kar preveč drzna izjava. Obstajajo družbe, ki so znane, skoraj bi rekel razvpite zaradi svoje skrivnostnosti in zaprtosti pri inoviranju. Med njimi je na primer tudi Apple – za njih si ne predstavljam, da bi stopili na oder odprtih inovacij. A sem prepričan, da so ena od izjem, le za redka podjetja se bo takšen pristop dobro obnesel. Če pogledate, kako hitro se tehnologije spreminjajo, ne verjamem, da lahko katerakoli družba tako hitro spreminja svojo delovno silo, da ostaja v koraku s tehnologijo. Ko enkrat na tvoje področje vstopi tehnologija, moraš biti izjemno hiter, da lahko preživiš. Poglejte na primer trgovino – tam je bil premik izjemen. Zdaj so vsa vodilna podjetja v tej panogi zelo dobra v tehnologiji in sodelujejo pri odprtih inovacijah, saj so bila v to prisiljena. Družbe, ki ne stopijo v ta prostor, morajo imeti za to res dober razlog.


Sami delate za družbo Philips Lightning. Kako ta družba sodeluje s startupi?

Prav kot zaposleni te družbe sem odšel v San Francisco, da bi tam vzpostavili center odprtih inovacij in se povezali s startupi – to je bila moja osrednja naloga; začeti sodelovanje s startupi. Vzpostavil sem celoten proces, od preskušanja različnih rešitev startupov do integracije njihovih rešitev v naše delovne procese. Izvedli smo nekaj investicij in ustanovili tri centre za odprte inovacije – enega v ZDA (tega smo sčasoma preselili iz San Francisca v Boston), drugega v Evropi (ta pokriva tudi Izrael) in tretjega na Kitajskem. To so tri izjemno pomembne regije za inovacije, a vsaka deluje na svoj način.


Družba Philips Lightning je kupila pet startupov tik za tem, ko je njihova prodaja drugi družbi padla v vodo. Kako uspešni so bili ti nakupi? Verjetno obstajajo razlogi, da prvotni posel ni bil zaključen.

Definirajte, kaj mislite z »uspešni«.


Se vam je nakup splačal, ste zadovoljni z izplenom te strategije?

Veste, ko ljudje sprašujejo o uspešnosti, običajno mislijo, za koliko ste startup kupili in za koliko ste ga prodali naprej, oziroma kakšen je bil finančni izkupiček. A če se želite dokopati do določene tehnologije ali patentov, morda tudi do nekaterih ljudi, potem je to odlična strategija, saj jih dobite precej poceni. Če bi na ta način želeli predvsem finančne učinke, pa ta strategija seveda ni preveč uspešna. Toda za nas je bila zelo uspešna, dobili smo, kar smo hoteli.
Sicer v našem primeru ni bilo tako, a včasih se podjetja odločajo za nakup startupa tudi zato, ker tako pridobijo njegove uporabnike. Če je teh veliko, je to lahko precej vredno.


Tudi v Sloveniji skušamo ustvariti okolje, kjer bi lahko uspevali startupi. Ti vedno iščejo priložnosti, kjer bi lahko preskušali svoje modele in rešitve. Slovenija je po mnogih značilnostih primerna za take podvige. Kako vi gledate na to?

Premalo poznam Slovenijo, da bi lahko zelo dobro sodil o tem, a pred kratkim sem bil v Litvi, ki se je odločila, da bo postala vodilno testno območje za tehnologijo veriženja blokov, in mislim, da se je odločitev izkazala za odlično. Manjše države lahko na ta način marsikaj ponudijo, še posebej če niso tako zbirokratizirane kot večje države. Če lahko najdete primeren pravni okvir, je to lahko odlična odločitev. Seveda pa gre za iskanje zelo občutljivega ravnovesja – po eni strani želite omogočati podjetjem čim bolj proste roke, da lahko testirajo svoje rešitve brez prehudih omejitev, hkrati pa seveda nočete pravil narediti tako ohlapnih, da rušite sistem in omogočate nevarne stvari. Država mora najti pravi pristop in pravo nišo. Še posebej so trenutno zanimiva testna področja za tehnološke rešitve v pravu in zavarovalništvu ter finančne rešitve. Tu lahko iščete svojo priložnost.
Več iz rubrike