Je uživanje gojene ribe res bolj trajnostna in ekološka izbira?

FAO ocenjuje, da bo do leta 2030 kombinirana proizvodnja – iz ribolova in ribogojstva – narasla na 201 milijon ton rib, kar je 18-odstotno povečanje glede na sedanjo proizvodno raven.  Svet namreč že desetletja uživa vse večje količine rib – 20,4 kilograma na prebivalca v letu 2016 v primerjavi z nekaj manj kot 10 kilogrami v šestdesetih letih prejšnjega stoletja, k čemur je pripomoglo tudi ribogojstvo, ki se je hitro razširilo v osemdesetih in devetdesetih letih prejšnjega stolet­ja, najhitreje pa raste v Afriki.

Globalna proizvodnja (skupaj z vodnimi rastlinami) je v letu 2016 znašala 110,2 milijona ton, vrednost prve prodaje pa je bila ocenjena na 243,5 milijarde ameriških dolarjev, pravi FAO. Največji posel z ribogojstvom ima 37 držav sveta, ki imajo skupaj skoraj polovico svetovnega prebivalstva. V Evropi v ribogojstvu vzgojijo tri milijone ton rib in mehkužcev s tržno vred­nostjo 10,5 milijarde dolarjev. Če izvzamemo Norveško, Islandijo in Turčijo (ki niso v Evropski uniji), pet držav članic EU (Španija, Združeno kraljestvo, Francija, Italija in Grčija) predstavlja tri četrtine vrednosti proizvodnje in obsega proizvodnje.

Čeprav mnogi verjamejo, da je uživanje gojene ribe bolj trajnostna in ekološka izbira, je gojenje pogosto še slabše za okolje. »Manko ribiške proizvodnje že več desetletij zapolnjuje akvakultura, ki pa ponekod celo poglablja težave divjih populacij, z vnosom bolezni in parazitov ter lovljenjem mladic, kot je to pri tuni,« je dejal Timotej Turk Dermastia. Gojene ribe bolj ogrožajo škodljivci in bolezni, da jih lahko vzgojijo, pa potrebujejo tudi divje ribe. Za vzgojo kilogramskega lososa potrebujejo okoli pet kilogramov majhnih divjih rib, kot so sledi ali sardoni. Ne samo to, delež zdravih omega-3 maščobnih kislin je pri gojenem lososu bistveno nižji, je poročal Euronews.