Brez vode, brez ledu, brez gozdov

Izstradani polarni medvedi so vse pogosteje gostje v ruskih sibirskih mestih – od Arktike do Sibirije v iskanju živeža prehodijo 1500 kilometrov, je pisal Siberian Times. To so nazadnje počeli leta 1977. Islandija izgublja največji ledenik, visok tisoč metrov. Stari Islandci so bili prepričani, da je beli velikan Vatnajökull, ki je visok toliko kot trije nebotičniki Empire State, večen, je za britanski Guardian napisal Andri Snær Magnason, islandski pisec del LoveStar, The Casket of Time in The Story of the Blue Planet. Uresničuje se črn scenarij, pred katerim že leta svari Medvladni panel za podnebne spremembe (IPCC).

Ekstremnim vremenskim pojavom, ki vplivajo na naš vsakdan, ni videti konca. Apokaliptični scenariji se uresničujejo drug za drugim. Rekordi padajo kot domine. V regiji Ladakh na Severu Indije, najbolj sušnem predelu sveta, so že stoletja odvisni od talečega se snega na Himalaji, a vode je vse manj. Ne le v Ladakhu, ampak v celotni Indiji. V New Delhiju naj bi po poročanju Wall Street Journala do konca naslednjega desetletja zmanjkalo pitne vode za 40 odstotkov prebivalcev. NITI Aayog, vladni raziskovalni center ocenjuje, da bo do leta 2030 potreba po vodi dvakrat presegla razpoložljive količine.

Vse višje poletne temperature so na Aljaski s seboj prinesle vročinski val z nevihtami; strele so samo to poletje zanetile 60 večjih požarov, največ v ZDA. In začel se je tajati permafrost. Ne samo na Aljaski, tudi v sibirski tundri se tali in na Arktiki – 70 let prehitro! Intenzivno zviševanje poletne temperature na skrajnem severu sveta destabilizirajo velikanske podzemeljske ledene bloke, ki so tisočletja ostali zamrznjeni. Hitro odmrzovanje lahko sprosti ogromne količine toplogrednih plinov, kar bo še dodatno zvišalo temperature v atmosferi. »To, kar smo videli, je bilo neverjetno,« je o goreči Arktiki za tiskovno agencijo Reuters povedal Vladimir Romanovsky, profesor geofizike na univerzi Alaska Fairbanks. »Kaže, da je podnebje toplejše kot kadarkoli v zadnjih 5000 ali več letih.«
 

Slovo od ledenikov

Vročinski val je prizadel tudi najbolj severno naseljeno mesto na planetu. Osebje, nameščeno v vojaški bazi v mestu Alert v Kanadi, je doživelo malo verjeten arktični vročinski val. Naselje, v katerem je tudi vremenska postaja, je namreč najsevernejši stalno naseljeni kraj na Zemlji. Letošnje poletne temperature so dosegle rekordnih 21 stopinj Celzija, kar precej presega povprečne julijske najvišje temperature; šest stopinj Celzija. Armel Castellan, meteorolog s kanadskega ministrstva za okolje, je za tiskovno agencijo AFP povedal, da se Arktika segreva trikrat hitreje kot drugi deli planeta.

Še dobro, da so se Danci ponorčevali iz Donalda Trumpa, ki je čivknil, da bi rad kupil Grenlandijo. Ne želimo si predstavljati, kaj bi se zgodilo, če bi hladilnik sveta, katerega vrata so že sedaj na stežaj odprta – zaradi česar izginjajo ledeniki in se dviguje morska gladina – pristal v lasti ZDA. David Holland, znanstvenik s področja ozračja in oceanov na univerzi New York je za revijo Time povedal, da so zadnji dogodki začetek »konca planeta«.

Pri tem se opira na geografijo, ne na prihodnost; na kazalnike, da se na tem delu sveta piše najtoplejša in najbolj vodena prihodnost. Ob arktičnem krogu je bilo letos avgusta tako toplo, da raziskovalci niso potrebovali zimskih jaken. V enem najbližjih krajev, Kulusuku, je jutranja temperatura dosegla 10,7 stopinje Celzija. In več tisočletij star led, ki prekriva pokrajino, bo po oceni Hollanda izginil v letu ali dveh. Znanstveniki ocenjujejo, da se bo do konca poletja stalilo okoli 440 milijard ton ledu ali pa umaknilo z grenlandske velikanske ledene plošče. Pri tem bi se lahko sprostilo toliko vode, da bi poplavilo ameriško zvezno državo Pensilvanija ali Grčijo v višini 35 centimetrov. V le petih dneh, od 31. julija do 3. avgusta, se je na Grenlandiji stopilo več kot 58 milijard ton ledu! To je več kot 40 milijard ton več od povprečja v tem letnem času. Vseh 400 islandskih ledenikov naj bi izginilo do leta 2200.

In tu so še druge težave. Na začetku letošnjega leta je obsežna študija o izgubah živih bitij, ki jasno kaže, da izgubljamo biotsko pestrost. Poročilo IPBES je pokazalo, da bi v prihodnjih desetletjih lahko izgubili do milijon vrst.
 

Pljuča sveta gorijo

Ampak zdi se, da ti pojavi niso (bili) dovolj ekstremni, da bi podnebne spremembe postale krizna prioriteta. Vsi rdeči alarmi bi morali goreti v znak požarov, ki goltajo pljuča sveta – Amazonski pragozd. Po podatkih brazilskega nacionalnega inštituta za raziskave vesolja (Inpe) je bilo na območju, velikem kot 160 Slovenij (3,2 milijona kvadratnih kilometrov), od januarja do danes več kot 74.000 manjših ali večjih požarov. Samo v enem tednu avgusta so jih našteli 9500. Mnoge od njih so zanetili kmetje, ki načrtno čistijo zemljišča za gojenje goveda. Tropski pragozd, eden od najpomembnejših ekosistemov na Zemlji se, odkar je predsedniški stolček zasedel populist Jair Bolsonaro in zanikovalec podnebnih sprememb, grozovito hitro krči. Bolsonaro je statistike seveda označil za laž in nato odpustil Ricarda Galvãa, fizika, ki je bil direktor brazilske znanstvene agencije.

Posledice požarov v Amazoniji so vidne celo iz vesolja, São Paulo pa je bil sredi belega dne zaradi dima v temi. Ampak alarma ni. Še vedno opazujemo in čakamo na čudež. Če bi bile podnebne spremembe potnik na vlaku, ki se bliža prepadu, bi ga mirno pustili, da iztiri. Reševanje podnebne krize pa prepustili naslednjim generacijam. Ampak mladi zahtevajo ukrepanje. Tukaj in zdaj. Mobilizirala jih je švedska okoljska aktivistka Greta Thunberg, ki je na septembrski podnebni vrh Združenih narodov v New Yorku in na decembrsko konvencijo o podnebnih spremembah v Santiagu de Chile odpravila kar z regatno jadrnico iz Londona, je poročal Reuters.
 

Tempirana bomba

Kaj si je obetati od podnebnega vrha? »Želje in pričakovanja so velike, čeprav so sedaj drugačne okoliščine kot pred pol leta: gibanje mladih je zelo prepoznavno, tudi poletno dogajanje – požari in zvišane temperature – so vzgibi, ki kratkoročnega spomina ne morejo prekriti,« nam je povedala klimatologinja Lučka Kajfež Bogataj, naša članica Medvladnega odbora za podnebne spremembe pri Združenih narodih (IPCC). Dodaja, da so požari, ki smo jim priča zadnje tedne, že podnebne spremembe – zaradi suše na Arktiki in v Braziliji, je vse več samovžigov. »To je svetovna kriza,« pravi Kajfež Bogatajeva. V podnebni krizi, v kateri smo se znašli, je delno optimistična; upa, da bo svet končno dojel, kaj se dogaja in da so zadnji dogodki del kolateralne škode. »Lovimo zadnji vlak, da ne bi bilo še slabše. Poti nazaj ni,« pravi. Težava gorečih pljuč sveta je večplastna: Amazonski pragozd je največji hranilnik ogljika tako v tleh kot drevesih (proizvaja pa kisik); v tleh je tudi ogromno metana, ki se sprošča v ozračje. Če temu dodamo še požare v Sibiriji, smo na tempirani bombi. Kajfež Bogatajeva ocenjuje, da se bo v ozračju samo s temi požari količina ogljikovega dioksida povečala za deset odstotkov. In če bi morali na letni ravni izpuste ogljikovega dioksida zmanjšati za pet odstotkov, bo to težko, saj ga bodo ti požari še povečali. »To je povratna zanka – gori zaradi podnebnih sprememb,« pravi sogovornica, ki ne izključuje verjetnosti, da bo prihodnje leto še več požarov.

Tudi v službi Evropske unije za podnebne spremembe Copernicus so za Reuters povedali, da so požari povzročili očiten porast emisij ogljikovega monoksida in ogljikovega dioksida, ki ogroža zdravje ljudi in otežuje bolj proti globalnemu ogrevanju.

Težavo z gozdnimi površinami imajo tudi Nemci. World Economic Forum je pisal, da so gozdovi ključni v boju proti vse večjim emisijam ogljikovega dioksida, dve zaporedoma vroči poletji sta samo v Nemčiji zdesetkali gozd v velikosti 200.000 nogometnih igrišč. In ti gozdovi absorbirajo okoli sedem odstotkov vseh emisij toplogrednih plinov v Nemčiji. Ministrica za kmetijstvo Julia Klöckner je dejala, da je prihodnost nemških gozdov ogrožena. Evropska komisija je sicer za pogozdovanje med letoma 2015 in 2020 namenila 8,2 milijarde, čeprav je gozdna površina med letoma 2005 in 2015 vsak dan zrasla za 1500 nogometnih igrišč.

V smislu prihajajočega podnebnega vrha si Kitajska prizadeva, da bi za pogajalsko mizo ponovno sedle tudi ZDA. Predseduje jim človek, ki zavrača osnovne postulate klimatske znanosti. Xie Zhenhua, posebni predstavnik Kitajske za vprašanja o podnebnih spremembah, je med obiskom elektrarne na sončno energijo zunaj čilske prestolnice Santiago dejal, da bo Kitajska »v celoti podprla čilsko predsedstvo tega srečanja«, je poročal Climate Home News. Kitajska je sicer že julija ob robu vrha skupine G20 v Osaki obljubila, da bo pokazala »največje možne ambicije« v boju proti podnebnim spremembam. Strokovnjaki in svetovalci o politiki pravijo, da bo največja svetovna proizvajalka toplogrednih plinov prihodnje leto morda uvedla nove in strožje cilje glede ogljikovega dioksida.
 

Britanci si po brexitu obetajo COP26

V luči povedanega je jasno, da časa za rešitev planeta nimamo več. IPCC je lani opozoril, da moramo, če želimo preprečiti segretje ozračja za 1,5 stopinje Celzija, izpuste ogljikovega dioksida zmanjšati za 45 odstotkov do leta 2030. Časovnica pa se je iz leta 2030 premaknila. Da je leto 2020 zadnji mejnik za politično ukrepanje proti podnebnim spremembam, je pred dvema letoma povedal Hans Joachim Schellnhuber, ustanovitelj in direktor klimatskega inštituta v Potsdamu: »Podnebna matematika je jasna: Čeprav sveta v prihodnjih nekaj letih ne moremo ozdraviti, bo iz malomarnosti morda smrtno ranjen do leta 2020.« Takrat je bil britanski princ Charles na srečanju ministrov Commonwealtha optimističen, da bomo v 18 mesecih zmogli stopiti skupaj.

In odločilno bi lahko bilo srečanje na COP26, ki bo konec prihodnjega leta, je poročala britanska medijska hiša BBC. Vlada Združenega kraljestva verjame, da postbrexit lahko izkoristi za COP26 in pokaže, da Velika Britanija lahko zagotovi politično voljo za napredek na enak način, kot so Francozi izkoristili svoje diplomatske moči, da bi zaživel pariški sporazum. »Če nam bo uspelo v svoji ponudbi (da bi gostili COP26), bomo zagotovili, da bomo gradili na pariškem sporazumu in utemeljevali podnebne zaveze na podlagi zbranih znanstvenih dokazov,« je za BBC povedal minister za okolje Michael Gove.

Ampak brexit zdaj moti večino vidikov javnega življenja, vključno s politiko, ki temelji na ciljih glede podnebnih sprememb. Združeno kraljestvo se je evropski ekonomski skupnosti pridružilo leta 1973, ko je bilo globalno okoljsko gibanje v povojih, okoljski zakoni pa so se razvili prav v tem članstvu. Z brexitom pa so Britanci v negotovosti glede vseevropskega sistema trgovanja z emisijami (emisijski kuponi). Nejasne so tudi javne naložbe v financiranje čiste energije, državljanska pravica, da ljudstvo toži vlado, če ne izvaja okoljske zakonodaje in več sto drugih stvari, ki so jih Britanci sprejeli za samoumevne.

Da bi zaščitila celovitost sistema trgovanja z emisijami in se izognila poplavljanju trga z dodatnimi emisijskimi kuponi, je evropska komisija Združeno kraljestvo začasno izpustila iz svojega programa za leto 2019. Britanska podjetja so bila do aprila letos primorana izročiti nadomestila za izpolnitev obveznosti iz leta 2018, je pisal Scientific American.

Multinacionalna podjetja lahko emisijske kupone prenesejo v objekte, ki jih imajo v lasti drugje po Evropi, ali jih prodajo na trgu. Kakorkoli že, pričakuje se, da bo hitenje prodaje povzročilo znižanje vrednosti emisij ogljika. A četudi Britanija odide brez dogovora, to ne bo konec britanskega podnebnega programa.

Država, ki se je v 19. stoletju obogatila s premogovno industrijo je podnebni zakon sprejela leta 2008. Britanski podnebni program naj bi se po poročanju časnika Independent končal leta 2050. Pravijo, da so dokazali, da lahko gospodarstvo raste kljub okoljskim zavezam o zmanjševanju količine CO2 in da bodo do tedaj izpolnili vse svoje podnebne zaveze. Sodeč po javnomnenjski anketi Christian Aid, večina Britancev meni, da so podnebne spremembe dolgoročno pomembnejše kot brexit in bi morale biti največja prioritete vlade Borisa Johnsona. Tega so se še dodatno začeli zavedati po vročinskem valu, ki je letos zajel Otok, tudi poplav, ki puščajo milijonske škode, je vse več.