Koronavirus spreminja pravila igre o tujih naložbah

Že preden je koronavirus povzročil popolno globalno motnjo, smo bili priča deglobalizaciji in naraščajočemu nacionalnemu protekcionizmu ter strožjemu pregledu tujih naložb. Kljub zavezi skupine G20, da si bo tudi v sedanji krizi prizadevala ohraniti tuje naložbe in spodbujati mednarodno trgovino, so se nekatere države, zlasti v EU, odločile za še strožje pristope in uveljavitev mehanizmov, pri čemer nacionalne vlade sprejemajo ukrepe za zaščito podjetij, ki so postala ranljiva za (sovražne) prevzeme tujih vlagateljev. S tem pa so dale jasen signal, da tuji vlagatelji niso brezpogojno zaželeni.


Čeprav mehanizmi za pregled tujih naložb niso nič novega, je koronska kriza razširila njihov obseg. Študija, ki je analizirala tovrstne mehanizme pred pandemijo, je ugotovila tri ključne razloge ukrepov. Prvi je strah pred odvisnostjo od tujega dobavitelja kritičnega blaga in storitev, temu sledi želja po zagotavljanju, da domača tehnologija in strokovno znanje ostaneta znotraj državnih meja, tretji pa je preprečevanje nadzora ali sabotaže osnovnih storitev.

Koronavirus je dal tej negotovosti še nove razsežnosti, ki bodo imele globalne posledice za tuje neposredne naložbe in trgovinske tokove.
 

EU zaostruje pravila tujih neposrednih naložb

Konec marca 2020 je evropska komisija objavila posodobljene smernice za države članice o tujih neposrednih naložbah in prostem pretoku kapitala iz tretjih držav ter zaščiti evropskih strateških podjetij. Države članice je pozvala, naj podprejo evropsko varnost oziroma javni red z zaščito »podjetij in dragocenega premoženja« ter uporabijo vsa orodja, da bi preprečili izgubo »kritičnih sredstev in tehnologije«. Po potrebi naj tudi razmislijo o lastniških deležih v podjetjih, ki jim grozi prevzem, zlasti s strani kitajskih državnih podjetij.

Spremembe se že dogajajo glede skrajševanja dobavnih verig in lokacij strateških industrij, saj si vedno več držav prizadeva, da bi strateško pomembne podjetniške dejavnosti vrnile na domača tla. Vlade ponujajo podjetjem tudi spodbujevalne pakete za diverzifikacijo dobavnih verig zunaj Kitajske. Ker je koronska kriza povzročila tudi varnostna tveganja tako z zdravstvenega vidika kot z vidika zanesljivosti dobave, bo to še bolj pospešilo ločitev oskrbovalnih verig od Kitajske, zlasti v strateških industrijah.

»Odločeni smo, da bomo obvarovali naša podjetja in delovna mesta,« je dejal nemški minister za gospodarstvo Peter Altmaier, ko je napovedal sklad, vreden 100 milijard evrov, za pomoč podjetjem v državi, ki jih je prizadela kriza. Francija je poostrila mehanizme za nadzor tujih neposrednih naložb. Vsak vlagatelj zunaj EU, ki želi pridobiti več kot 25-odstotni delež v francoskem podjetju v strateškem sektorju, bo moral pridobiti odobritev vlade; doslej je bil ta prag postavljen pri 33,3 odstotka.

Italija je uvedla nova pravila, ki omogočajo, da vlada svoje pristojnosti za preverjanje razširi na bančni in zavarovalniški sektor, pa tudi zdravstveno in živilsko panogo. Tako lahko italijanske oblasti zdaj uporabijo veto na vsak poskus podjetij iz EU ali tretjih držav, da kupijo deleže v strateško pomembnih podjetjih.
 

Pospeševanje deglobalizacije

Zato se zdi, da trenutna gospodarska kriza samo še pospešuje proces deglobalizacije. Unctad, ki se ukvarja s trgovino, naložbami in razvojnimi vprašanji, v zadnjem svetovnem naložbenem poročilu navaja, da se utegnejo svetovni tokovi tujih neposrednih naložb v letih 2020–21 zmanjšati tudi do 40 odstotkov, čezmejne združitve in prevzemi pa bodo še naprej upadali. Obseg upada bo odvisen od stopnje omejevalnih ukrepov za tuje neposredne naložbe in preusmeritev dobavnih verig na domače trge.

Dejstvo je, da bodo multinacionalna podjetja zagotovo občutila posledice družbene in politične negotovosti. Za prilagoditev temu bosta potrebna sofisticirana korporativna diplomacija in doslednejše upoštevanje vseh deležnikov, saj se bodo družbene in socialne obveznosti ter politični pritiski na podjetja povečevali. Koronavirus je le pospešil ta trend.

Ali to pomeni konec globalizacije? Najbrž ne, vendar nakazuje na vnovični premislek, kako se bo razvijala mednarodna trgovina. Prihodnji meseci bodo pokazali, ali se bodo tuje neposredne naložbe okrepile, ko bodo tuji vlagatelji hiteli izkoristiti priložnosti in odkupovati podjetja, podcenjena zaradi koronske krize, ali bodo pretehtale povečana negotovost in (začasne) omejitve, ki so jih uvedle države.
 

Kje je Slovenija?

Pri nas je politična klima glede tujih naložb že od začetka tranzicije negativna, zaradi česar je bila Slovenija po privlačnosti za vlaganje v očeh tujih vlagateljev vedno grdi raček. Določena izjema pri pritoku tujih naložb je obdobje po letu 2011, ko je prezadolženost mnogih velikih podjetij prisilila upnike v prodajo tujim vlagateljem. Tudi vlada je tik pred začetkom bančne sanacije privolila v oblikovanje seznama podjetij v državni lasti, namenjenih privatizaciji. V zadnjih petih letih se je zgodilo nekaj odmevnih prevzemov, pa tudi dve veliki novi naložbi (Magna in Yaskawa).

Resnici na ljubo je v državni lasti ostalo le še malo srebrnine, ki bi bila privlačna za tuje vlagatelje. Med 82 podjetji, ki so v delni ali polni lasti Republike Slovenije in ki jih upravlja SDH, je takšna le peščica (deleži države v NLB, Krki, Luki Koper, Petrolu, Slovenskih železnicah, Telekomu Slovenije in Zavarovalnici Triglav). Te naložbe so strateškega pomena, zato razen v Slovenskih železnicah (SŽ Tovorni promet) ni pričakovati skorajšnje prodaje deležev. Med drugimi naložbami države pa gre prav tako večinoma za podjetja v strateških panogah, kot so energetika, elektrodistribucija, vodno gospodarstvo.

Na podlagi navedenega ni pričakovati, da bi koronska kriza kakorkoli poslabšala obete za tuje naložbe v Sloveniji zaradi morebitnih strateških razlogov vlade, saj – kot smo videli – velikega potenciala za prodajo ni več. Kljub vsemu pa bi bilo povečanje tujih naložb izjemnega pomena, saj so investicije obstoječih podjetij v Sloveniji po letu 2008 dramatično upad­le. To pa pomeni, da so možnosti za povečanje poslovnega dinamizma in prestruktukturiranje gospodarstva temu ustrez­no močno omejene.

*Avtorica je ekonomistka z EF UL in članica svetovalnega odbora Sigma Ratings Inc. za Evropo.