Demografski sklad ni rešitev za pokojnine

Slovenska pokojninska blagajna bo stabilna do leta 2020, so obljubili reformisti, ko so sprejemali zadnjo pokojninsko reformo, ki je začela veljati leta 2013.
Fotografija: Upokojenci v mestu. FOTO: Mavric Pivk/Delo
Odpri galerijo
Upokojenci v mestu. FOTO: Mavric Pivk/Delo



V tem zakonu je bila do leta 2014 predvidena ustanovitev demografskega rezervnega sklada, ki pa luči sveta še ni ugledal. Aktualna vlada ga je uvrstila med svoje prioritete, a glede na nepredvidljive dogodke pandemije, ki pustoši po svetovnem gospodarstvu, ter politične in interesne apetite je spet v negotovosti. Nekateri koalicijski partnerji pogojujejo demografski sklad z obstojem v vladi.

Kljub temu se na daljši rok vprašanju, kje zagotoviti sredstva za vedno številčnejšo in dlje živečo populacijo upokojencev, ne bo mogla izogniti nobena oblast, ne v Sloveniji ne v drugih evropskih državah. Kavarniška debata, da sta razprava o vzdržnosti pokojninskega sistema in varčevanje za starost brez pomena, kajti pokojnine ne bomo deležni, je nesmiselna in zelo pišmeuhovska. Evropa je, če ne drugega, v zdravstveni krizi še enkrat zelo jasno dokazala, da je solidarnost njena temeljna vrednota.

Pokojnine bomo deležni tako kot doslej prav vsi državljani (tudi tisti, ki v pokojninsko blagajno ne vplačujejo, kar je še en dokaz velike evropske solidarnosti, ki prežema našo identiteto), vprašanje je le, kako visoka bo. Višina namreč ni odvisna le od višine vplačanih sredstev, kar nikoli ni bila, saj države že več desetletij za pokojnine iz proračuna v škodo drugih porabnikov namenjajo dodatna sredstva, ampak tudi od tega, kako smotrno znamo monetizirati vire, ki se stekajo v pokojninske blagajne.



Ena izmed idej takšne monetizacije je pokojninski sklad, gre za posebne sklade, ki jih ustanavljajo vlade oziroma zavodi za pokojninsko zavarovanje, da bi s privarčevanimi sredstvi prispevali k financiranju pokojninskih sistemov.

Takšne sklade je vzpostavila približno polovica držav OECD, med državami EU jih imajo Belgija, Francija, Irska, Norveška, Poljska, Portugalska, Španija in Švedska. Financirajo jih iz različnih virov, z deležem od socialnih prispevkov delavcev, sredstvi iz presežka pokojninske blagajne, naravnimi viri, deležem prodanega državnega premoženja in donosom iz državnih naložb, neposredno iz državnega proračuna, z davkom na nepremičnine in naložbe, z odprodajo državnega premoženja ter drugimi prilivi iz državnega proračuna.

V Sloveniji je v javnosti že dlje čas prisotna ideja o financiranju demografskega sklada z deležem od prodaje državnega premoženja, ki bi moral ustvarjati donos, da denarja, kot se reče, »ne bi prehitro pojedli«.

Foto: Pexels
Foto: Pexels
Nedavna študija Mercer in Monash Business School je preučila kakovost 37 pokojninskih sistemov po svetu, ki zajemajo skoraj dve tretjini svetovnega prebivalstva, in ugotovila, da se z najboljšim lahko pohvali Nizozemska, sledita ji Danska in Avstralija, nato Finska, Švedska, Norveška, Singapur, Nova Zelandija in Kanada.

Po besedah ​​Davida Knoxa iz Mercerja, avtorja študije, se sistemi po vsem svetu soočajo z izjemno dolgo pričakovano življenjsko dobo in naraščajočim pritiskom na javna sredstva za podporo zdravju in blaginji starejših državljanov. »Nujno je, da oblikovalci politike razmislijo o prednostih in slabostih svojih sistemov ter znova preučijo sisteme državnih pokojnin in upokojitvene starosti glede na podaljšanje življenjske dobe in s prilagoditvijo zmanjšajo stroške pokojnin, ki se financirajo z javnimi sredstvi.«

Slovenija je morala leta 2013 za izplačila za pokojnine iz proračuna nameniti 1,5 milijarde evrov (toliko je za vse pokojnine zmanjkalo v pokojninski blagajni), leta 2019 pa malo manj kot milijardo evrov. Manjši primanjkljaj je posledica ekonomske rasti in višje zaposlenosti, saj v času gospodarske rasti pokojninske prispevke plačuje več zavezancev, njihovi zneski pa so zaradi povečanja plač višji.

Vendar prihodnost ni rožnata, zato se bo pritisk na proračun povečeval. »Tudi če bodo rodnost in migracije večje in se bo dolgoživost povečala manj, kot kažejo demografske projekcije, bomo priča izjemnemu staranju prebivalstva, saj bo močno pogojeno z obstoječo starostno strukturo,« pojasnjuje prof. dr. Jože Sambt z ljubljanske ekonomske fakultete.
 

Črna demografska slika


»Zdaj se upokojujejo številčne baby‑boom generacije, rojene po drugi svetovni vojni. Po letu 1980 pa je rodnost padla pod raven, potrebno za reprodukcijo prebivalstva, to je 2,1 otroka na žensko. Do leta 2003 je padla celo na raven 1,2 otroka na žensko, torej na samo pol toliko, kolikor bi bilo potrebno. Takrat rojene generacije bodo zdaj začele vstopati na trg dela in v rodno dobo, kar bo pomenilo, da bo manj ljudi delalo, poleg tega manj žensk v generaciji pomeni manj rojstev in s tem manj delovno aktivnega prebivalstva v prihodnjih desetletjih.


Do leta 2050 naj bi se tako po projekcijah Eurostata delež starih 65 in več let s sedanjih dvajsetih odstotkov povišal na 31 odstotkov ob precej optimističnih predpostavkah o migracijah. Trenutno je torej vsak peti prebivalec star 65 in več let, leta 2050 bo že skoraj vsak tretji. Na drugi strani se bo zmanjšal delež starih od 20 do 64 let, kar bo še zaostrilo razmerje med delovno aktivnimi in tistimi v pokoju,« pojasnjuje sogovornik.

Tako kot že desetletje se postavlja vprašanje, na kakšen način se bodo financirale pokojnine, saj je nemogoče pričakovati, da bi delovno prebivalstvo še dodatno obremenili z višjimi prispevki, ki so v Sloveniji že tako med višjimi v EU. Situacijo zaostrujejo tudi vedno pogostejše netipične oblike dela, ki v pokojninsko blagajno prispevajo manj kot tipične.
 

S čim financirati sklad?


Ideja o pokojninskem skladu obstaja že dlje časa, obljubljala ga je doslej vsaka vlada in tudi zadnja ni izjema. Najglasneje ga zahteva Desus, podporo ima tudi v SMC in SDS. Ideja je, da bi se nanj preneslo vse državno premoženje iz Kada, Soda in SDH. Toda dr. Jože Sambt opozarja, da to ne bo dovolj.

Dr. Jože Sambt.  Foto: Delo
Dr. Jože Sambt.  Foto: Delo
»Norveški sklad ima okoli 1000 milijard evrov, saj se financira z nafto, ki je njihov naravni vir, v Sloveniji pa takšnega vira nimamo. Imeli smo priložnost ob začetku lastninjenja, ko je bilo premoženja veliko, a se je takratna politika odločila, da ga bo razdelila med ljudi v obliki certifikatov. Nekateri so iz tega naslova dobili veliko, nekateri nič. Enako pri prodaji družbenih stanovanj – namesto da bi jih prodali bliže tržni ceni in ta denar naložili v sklad, so se prodajala po zelo nizki ceni. Že takrat je bilo znano, kakšni bodo demografski izzivi.

Če bi državno premoženje v času osamosvojitve pametno naložili, bi z njim lahko dosegali visoke donose, zdaj pa je tega denarja tako malo, da bodo tudi ob odličnem upravljanju donosi majhni,« meni sogovornik in dodaja: »Kje zdaj vzeti denar za oblikovanje sklada, ki bo z donosi lahko vsaj približno pokrival primanjkljaj pokojninske blagajne, ne vem.«
 

Iz enega v drugi žep ali ...?


Namreč, kakor pravi tudi Sambt, tudi če bi vsa podjetja upravljali pod enim skladom, bi bil končni rezultat približno enak kot zdaj, ko dobičke državnih podjetij prelivamo za pokojninske izdatke. Zdaj se prelivajo v proračun, proračun pa financira primanjkljaj pokojninske blagajne. »Gre za manever iz enega žepa v drug. Dvomim, da bi bil donos višji, če bi se premoženje upravljalo pod eno streho. Morda se predvideva delna prodaja državnih kapitalskih naložb in potem donosi iz tega naslova, a tudi v tem primeru bodo zneski mnogo prenizki za pokrivanje primanjkljaja pokojninske blagajne.«

Foto: Pexels
Foto: Pexels
Sogovornik pravi, da bodo pri financiranju pokojninskih izdatkov sicer vsakršni viri zelo dobrodošli, vendar vidi rešitev predvsem v pokojninskih spremembah. »Osnovni ukrep je daljše ostajanje v zaposlitvi. Na Švedskem delajo sedem let dlje kot mi, čeprav živijo le leto dlje. V Sloveniji imamo težavo, ker se hitro upokojimo, poleg tega se pred nastopom upokojitve umaknemo v status brezposelnosti, da se pridobi še nadomestilo za brezposelnost.« Po zdajšnji zakonodaji je delavec, ki je starejši od 53 let, upravičen do nadomestila za brezposelnost 19 mesecev, delavec, ki je starejši 58 let, pa 25 mesecev.

Smiselni ukrepi so še drugi. »Izračun pokojninske osnove bi moral upoštevati povprečje vseh let, ne le 24 najboljših, saj bi s tem motivirali ljudi, da ostanejo na delovnem mestu tudi, ko naberejo dobrih 24 let. Zdaj po nabranih dobrih 24 letih marsikdo minimizira plačevanje prispevkov v okviru svojega s. p., s tem pa se zmanjšujejo prilivi v pokojninsko blagajno. Tudi usklajevanje rasti pokojnin z rastjo plač je v primerjavi z drugimi državami relativno visoko. « Pozitiven vpliv imata tudi višja produktivnost in višja dodana vrednost prek višjih plač in višjih prispevkov. A to ni stvar morebitne reforme. Slednja bi morda lahko le še bolj spodbujala varčevanje za pokojnino.
 

Za višje zneske bo treba individualno varčevati


V pokojninskih skladih je konec leta 2019 varčevalo oziroma imelo prihranke 60 odstotkov delovno aktivnih Slovencev, vsaj glede na število zavarovanih polic. Je pa res, da so številne od teh polic neaktivne. Od tega jih zgolj šest odstotkov varčuje individualno, kar 94 odstotkov je kolektivnih oblik varčevanja v dodatnem pokojninskem zavarovanju, pri čemer vsaj del premije plačuje delodajalec.

Spodbudno je, da so se delodajalci skupaj s predstavniki zaposlenih v takem obsegu odločili, da zaposlenim plačajo vsaj del premije dodatnega pokojninskega zavarovanja. Vendar gre po drugi strani za lažno utvaro zaposlenim, da bo to dovolj, in sami ne varčujejo. »Niti v višini razlike do davčne olajšave, ko je delodajalec ne izkoristi v celoti. V povprečju so namreč vplačila prenizka in večini ne bodo zagotovila zadostne dodatne pokojnine. Poleg tega več kot tristo tisoč zaposlenih za dodatno pokojnino sploh (še) ne varčuje,« pojasnjujejo v Modri zavarovalnici.


Premija, ki jo vplačuje delodajalec, ni obdavčena, zaposleni prejme na pokojninski račun celoten bruto znesek. Delodajalec pa si s tem zniža svojo davčno osnovo. Pri uveljavljanju davčne olajšave ima prednost delodajalec. Če z vplačili ne doseže zneska maksimalne davčne olajšave (to je do višine 5,844 odstotka bruto plače, vendar letno ne več kot 2819 evrov), jo lahko za razliko z dodatnimi vplačili izkoristi zaposleni. Zaposleni v javnem sektorju (javni uslužbenci) pa davčno olajšavo pri dohodnini lahko v celoti izkoristijo sami.

»Zaposleni v javnem sektorju so svoj pokojninski sklad dobili 2004, torej tri leta pozneje kot gospodarski sektor. Nato so jih doleteli še varčevalni ukrepi, z znižanjem mesečnih premij. Zato imajo trenutni upokojenci na svojih pokojninskih računih premalo prihrankov za izplačevanje primerne mesečne dosmrtne rente. Tudi posebna ugodnost polne davčne olajšave je premalo izkoriščena, predvsem pri mlajših. Mladi lahko začnejo tudi z nižjimi zneski, ki bodo ob koncu varčevanja pomembno prispevali k višji pokojnini. Brez dodatnih stroškov lahko poljubno spreminjajo višino ali način individualnega vplačila. Vplačevanje lahko kadarkoli prekinejo in nadaljujejo, ko to spet zmorejo,« še navajajo v Modri zavarovalnici.

Več iz rubrike

aktualno

Kaj se dogaja v Evropi? Salmonela tudi v največji tovarni čokolade

V največji tovarni čokolade na svetu, ki jo švicarski velikan Barry Callebaut upravlja v belgijskem mestu Wieze, so odkrili bakterije salmonele.

aktualno

Ukrajinsko pristanišče je vendarle zapustila prva ladja z žitom

Trgovski ladji varnost zagotavljajo ruske bojne ladje, ukrajinsko pristanišče pa je bilo razminirano.

aktualno

Demostat: 51 odstotkov prebivalcev Srbije nasprotuje vstopu v EU

81 odstotkov prebivalcev Srbije meni, da mora Srbija za vsako ceno ohraniti svojo nevtralno držo, 80 odstotkov ne podpira uvedbe sankcij proti Rusiji.

aktualno

Zadnji dan turističnih bonov, neporabljena še skoraj petina

Podatki tik pred koncem unovčevanja kažejo, da bo neporabljena ostala skoraj petina vrednosti bonov oz. okoli 97 milijonov evrov.

Komentarji: