Davčne oaze – privilegij finančnih elit

Pojem »davčne oaze« si nekateri predstavljajo kot sanjske otoke, kjer se cedita mleko in med, a dejstvo je, da davčno oazo predstavlja vsak kraj, ki davkoplačevalcu - bodisi posamezniku ali podjetju - omogoča, da v tujini dobi nižji obračun davka kot doma. Še več, nekatere države so se temu pripravljene celo odpovedati. Poenostavljeno povedano, davčne oaze so jurisdikcije, ki ponujajo nizke davke ali celo nobenih davkov, da bi privabile tuje naložbe.

Največ neprijavljenega premoženja prihaja iz Evrope

Čeprav se morda zdi, da ljudje, ki z davčnimi oazami znižujejo svoje davčne račune, kršijo zakon, je to redko resnica. Z vidika davkoplačevalca je prvi znak dobre davčne oaze namreč ta, da je popolnoma zakonita.

Po nekaterih podatkih naj bi več kot polovica svetovne trgovine potekalo preko tovrstnih držav. Največja »dobaviteljica« neprijavljenega premoženja naj bi bila Evropa, sledijo ZDA in Bližnji vzhod.
 

Včasih samo Švica, danes več kot 70 držav

Najbolj znane davčne oaze so na Karibih in Kajmanskih otokih, v Dubaju, Monaku, Švici, Hongkongu in na Nizozemskem. Kot pravijo strokovnjaki, davčne oaze niso izbrane po naključju, ampak gre za območja, ki so v interesu največjih sil. Najbolj priljubljena naj bi bila London in Manhattan.

Do druge svetovne vojne je bila Švica edina, ki je s t. i. slamnatimi podjetji omogočala izogibanje plačevanju višjega davka. Kmalu se ji je pridružila še kraljevina Lihtenštajn, danes pa je takšnih držav že več kot 70. Vsem je skupno, dane sodelujejo z davčnimi upravami drugih držav, kar omogoča - tako podjetjem kot tudi posameznikom večjo anonimnost.
 

Švicarske banke veljale za zlati standard

Anonimnost in 'prikrivanje' je sicer v nasprotju z »ekonomskim pravilom« o preglednosti trga in transparentnosti informacij. Dolga leta so Švicarske banke veljale za »zlati standard«, ker so spretno skrivale podatke o svojih 'strankah'. Leta 2008 se je to spremenilo, ko so se švicarske banke strinjale, da bodo odprle svoje računovodske knjige. 

Vse je legalno

Davčne oaze so kot nekakšni centri za izogibanje plačilom davka v lastni državi, a so hkrati tudi zelo pomembni finančni centri. Ker so nekako v središču mednarodnega finančnega sistema, imajo nekakšno nenapisano imuniteto. Čeprav ima vse skupaj zelo negativen prizvok, je ta sistem pravzaprav legalen.

Državam, ki so močno odvisne od pobiranja davkov, predstavljajo davčne oaze veliko konkurenco,zato so te države vedno pod pritiskom zniževanja davkov. Predvsem jih skrbi davek na kapital, saj ravno ta največkrat spolzi v davčno oazo. 
 

G7 želi davčne oaze odpraviti

G7 (skupina sedmih gospodarsko najuspešnejših liberalnih demokracij), se je nedavno dogovorila, da bodo skušali odpraviti davčne oaze za podjetja, tako da bi uvedli najnižjo 15-odstotno davčno stopnjo od dobička. 

Podjetja, kot so Google, Amazon, Facebook in Apple, bodo morala v skladu z dogovorom plačevati najmanj 15 odstotkov davka. Dogovor podpira tudi Slovenija, na spletni strani razkriva Organizacija za gospodarsko sodelovanje in razvoj (OECD).

»130 držav in jurisdikcij, ki predstavljajo več kot 90 odstotkov globalnega bruto domačega proizvoda, je podpisalo izjavo, ki vzpostavlja nov okvir za mednarodno davčno reformo,« je na spletni strani zapisala organizacija. Določeni elementi okvirja, tudi načrt implementacije, bodo dokončno oblikovani oktobra.

»Okvir posodablja ključne elemente stoletje starega mednarodnega davčnega sistema, ki ne ustreza več globaliziranemu in digitaliziranemu gospodarstvu 21. stoletja,« je v sporočilu za javnost zapisala OECD.
 

Dva stebra

Dogovor sestavljata dva stebra, ki naj bi skupaj zagotovila, da bodo velika multinacionalna podjetja plačala davke tam, kjer delujejo in ustvarjajo dobičke. Hkrati naj bi se okrepila stabilnost in predvidljivost mednarodnega davčnega sistema.

Prvi steber uvaja novo dodelitev pravic do obdavčevanja. Del teh pravic naj bi odvzeli domačim državam multinacionalk ter jih podelili državam, kjer ta podjetja delujejo in ustvarjajo dobičke. Pri tem ne bi bilo več pomembno, ali so podjetja v teh državah fizično navzoča ali pa tam svoje storitve npr. prodajajo zgolj prek interneta. Drugi steber pa določa najnižjo stopnjo davka na dobičke podjetij pri 15 odstotkih.
 
Dogovor naj bi med drugim prenesel pravice do obdavčitve več kot 100 milijard dolarjev dobičkov letno, z minimalno davčno stopnjo pa bi ustvaril okoli 150 milijard dolarjev dodatnih globalnih davčnih prihodkov na leto, navaja OECD.
 

Irska in Madžarska se ne dasta

Dogovor sicer spremljajo nekatere slabše novice. Slednjega namreč nista podpisali Irska in Madžarska, državi z nizkimi davki na dobičke podjetij.

Irska je sicer izrazila načelno podporo novemu mednarodnemu dogovoru, a se ne strinja z najnižjo predlagano davčno stopnjo. »Irska izraža načelno podporo [...] a ima zadržke glede predloga za globalno minimalno efektivno davčno stopnjo najmanj 15 odstotkov. Zaradi tega zadržka se ne more pridružiti konsenzu,« je irska vlada zapisala v sporočilu za javnost.