Odpiramo vrata tujine: Maroko, doing business* (1/5)


V seriji prispevkov nove rubrike »Odpiramo vrata tujine«, predstavljamo prvega o Maroku.
Fotografija: مملكة المغربية, v arabščini. Al-Mamlakah al-Maghribīyyah ki pomeni Zahodno Kraljestvo.
Odpri galerijo
مملكة المغربية, v arabščini. Al-Mamlakah al-Maghribīyyah ki pomeni Zahodno Kraljestvo.

المملكة المغربية, v arabščini. Al-Mamlakah al-Maghribīyyah ki pomeni Zahodno Kraljestvo. Marakeš, ime države v številnih drugih jezikih. Kraljevina Maroko, na kratko, Maroko. To afriško deželo predstavlja vrtiljak kontrastov med modernim svetom in starodavno tradicijo. Visok Atlas, puščavske sipine, krotilci kač, mošeje, palače in navsezadnje tisti del sveta, kjer lahko čisto vsak postane pravljični junak slikovite pokrajine iz nam vsem poznanih pripovedk 1001 noči.

Pravni red te države ima mešan pravni sistem civilne zakonodaje, ki temelji na francoskem in islamskem pravnem redu.
Pravni red te države ima mešan pravni sistem civilne zakonodaje, ki temelji na francoskem in islamskem pravnem redu.


Osnovne značilnosti države


Maroko je obmorska severnoafriška država, ki leži v zahodnem delu Magreba. Ima obalo tako na severnem Atlantiku, kot tudi na Sredozemskem morju. O tem priča to, da meji na severu na Sredozemsko morje in na Gibraltarsko ožino (tako je mogoče priti v Maroko iz severnega dela tudi iz Španije preko te ožine), na zahodu na Atlantski ocean, na vzhodnem delu se dotika Alžirije, ter na jugozahodnem delu na Zahodno Saharo, katere del sta okupirala skupaj z Mavretanijo, tako da ima prek zasedbenega območja dostop tudi do Mavretanije.

Čeprav je ena izmed držav Magreba v severni Afriki, ki jo od Evrope loči le Gibraltarski preliv, torej nekaj več kot deset kilometrov, pa v bistvu omenjeni preliv ne pomeni ločnice med Evropo in Afriko, temveč je most med tema dvema kontinentoma in tudi med dvema zelo različnima kulturama.

Maroko sestavlja 16 administrativnih regij, razdeljen je na enote:

1 Mediteranski Maroko
Vključuje veliko malih in srednje velikih mest, nekaj bivših španskih kolonij in nekaj pomembnih pristanišč.  
2. Severna obala Atlantika
Severni del Maroka je dom prestolnice - Rabat in drugega največjega mesto Casablance, ter mest ob peščenih obalah.  
3. Južna obala Atlantika
Južna obala je izjemno razgibana in znana po zgodovinskih mestih, kot sta surfaški raj Essaouira in Safi, ter Agadir z enim najlepših zalivov v Maroku in lepo peščeno plažo.
4. Visokogorski Atlas
Pokriva visokogorstva Atlasa in bližnja območja kot je čarobni Marakeš z znamenito tržnico Djemaa al Fna, ter mesto Ouarzazate, kjer snemajo številne Hollywoodske filme. 
5. Srednji Atlas
Pokriva osrednji del Maroka s starodavnimi mesti, kot so Fez in Meknes. V mestih je moč začutiti tradicijo in prijaznost ljudi.  
6. Maroška Sahara
Večina maroške Sahare meji na mejo z Alžirijo. Za ogled sipin Sahare boste iz Feza ali Meknesa potrebovali dober dan, predvsem zaradi bolj slabo vzdrževanih cest, ki vodijo čez Atlas.  
7. Anti Atlas
Se razprostira od Tarouddanta, pa vse do zahodnega dela meje s Saharo.
 

Narava


Gozdovi in grmičevje pokrivajo 18% površja. Sredozemska obala se razprostira ob 300 kilometrov dolgem gorovju Rif, ki se strmo spušča proti obali. Gorovje je zgrajeno iz apnenca in fliša. Najvišja točka je Tidighine, 2456 m.

V notranjosti je približno 200 kilometrov široka pokrajina obsežnih ravnikov, ki se stopničasto spuščajo od vznožja Atlasa proti obalni ravnini.

<em>Rabat – moderna prestolnica maroških kraljev, je moderno belo mesto, ki ponuja mavzolej Mohammeda V, preminulega maroškega kralja in Hassanov stolp, ki je pravzaprav minaret nikoli dokončane mošeje</em><br />
 
Rabat – moderna prestolnica maroških kraljev, je moderno belo mesto, ki ponuja mavzolej Mohammeda V, preminulega maroškega kralja in Hassanov stolp, ki je pravzaprav minaret nikoli dokončane mošeje
 


Nad njo se v smeri JZ – SV dviga mlado nagubano gorstvo Atlas, sestavljeno iz treh vzporednih gorskih hrbtov - Srednji Atlas (najvišji vrh Jbel Bou Naceur, 3340 m), Visoki Atlas (najvišji vrh v državi Jbel oz. Mt Toubkal, 4165 m), iz starih kristalnih kamnin, jurskih apnencev in mlajših vulkanskih kamnin in Anti atlas (najvišji vrh Adrar-n-Aklim, 2531 m), ki se proti SV nadaljuje v podobno gorovje Saghro.

Za razliko od Visokega Atlasa sta gorovji tektonsko dvignjen rob Afriškega ščita iz  skrilavcev, granitov in gnajsov in s tem geološko že del bližnje Sahare. Od nje jo loči zgolj 500 kilometrov dolga dolina reke Draa, na njenem drugem bregu pa Maroko sega z majhnim delom tudi na puščavske ravnike Sahare (Hamada du Draa).
 

Klima


Maroko ima zelo raznoliko klimo. Podnebje je večinoma mediteransko, pa tudi puščavsko. Tekom poletja je po celotni državi suho, toplo in vroče vreme, pozimi pa pride do večjih razlik. Poletne temperature lahko v južnih in vzhodnih delih puščave dosežejo 50 °C, medtem ko pozimi lahko pride do zmrzali.

Večina preostalih delov države v poletju doseže temperature med 30 °C in 35 °C, z izjemo Atlaškega gorovja. Tu so noči razmeroma hladne, hladni pa so lahko tudi sončni dnevi.

Pozimi so gorovja zasnežena, niso redki primeri, ko je mogoče že v oktobru ali novembru na vrhovih Atlasa v bližini Marakeša videti sneg. Od meseca decembra do marca pa je mogoče tudi smučati na smučarskih središčih.

Sloviti Ait Benhaddou v bližini Ourzazata (Ighrem oziroma ksar – z obzidjem obdana vas predstavlja veličasten primerek maroške pečene arhitekture – je del Unescove svetovne dediščine od leta 1987)
Sloviti Ait Benhaddou v bližini Ourzazata (Ighrem oziroma ksar – z obzidjem obdana vas predstavlja veličasten primerek maroške pečene arhitekture – je del Unescove svetovne dediščine od leta 1987)


Obalni predeli so poleti topli in suhi, pozimi pa mili in mokri, še posebej ob Mediteranu. Južno od Essaouire so zimske temperature zelo prijetne, med 16 °C in 24 °C, tako da lahko Maroko obiščete tudi pozimi.
 

Vegetacija


Predvsem uspeva listnato rastlinje, kot je makija, nekdanji listnati gozdovi so se ohranili le ponekod v Rifu. Na osrednjih ravnikih je stepa, v Atlasu se je le ponekod ohranilo nekaj gozda (alepski bor, atlaška cedra), na JV je puščava. V predgorju Atlasa in v dolini Draa boste našli dateljnovo palmo. V nižjih delih so umetno zasajeni evkaliptovi gozdovi.
 

Reke


Največje reke so Moulouya (515 km), Seabu (450 km) in Oum er Rbia (555 km), na jugu pa reka Draa. Pretoki so največji spomladi, ko v gorah kopni sneg, poleti vse manjše reke presahnejo. Prst je na sredozemskih tleh t.i. terra rossa, medtem ko je ob obali temno rjava do črna. Na JV delu so tla puščavska, v hribovju pa kamnita, a izjemno prizadeta zaradi erozije tal.
 

Ozemlje


Skupna površina države je 446.550 km2 (brez spornih zemljišč), oziroma 710.850 km2 (vključeno ozemlje Zahodne Sahare, ki ga administrira Maroko), prebivalcev pa ima 32.309.239.

Najpogosteje sta poseljeni ravnina ob atlantski obali in dolina reke Sebou, kjer na 10% površine živi kar 60% prebivalcev. Močno je preseljevanje iz podeželja v mesta, predvsem v Casablanco, kjer so velika barakarska naselja (Bidonviles). Južni deli in Atlas so redko poseljeni, značilne so z obzidjem strnjene vasi s hišami iz na soncu sušene opeke (po berbersko - ksar).
Maroko je država z bogato islamsko zgodovino, islam pa je uradna religija in večina njegovih prebivalcev (98,7%)  muslimanov,  1,1% je kristjanov in  0,2% judov.
 

Jezik, valuta, nujne številke


Uradni jezik je arabščina. So pa pogosto v uporabi še berberska narečja (predvsem na podeželju), francoski  jezik (ki ga govorijo skoraj vsi), ter španščina (še posebej pogosta je v mediteranskem delu Maroka)  in angleščina.

Valuta je maroški dirham ( 1,00 MAD = 0,093 EUR). Himna se imenuje Hymne Chérifien, geslo pa  »Allāh, al Waţan, al Malik« oziroma »Bog, narod, kralj«. Domena je .ma,  klicna številka pa se glasi +212 , medtem, ko je številka za nujno pomoč 19 (policija) in 15 (reševalci). Maroko je v enakem časovnem pasu kot Slovenija. 


Prestolnica Maroka je Rabat


Glavno mesto ob izlivu reke Bou Regreg v Atlantik, je Rabat. Na nasprotnem bregu stoji mesto Salé, skupaj in še z nekaj manjšimi naselji v okolici, tvorita metropolitansko območje s preko 2 milijona prebivalci. Moderno in slikovito mesto, s 620.000 prebivalci, se ponaša z obzidjem Kasbah des Oudaias s Trdnjavsko mošejo in palačo sultana Moulay Ismaila.

Prestolnica je lepo urejena, ulice so široke, čiste in opremljene z javno razsvetljavo, kar se za politično in administrativno središče države tudi spodobi. Vse polno je modernih poslovnih zgradb in stanovanjskih naselij, kjer prevladuje bela barva, zato ni nič nenavadnega, da je vzdevek Rabata kar bela prestolnica kraljevine Maroko.

Rabat je pravzaprav prestolnica kraljevine Maroko še iz časov, ko so jo zavzeli Francozi in tudi prvi kralj neodvisnega Maroka -  Mohammed V., ki je mesto razglasil  za glavno mesto.

Svoj pečat in spomin mu je dal zlasti z belim mavzolejem, ki s svojo gradnjo velja za pravi arhitekturni biser alouitske dinastije in kjer je sedaj tudi sam pokopan. To nedokončano mošejo, ki naj bi bila največja na svetu, danes predstavlja minaret in se sedaj imenuje Hassanov stolp, ki je namesto prvotnih 86 metrov visok zgolj 44 metrov.

Od leta 1995 pa se stolp uvršča na seznam UNESCO-ve svetovne dediščine, s čimer je Hassan II. vendarle dosegel nekakšno nesmrtno slavo. Prav ta stolp mestu Rabat vsako leto prinese lepo število obiskovalcev.
V kasnejših stoletjih je bilo pomembno pristanišče, vendar je zaradi zasipanja rečnega ustja s sedimenti sčasoma izgubilo to vlogo.

Danes je pomembno predvsem kot politično središče, poleg vladnih uradov imajo tu sedež številna tuja veleposlaništva in več mednarodnih organizacij. Od industrije je pomembnejša predvsem tekstilna.

Ostala velika mesta so še Casablanca 3,2 mio prebivalcev, Fez 1,1 mio; Marakeš 1,0 mio; Tangier 768.000, Agadir, Essaouira, Meknes, Mohammadia, Oujda, Ouarzazate, Safi, Salé in Tétouan.
 

Prebivalce je zaznamovala zgodvina


Ljudje, ki živijo v Maroku, so zelo raznoliki. To je posledica burne zgodovine te države, ki je bila nekaj časa tudi evropska kolonija. Tukaj živijo Berberi, ki so prvotni prebivalci tega področja, potem Arabci, Judi, temnopolti Afričani, nekaj pa je tudi Evropejcev, predvsem Francozov, kar je posledica kolonialnih časov.

Šele leta 1956 se je Maroko namreč osamosvojil izpod kolonialne oblasti Francije. Tam pa živi tudi kar nekaj Špancev. Staroselci Maroka so torej Berberi, prvotni severozahodni Afričani, ki pa - v nasprotju z zmotnim prepričanjem večine - niso Arabci, kar se denimo pozna po njihovi dokaj svetli polti.

Večina današnjih Maročanov, okoli 40 odstotkov, je še danes čistokrvnih Berberov, nadaljnjih 35 odstotkov pa jih je mešanih. Na tem območju  že od pred 3.000 let pr. n. št. govorijo svoj poseben jezik in imajo kar 300 različnih dialektov. Njihova tradicija se prenaša ustno in le malo je zapisanega, zanimivo pa je to, da je zelo majhno število Berberov pismenih (čeprav je pismenost do danes zaradi boljših možnosti izobraževanja narasla).



Naselitev Arabcev na območje Maroka se je začela v 7. st. n. št. Takrat so območje Maroka in tamkajšnje Berbere podjarmili muslimanski Arabci, ki so s seboj prinesli arabsko kulturo in islam. Arabci so druga največja etnična skupina in se v urbanih predelih države zlivajo z Berberi. V teku časa so se Berberi postopno asimilirali v prevladujočo arabsko kulturo, čeprav večina od njih že zmeraj živi na podeželju, kjer redijo živino in vzgajajo pridelek.

Z izobrazbo, modernimi transportnimi sredstvi ter sredstvi komunikacije so se Berberi znašli sredi številnih možnosti tako tradicionalne kot tudi sodobne zaposlitve. Berberi govorijo maroško arabščino in so večinoma muslimani, čeprav so v njihovih praksah islama ostale sledi animizma njihovih prednikov.

Prvo ustavo je Maroko dobil 7.12.1962, vendar je kralj Hassan ostro nastopil proti opoziciji, zlasti proti socialistično usmerjeni Nacionalni zvezi ljudskih sil. Nato je Španija 1969 prepustila Maroku eksklavo Ifni ob atlantski obali, 1976 pa se je z madridskim sporazumom odpovedala Španski Sahari, ki sta si jo razdelila Maroko in Mavretanija. Ko se je slednja leta 1979 odpovedala svojemu deležu, je maroška vojska zasedla tudi južni del nekdanje španske kolonije in 3. Marca 1994 je kralj Hassan uradno zahteval še priključitev španskih eksklav Ceuta in Melilla k maroški držav, s čemer pa ni uspel.
 

Politično-družbena ureditev


Danes je Maroko po političnem sistemu parlamentarna ustavna monarhija, s parlamentom, koalicijskimi in opozicijskimi strankami, neodvisnim sodstvom in  s sprejeto ustavo 4. septembra 1992, s katero je kralj ohranil večino svojih obsežnih pristojnosti. Po njegovi smrti leta 1999, je prestol nasledil njegov sin Mohamed VI.

In začel s postopno modernizacijo maroške družbe, vendar je pri tem naletel na precejšen odpor radikalnih islamistov (teroristični napad v Casablanci 16.5.2003), pa tudi rešitve zahodnosaharskega problema še vedno niso našli.

Uradno ime države je Kraljevina Maroko in s pomočjo predsednika vlade tej monarhiji vlada kralj Mohammed VI, ki je politični vodja, "Commander of the Faithful" kot neposredni potomec preroka Mohameda in vodja vojske. Predsednik vlade in vodja ministrov je Abdelilah Benkirane, ki ministre tudi imenuje. Predsednika vlade imenuje monarh, pri čemer upošteva rezultate volitev. Vlada ima izvršilno moč.



Zakonodajno vejo oblasti predstavljata vlada in dvodomni parlament, ki ga sestavlja zgornji dom (270 predstavnikov izvoljenih posredno s strani lokalnih institucij, profesionalnih organizacij, sindikatov itd.) in spodnji dom (395 poslancev izvoljenih s strani ljudstva) Zaradi takšne državne ureditve naj bi bila država izredno varna, saj naj bi kralj Mohamed VI. kraljevini zagotavljal zaščito in varnost.

Pravni red te države ima mešan pravni sistem civilne zakonodaje, ki temelji na francoskem in islamskem pravnem redu.
Maroko velja za edino afriško državo, ki ni članica Afriške unije. Je pa članica Arabske lige, Arab Maghreb unije, Organizacije islamske konference, skupine 77 in je glavna ne - NATO - va zaveznica ZDA.
 

 

Več iz rubrike

Komentarji: