Odpiramo vrata tujine: Dobrodošli v Litvi (1/5)

Največja baltska država severovzhodne Evrope in njen geografski center. Litva, uradno Republika Litva, poznana po krajinah, ravnicah, jezerih in bogatih gozdovih, je bila včasih na deset delov razcepljena dežela, ki je slovela po močnem tradicionalizmu. Slednji se je odražal predvsem v odnosu do žensk. Raznoliki ekosistemi, peščene plaže posute z jantarjem in Kuronska koča s svojimi impresivnimi podobami in sipinami, privabljajo turiste. Hrib križev je obiskal papež Janez Pavel II. in predstavlja romarsko središče. Prepustite se gotski arhitekturi in poskusite grižljaj pečene divje vrane, ki jo strežejo kot avtohtono jed.
 

Osnovne značilnosti države

 
Je obmorska država ob Baltskem morju v severovzhodni Evropi in je ena izmed treh baltskih držav. Na severu jo omejuje Latvija, na vzhodu in jugu Belorusija, na jugozahodu Poljska in samostojna ruska regija oziroma esklava Kaliningrad, na zahodu pa Baltsko morje.
 
Velja za najbolj naseljeno izmed baltskih držav in ima 262 km oziroma 163 milj obale, ki jo sestavljata celinska obala in obala "Curonian Spit".
 
Dežela velja za najjužnejšo in največjo od treh baltskih držav.
 
Litva je bila v zadnji ledeni dobi zglajena z umikom ledenika, na zahodu je večinoma ravna nižina z nekaj nizkimi griči. Na vzhodu in jugovzhodu nad pokrajino prevladujejo barja, številna majhna jezera in valoviti griči Baltskega visokogorja, kjer velik del zemlje pokriva gost gozd. Lahko bi rekli, da litovski teren predstavlja izmenjavo zmernih nižin in (nizkega) hribovja. Hrib Aukštojas je najvišja točka v celotni državi (297,84 metrov) - nahaja se v Medininkai Highlands, približno 24 kilometrov jugovzhodno od glavnega mesta Vilnius. Kuršu kāpas je 98 kilometrov dolga, tanka, ukrivljena peščena sipina, ki ločuje Kurško laguno od obale Baltskega morja. Njen južni del leži v Kaliningrajski oblasti v Rusiji, severni pa v jugozahodnem okrožju Klaipėda v Litvi.
 
Razprostira se na stičišču med iglavci in širokolistnimi gozdovi. Na razmeroma majhnem območju se tajga in zmerni biomi konvergirajo. Širokolistno drevje in iglavci zaradi intenzivnih gospodarskih dejavnosti, propadajo. Glavne rastline so rž, pšenica, oves, ječmen, grah, krompir, sladkorna pesa in lan. Približno 46 % države je pokrite z zemljišči. Od živali boste našli volkove, lisice, vidre, jazbece, hermeline, divje prašiče in številne glodavce. V globokih gozdovih domujejo losi, jeleni, bobri, kune in vodne podgane. V Litvi živi tudi na stotine vrst ptic, vključno z belimi štorkljami, racami, gosmi, labodi, kormorani, čapljami, jastrebi in orli.

 

Jezero Drūkšiai je največje jezero v Litvi, zavzema površino 44,8 km2 in doseže največjo globino 33,3 m. Jezero se nahaja v severovzhodnem delu države in se razteza tudi v Vitebsko oblast, ki je beloruska regija. Država je znana po številnih rekah.
 
Litva je v zmernem podnebnem pasu. Podnebje je polkontinentalno, z zelo hladnimi zimami in milimi, zmerno deževnimi poletji. Zime so  močne in  zasnežene, zlasti v januarju in februarju. Povprečne temperature januarja so 2,1 °C, julija pa 18,1 °C. Preprosto povedano, v poletnih dneh je pogosto 20 °C, ponoči pa 14 °C. Poleti temperature občasno dosežejo 30 ali 35 °C. Dežuje skozi vse leto, pada 174,9 dni in sicer do 653,8 mm padavin. Najboljši čas za obisk Litve je pozno spomladi ali poleti, ko je vreme najtoplejše.
 
Dežela pokriva površino 65.300 km2 in ima  2,8 milijona prebivalcev. Državne religije ni. Največja verska skupina pa je rimokatolištvo. Kar 77,2 % je Rimokatoličanov. Nato pa so tu še pravoslavni verniki s 4,1 %, protestanti s 1,9 % ter ostali in neopredeljeni s 16,8 % . Skupnost muslimanov v Litvi ni številna, saj verniki islama predstavljajo le 0,1 % prebivalstva. Zaradi obsežnega izseljevanja, naravnega upada prebivalstva in spreminjanja vzorcev stanovanjske mobilnosti, se je družbeno prostorska pokrajina spremenila hitro in dramatično. 83,45 % prebivalstva se je opredelilo za etnične Litovce, 6,74 % za Poljake, 6,31 % za Ruse, 1,23 % za Beloruse in 2,27 % za pripadnike drugih etničnih skupin, kot so Ukrajinci, Judje, Nemci, Tatari, Latvijci, Romi, Estonci, Krimski Karaiti, Skandinavci.
 
Od leta 1991 je Litovščina uradni jezik v Litvi in eden izmed uradnih jezikov Evropske unije. Sodi med baltske jezike. Ti so samostojna veja indoevropskih jezikov in imajo določene sorodnosti s slovanskimi jeziki. Litovščini je najbliže sorodna latvijščina in izumrla stara pruščina, ki spadata v isto jezikovno skupino. 78,5 % Litovcev govori vsaj en tuji jezik, 63,0 % Litovcev govori rusko, 30,4 % angleško, 8,5 % poljsko in 8,3 % nemško. Ruščina je še vedno najbolj uporaben drugi jezik (zaradi skupne sovjetske zgodovine), čeprav sčasoma njegova uporaba upada. Dandanes mnogi etnični Litovci gledajo na ruski jezik kot na "kolonialni ostanek". Valuta je evro (EUR). Mednarodna oznaka je LT/LTU. Himna se imenuje »Tautiška glesme«, domena .lt,  klicna številka pa se glasi +370 , medtem, ko je številka za nujno pomoč 112. Po srednje evropskem časovnem pasu so eno uro pred Slovenijo.
 
Glavno in največje mesto je Vilna, ob sotočju rek Neris in Vilnia. Šteje 580.020 prebivalcev in se ponaša z največjim srednjeveškim starim mestom v srednji in vzhodni Evropi, vse bolj pa je priljubljena zaradi arhitekturne dediščine in živahne kavarniške kulture.
 
Redno se uvršča med najcenejše mestne počitnice v Evropi. Metropola je postavljena na čudovite atmosferske tlakovane ulice tega največjega srednjeveškega starega mestnega jedra v srednji in vzhodni Evropi.
 
Večja mesta so še Kaunas, Klaipeda in Siauliai.
 
Litovci so indoevropsko ljudstvo, ki pripada baltski skupini. So edina veja v skupini, ki ji je v predmodernih časih uspelo ustvariti državno entiteto. Leta 1230 je litovske dežele združil Mindaugas, ki je 6. julija 1253 ustanovil Kraljevino Litvo. Prusi, ki jih je v 13. stoletju prevzel Tevtonski red, so izumrli v 18. stoletju. Z Lublinsko unijo leta 1569 sta Poljska in Litva ustanovili novo državo, imenovano Republika obeh narodov, ki pa je bila splošno znana kot Poljska-Litva ali Poljsko-litovska skupnost.
 
Mala Litva je bila del Prusije do leta 1701, Kraljevina Prusija do 1871, Nemško cesarstvo do leta 1918 in Nemški rajh do leta 1945. Politična meja, določena z Melnsko pogodbo, je bila enaka od pogodbe do leta 1923, ko je bila regija Klaipėda (Memelland) vključena v Litvo. Sovjetska zveza je Litvo zasedla junija 1940, državo pa priključila avgusta 1940. Do leta 1941 je judovsko prebivalstvo Litve naraslo zaradi navala beguncev z s strani Nemčije okupirane Poljske in doseglo približno 250.000 ali 10 odstotkov prebivalstva. 11. marca 1990 je parlament glasoval za ponovno vzpostavitev litovske neodvisnosti.
 


Ustava Republike Litve določa pravno podlago za vse zakone, sprejete v Republiki Litvi. Nova ustava je bila sprejeta 25. oktobra 1992.
 
Litva ima pravni sistem, ki temelji na rimskem pravu. Pravni precedensi so podrejeni zakonom, vendar tudi priznani. Zakone ​​sprejme parlament. Institucije in občine lahko sprejmejo predpise, ki niso v nasprotju z zakoni, ki jih sprejme parlament.
 
Litvanska politika poteka v okviru enotne polpredsedniške predstavniške demokratične republike, pri čemer je predsednik Litve vodja države, predsednik vlade Litve pa vodja vlade in večstrankarskega sistema. Parlament je enodomni in šteje 141 članov. Država je razdeljena na 60 občin, z neposredno izvoljenimi župani. 24. novembra 2020 je bila Ingrida Šimenttė imenovana za predsednico vlade 18. vlade Republike Litve, od obnovitve neodvisnosti leta 1990. Naslednje volitve bodo leta 2024.
 
Predsednik je izvoljen z večino glasov, če je volilna udeležba najmanj 50-odstotna. Če je volilna udeležba manjša od 50%, je kandidat razglašen za zmagovalca le, če dobi glasove vsaj 1/3 vseh volilnih upravičencev. Trenutni od leta 2019 je Gitanas Nauseda. Prihodnje volitve bodo leta 2024.
 
Članica EU je od 1. maja 2004, evrskega območja pa od 1. januarja 2015. Prav tako se je leta 2004 priključila NATO, je pa tudi članica WTO, OZN, Organizacije za varnost in sodelovanje v Evropi ter Organizacije Severnoatlantske pogodbe. Kot polnopravna članica EU sodeluje v vseh sporazumih, katerih podpisnica je EU. Članica Schengenskega območja je od 21. decembra 2007. Nazadnje je predsedovala Svetu EU leta 2013.
Vir: EIU; Factiva, februar 2021.