Odpiramo vrata tujine: Dobrodošli na Japonskem (1/5)
Japonska je dežela vzhajajočega sonca ali 'Land of the Rising Sun'. Češnjevi cvetovi, ramen in izjemna čistoča in hitri vlaki. Na Japonskem ima starodavna tradicija pomembno vlogo v postmoderni družbi, saj so s takim pristopom uspeli razviti najsodobnejšo tehnologijo, s katero obvladujejo svetovni trg. Država, v kateri je zelo malo tujcev in kjer potrebe skupine postavljajo pred potrebe posameznika.
Delo tu ne predstavlja ne ovire ne nujnega življenjskega zla. Povojna Japonska je dokazala zmožnost individualizacije kulturnih elementov, ki so prihajali od zunaj, in je prva azijska država, ki je sprejela tehnologijo, znanost in industrializacijo iz Evrope in predvsem ZDA, upoštevajoč lastno tradicijo in vrednote, pri čemer je bila nadpovprečno uspešna. Ima tretje največje gospodarstvo na svetu, njena vloga v mednarodni skupnosti je precejšnja. Je velik donator pomoči ter vir svetovnega kapitala in kreditov.
Osnovne značilnosti države
Japonska je otoška država v vzhodni Aziji, ki se nahaja v severozahodnem Tihem oceanu. Njene najbližje sosede so Rusija, Kitajska ter Severna in Južna Koreja. Japonsko morje ločuje azijsko celino od japonskega arhipelaga.
Obdajajo jo Tihi ocean, Ohotsko morje, Japonsko morje in Vzhodnokitajsko morje - na severu jo tako od ruskega Daljnega vzhoda loči Ohotsko morje, na zahodu jo morje loči od Korejskega polotoka, na jugozahodu Vzhodnokitajsko morje loči otoke Ryukyu od Kitajske in Tajvana, na vzhodu pa je Tihi ocean.
Je vzhodnoazijska arhipelaška država, sestavljena iz štirih primarnih otokov in več kot 6800 drugih.
Japonska obala se razteza na več kot 18.480 miljah (34.000 km) in nobena točka nikjer na Japonskem ni oddaljena več kot 93 milj od morja, zato so morski viri dostopni skoraj povsod na Japonskem. Obale štirih večjih otokov skupaj obsegajo približno 18.000 km, od tega je ena šestina peščenih plaž ali delt, ostale pa so pečine, z ozkimi plažami, žepnimi plažami ali brez njih.
Japonska, ki se nahaja v 'ognjenem obroču' Circum-Pacifika, je pretežno gorata. Približno tri četrtine nacionalnega ozemlja predstavljajo gore, dolge gorske verige pa tvorijo hrbtenico otočja. Dramatične Japonske Alpe, posejane s 3000-metrskimi vrhovi, prepolovijo osrednji del glavnega otoka Honshu. Med lepotami pokrajine najbolj izstopajo Gora Fuji, otok Okinawa, slap Nachi, gora Wakakusa, sipine Tottori in soteska Takachiho. Gora Fuji, japonski Fuji-san, se piše tudi Fujisan, imenovan tudi Fujiyama ali Fuji no Yama, je najvišja gora na Japonskem. Visoka je 3776 metrov in se nahaja blizu obale Tihega oceana v Yamanashi in Shizuoka ken (prefekture) osrednjega Honshuja, približno 100 km zahodno od metropolitanskega območja Tokio-Jokohama.
Številne najbolj priljubljene oblike tal se nahajajo v nedotaknjenih, dobro vzdrževanih narodnih parkih. Dramatična geografija Japonske je dokaz njenega vulkanskega izvora. Kaotična geološka preteklost Japonske je ustvarila dramatične gorske verige, ki potekajo po vsej državi. Prisotni pa sta tudi obala in koralni grebeni.
Sakura - eno najbolj znanih dreves na Japonskem
Od severa proti jugu različni gozdovi vključujejo širokolistne zimzelene, širokolistne listnate in zimzelene iglavce. Dramatično spremembo vegetacije je mogoče opaziti tudi pri spremembah nadmorske višine od obalnih območij do visokogorskih območij. Sakura je verjetno eno najbolj znanih in najljubših dreves na Japonskem in je splošno priznana kot simbol japonskega duha.
Za rastlinski svet je značilna velika raznolikost vrst. Na Japonskem je približno 4500 avtohtonih rastlinskih vrst (3950 kritosemenk, 40 golosemenk, 500 praproti). Približno 1600 kritosemenk in golosemenk je avtohtonih. Flora je sestavljena iz velikega števila rastlinskih vrst, ki jih najdemo na Japonskem, kot so sakura, katsura, momiji in azaleja. Obstaja veliko vrst, ki so endemične za državo. Japonski makak, japonska podlasica, japonska serowa, japonska veverica, japonska velikanska leteča veverica, japonska pritlikava leteča veverica, japonski rdečehrbtni voluhar, okinavska bodičasta podgana, japonski polh, zajec Amami in japonski zajci so endemični sesalci Japonske. Japonska nima določene nacionalne rože ali živali, vendar obstajajo deljena mnenja med japonsko češnjo in krizantemo.
Tri glavne reke so Shinano-gawa, Tone-gawa in Yodo-gawa, ki so vse na otoku Honshu. Te reke imajo zelo dolgo zgodovino, zlasti v smislu politike, gospodarstva in japonske kulture. Shinano-gawa slovi po svoji dolžini (367 km) kot najdaljša reka na Japonskem. Jezero Biwa velja za največje sladkovodno jezero na Japonskem, ki se nahaja v Shiga ken (prefektura), zahodno-osrednji Honshu. Je približno 64 km dolgo od severa proti jugu in pokriva površino 672 kvadratnih kilometrov. Japonsko morje, imenovano tudi Vzhodno morje, je obrobno morje zahodnega Tihega oceana. Na vzhodu meji na Japonsko in na otok Sahalin, na zahodu pa na Rusijo ter na Južno in Severno Korejo na azijski celini.
Severna Japonska ima topla poletja in zelo mrzle zime z močnim snegom na strani Japonskega morja in v gorskih območjih. Vzhodna Japonska ima vroča in vlažna poletja ter mrzle zime z zelo močnim snegom na strani Japonskega morja in v gorskih območjih. Zahodna Japonska ima zelo vroča in vlažna poletja (s temperaturami, ki včasih dosežejo 35 stopinj Celzija ali več) in zmerno mrzle zime. Okinava in Amami imata subtropsko oceansko podnebje. Najboljši čas za obisk je spomladi (od marca do maja) in jeseni (od septembra do novembra).
Ima 125,8 milijona prebivalcev
Njena površina znaša 377.975 km² in ima 125,8 milijona prebivalcev. Japonska verska tradicija je sestavljena iz več glavnih religij, vključno s šintoizmom, najstarejšo japonsko religijo, budizmom in konfucijanstvom. Religija se manifestira predvsem v šintoizmu in budizmu, dvema glavnima verama, ki ju Japonci pogosto izvajajo hkrati. Kar 70,4 odstotka prebivalstva do neke mere sledi šintoističnim obredom, ki častijo prednike in duhove na domačih oltarjih in javnih svetiščih. Budizem predstavlja 69,8 odstotka, kristjani 1,5 odstotka, ostali pa 6,9 odstotka prebivalcev.
Šinto je star toliko kot japonska kultura, medtem ko je bil budizem uvožen s celine v 6. stoletju. Od takrat obe religiji sobivata razmeroma harmonično in se celo do določene mere dopolnjujeta. Krščanstvo je bilo na Japonskem le manjše gibanje v smislu posameznikov, ki navajajo izrecno pripadnost ali vero. Večina Japoncev je šintoistične ali budistične vere, medtem ko je večina japonskih parov (60–70 odstotkov), poročena na krščanskih obredih. Ko je bila japonska prepoved krščanstva leta 1873 odpravljena, so se nekateri skriti kristjani pridružili Katoliški cerkvi; drugi so se odločili ohraniti tisto, kar so videli kot pravo vero svojih prednikov.
Glede na etično pripadnost predstavljajo Japonci 98,1 odstotka, Kitajci 0,5 odstotka, Korejci 0,4 odstotka, ostali pa odstotek prebivalstva (vključuje Filipince, Vietnamce in Brazilce). Najbolj razširjen jezik na Japonskem je japonščina. Ta je razvejana na več narečij, pri čemer tokijsko narečje velja za standardno japonščino. Poleg japonskega jezika se na Okinavi in delih Kagošime na otokih Ryukyu govorijo še ryukjuanski jeziki.
Ljudje na Japonskem govorijo jezike iz dveh glavnih jezikovnih družin: japonskih jezikov in ajnov. Japonščina se deli na govorečo in pisano. Govoreča je fonetični jezik, ki je sestavljen iz petih samoglasnikov in 16 stalnih zvokov. V jeziku lahko opazimo prevzete besede iz angleščine, nemščine, francoščine. To pride prav predvsem turistom, npr. hotel je 'hoteru', pivo je 'biiru'. Japonska pisava je precej bolj kompleksna. Zakaj se morajo v japonskem jeziku uporabljati tri različne vrste pisave - Kanji, Hiragana in Katakana? Zato, ker ima vsaka od treh vrst pisave svojo specifično vlogo. Manj kot 30 odstotkov Japoncev govori angleško na katerikoli ravni. Manj kot 8 odstotkov in morda le 2 odstotka pa tekoče govorita angleško.
Valuta je japonski jen in znaša 0,0078 evra. Mednarodna oznaka je JP/JPN. Himna se imenuje »Cesarska vladavina«, domena .jp, klicna številka pa se glasi +81, medtem ko je številka za nujno pomoč 110 za policijo in 119 za reševalce. Po srednjeevropskem časovnem pasu so osem ur pred Slovenijo.
Tokio - glavno mesto in največje urbano središče v državi
Tokio, dobesedno vzhodna prestolnica, je glavno mesto Japonske in največje urbano središče v državi. Legalno ima hkrati status prefekture in mesta, kar je posebnost pri japonskih mestih. 32 posebnih tokijskih okrajev sestavlja območje, ki mu neformalno pravimo mesto Tokio, v njem pa živi več kot osem milijonov ljudi. Na celotnem območju prefekture živi 13,1 milijona ljudi, kar je desetina japonskega prebivalstva.
Tokio je administrativno, poslovno, prometno, izobraževalno in kulturno središče Japonske. Tu ima v posebni palači sedež tudi japonski cesar. Vsak okraj je samostojna mestna občina s statusom mesta. Imajo lastne župane in mestne svete. Celotno tokijsko metropolo vodi skupščina na čelu z guvernerjem, ki ima sedež v okraju Shinjuku. Območje Tokia je seizmično aktivno, saj leži tik ob stičišču treh večjih tektonskih prelomnic in blizu aktivnega vulkana Fuji. V zgodovini ga je prizadelo več hudih potresov, zadnji in najbolj uničujoč je bil t. i. veliki potres v Kantu leta 1923.
Zgodovina Japonske je razdeljena na številna obodbja od naseljevanja pa vse do povojnega stanja. Naseljevanje Japonske je v času ledene dobe omogočala povezava s kopnim. Različna plemena iz Sibirije so na japonske otoke vdirala v času mezolitika. V obdobju Jomon so se preživljali le z lovom in nabiralništvom. Iz južne Kitajske (ali pa še iz južnejših krajev) naj bi prihajalo ljudstvo Jajoi.
Država Jamato, sestavljena iz številnih majhnih kneževin, ki so se združile v eno državo, se je razvila nekje v sredini 4. stoletja na območju Jajojske kulture. Temeljila je na dednem zakonu. Zlati vek Japonske je trajal od leta 645 do 794. Japonska je v tem času hitro presegla kitajski vzor, saj se je začela hitro razvijati. Prvič je bilo zgrajeno stalno glavno mesto, kar v prejšnjih obdobjih zaradi duhovnosti ni bilo mogoče, saj se je mesto selilo.
Današnja Nara, takratni Heijokyo, je 75 let veljala za glavno mesto. Kamakurski šogunat in romačijsko obdobje - glavno mesto je Kyoto in v tem času se začne dolgo obdobje koncentracije oblasti v rokah zaporednih samurajskih družin. Japonska se velikokrat znajde v konfliktu z Mongoli. V obdobju Edo se je prišlo do razvoja japonskega družbeno-kulturnega življenja; zaprtost pred zunanjim svetom se odraža v umetnosti.
Središči ustvarjalnosti postaneta Edo in Kyoto. Obdobje Meiji - kulturno zasidrana lojalnost in hierarhičnost družbe je pripomogla k temu, da se je v Meiji odbobje skoraj devet stoletij trajajoča oblast šogunov iz vojaških družin prenesla k cesarju Matsuhitu. Cesar je zahteval vračilo zemlje s strani bogatih fevdalcev iz obdobja Tokugawe in preselil prestolnico v Tokio v vzhodni del Japonske.
Obdobje Meji predstavlja pomembno obdobje v japonski zgodovini, in sicer je Japonska prešla iz procesa modernizacije in industrializacije h kapitalistično-liberalnemu sistemu, kakršnega imajo ZDA. Gre za prvi poskus demokratizacije države in oblikovanja ustave, ki pa je zahtevala spoštovanje cesarja.
Japonska se je iz kmetijske države spremenila v sodobno industrijsko družbo, saj je znala hitro sprejeti in se naučiti metod in znanja iz ZDA in Evrope. Obdobje med obema vojnama (1914–1945) - 20. stoletje - predstavlja obdobje naraščanja nacionalne zavesti in patriotizma na Japonskem, tako kot zavedanja, da je potrebna zaščita pred tujimi vplivi oziroma vojaškimi silami. Naraščala je tudi potreba po novih trgih, saj je Japonska želela svojo vojsko modernizirati in utrditi.
Japonci so v času vojaških osvajanj sklenili pakt Berlin–Rim–Tokio. V prvih letih vojne so bili zelo uspešni, a so se z bitko pri Midwayu stvari obrnile. Po koncu vojne v Evropi 9. maja 1945 so Japonci vojno še nadaljevali do 15. avgusta, ko so podpisali brezpogojno kapitulacijo. Povojno obdobje je bilo namenjeno vzpostavitvi demokratičnega družbenega reda in svobode posameznika. Osvoboditi politične jetnike, sestaviti miroljubno vlado in izvesti zakonodajno reformo so bile glavne naloge ameriške okupacijske politike. Poleg tega so si prizadevali še za demilitarizacijo Japonske in za nadzor nad njeno porizvodnjo ter preprečitev njenega nadaljnjega ogrožanja svetovnega miru. Ključni element povojne japonske identitete je bil antimilitarizem.
Pravni sistem temelji na vrhovnem sodišču, ki ga imenuje kabinet vlade. Predseduje pravnemu sistemu manjših sodišč razdeljenih na štiri veje: vrhovno sodišče, okrožna sodišča, družinska sodišča in kazenska sodišča. Ustava Japonske je bila sprejeta 3. novembra 1946, ko je cesar Hirohito razglasil novo ustavo, da bi jo Japonci videli kot legitimno.
Japonska ima civilnopravni pravni sistem s šestimi pravnimi zakoniki, na katere je močno vplivala Nemčija, v manjši meri Francija, prilagojeni pa so tudi japonskim okoliščinam. Japonska ustava, sprejeta po drugi svetovni vojni, je najvišji zakon na Japonskem.
Japonska je unitarna in demokratična država ter ustavna monarhija s parlamentarno vlado. Predsednik države je Fumio Kishida. Predsednik vlade Yoshihiko Noda, vodja Japonske demokratske stranke, svoje pristojnosti za upravljanje črpa iz ustave. Volitve v zgornji dom julija 2010 so veljale za svobodne in poštene.
Politika Japonske poteka v okviru prevladujoče stranke dvodomne parlamentarne ustavne monarhije, v kateri je cesar vodja države, predsednik vlade pa vodja vlade in vodja kabineta, ki usmerja izvršilno vejo oblasti.
Japonska je članica AfDB (neregionalna članica), ADB in APEC. Prav tako spada v ZN, G7, G-20, Organizacijo za gospodarsko sodelovanje in razvoj, regionalni forum ASEAN, Mednarodni denarni sklad, Svetovno banko in STO.
Japonska je članica WTO in OECD. Je tudi podpisnica APEC in ima od februarja 2009 podpisan sporazum o prosti trgovini s Švico, ki velja naslednjih 10 let, sicer pa ne pripada nobeni carinski zvezi.
Vir: EIU; Factiva, november 2021
#Odpiramo vrata tujine
Rubrika zajema teme o poslovanju v tujini, predvsem svetovanja glede pravnih vidikov ustanavljanja podjetij v tujini, glede navezovanja poslovnih stikov, poznavanja davčne zakonodaje, poslovnih navad v različnih državah, dotika se tudi kulturnih navad, bontona, garderobe, tradicije, poslovne mentalitete, psiholoških znanj, poudarek pa je na trikih ter zankah o tem, kako svoj posel razširiti v tujino. Pregled pripravlja skupina strokovnjakov za mednarodno gospodarsko pravo iz Inštituta za civilno in gospodarsko pravo.
Celotno rubriko najdete TUKAJ
Več iz rubrike
Konflikti v podjetju in kako jih razrešiti
Ni potrebno, da se v vašem podjetju izogibate ali bojite konfliktov. Ti so naravni in celo zdravi, pod pogojem, da znamo s konflikti ustrezno ravnati.
500-odstotno zvišanje cen elektrike
Cene elektrike gredo v nebo. Ekonomisti pričakujejo, da bodo evro območje v prihodnjih mesecih potisnile v hudo in trajno gospodarsko recesijo.
