Koncept akaše

Naše zaznavanje ni omejeno na širjenje valov v elektromagnetnem polju in v zraku ter naše telesne zaznave. S svetom smo povezani globje in obsežneje.
Fotografija: Foto: Getty Images
Odpri galerijo
Foto: Getty Images

Celotno vesolje je sestavljeno iz dveh gradiv, in prvo imenujemo akaša (polje kozmičnega spomina), drugo je prana- sila, ki vse oskrbuje z energijo. Akaša je vsenavzoča, vseprežemajoča eksistenca. Vse, kar ima obliko, in vse, kar je rezultat kombiniranja, se je razvilo iz akaše. Prav akaša postane zrak, ta postane tekočine, te postanejo trdne snovi; prav akaša postane sonce, zemlja, mesec, zvezde, kometi; prav akaša postane človeško telo, živalsko telo, rastline, in vsaka oblika, ki jo vidimo, vse, kar lahko občutimo, vse, kar obstaja...

Na začetku stvarjenja obstaja le akaša. Ob koncu ciklusa se trdne snovi, tekočine, plini ponovno raztopijo v akašo. Potem se naslednje stvarjenje na enak način porodi iz akaše.

image_alt
Pustimo svetlobi naj sveti

Na ta način je Svami Vivekananda v svojem klasičnem delu Radža joga opisal starodavni koncept akaše. Kot je pojasnil Vivekananda, je akaša tako subtilna, da je sama po sebi onkraj zmožnosti običajnih človeških zaznav. Ko pa privzame obliko, jo lahko zaznamo; tedaj postane »resnični svet«, ki nas obdaja.

Pred približno sto leti je samosvoji genij Nikola Tesla oživil to zamisel. Govoril je o »prvobitnem mediju«, ki izpolnjuje prostor, in ga primerjal z akašo – etrom, ki prevaja svetlobo. V svoji neobjavljeni razpravi iz leta 1907 z naslovom Človekovi največji dosežki je Tesla zapisal, da ta prvobitni medij, neke vrsta energijsko polje, postane materija, ko nanj deluje prana, kozmična energija; ko pa delovanje prane preneha, materija v hipu izgine in se povrne v akašo. Omenjeni medij izpolnjuje celotno vesolje, zato mu lahko pripišemo vse, kar se zgodi v vesolju.

Znanstvena skupnost ni sprejela tega uvida v času njegovega nastanka. V prvem desetletju dvajsetega stoletja so fiziki vključili v svojo vedo Einsteinovo matematično razdelano teorijo relativnosti, po kateri je štiridimenzionalni prostorčas temelj stvarnosti. Niso pa hoteli upoštevati zamisli o čemer koli, kar bi bilo podobno »etru«, ki naj bi izpolnjeval prostor (šele pozneje so začeli iskati enotno polje kot domnevno podstat prostorčasa). Prostor v katerem ni materije, so imeli za vakuum. Teslov uvid je šel v pozabo. Sto let pozneje ga na novo odkrivajo.

Zdajšnji porast doživetij akaše

Človeška izkušnja obsega več, kot smo mislili doslej. Klasični empirizem, dolgo prevladujoča filozofija anglosaškega sveta, je zatrjeval, da v umu ne more biti ničesar, kar ni bilo najprej v očesu. Vendar se je klasični empirizem motil. Naše zaznavanje ni omejeno na širjenje valov v elektromagnetnem polju in v zraku, pa tudi ne na naše telesne zaznave. S svetom smo povezani globje in obsežneje, kot lahko zaznavajo naše oči in ušesa. Pomembno je priznati to dejstvo, saj spremeni vse, kar vemo o svetu in in sebi, in nam nakloni popolnoma nov Weltanschauung (svetovni nazor, op.prev).

Foto: Getty Images
Foto: Getty Images

Zavedanje – ali morda zgolj občutenje ali intuitivno zaznavanje -, da smo povezani med seboj in s svetom še vse kako drugače kot le s svojimi čutili, v resnici ni nekaj novega; staro je toliko kot človeška kultura in zavest. Pripadniki tradicionalnih, tako imenovanih primitivnih ljudstev, so vedeli, da so povezani med seboj in z vesoljem. Živeli so v skladu s temi povezavami in jih aktivno uporabljali. Šamani in zdravilci so se z zahtevnim urjenjem in z iniciacijo uskladili s spontanim dojemanjem globje resničnosti. Njihovo videnje je izviralo iz teh nadčutnih doživetij.

Ustanovitelji  velikih svetovnih religij so si pridobili preroške uvide na temelju svoje povezanosti s širšo resničnostjo. Vendar so se potem njihovi sledilci skozi stoletja začeli črkobralsko oklepati besed, ki so izvirale iz uvidov utemeljiteljev religij, zanemarili pa so živo bistvo teh uvidov.

image_alt
Ruska duša

Velika večina svetovnih kultur je poznala in še danes pozna ter ceni spremenjena stanja zavesti, v katerih naše medsebojne povezave postanejo razvidne zavesti. Ta stanja so v znanosti joge imenovana samadhi, v hinduizmu mokša, v zenu satori, v sufijstvu fana in v kabali ruah hakodeš. Njihova ustreznica v krščanski mistiki je unio mystica – mistično zlitje doživljajočega subjekta z univerzumom.

Toda današnji zahodni svet ima za resnično samo tisto, kar je dejansko oprijemljivo, kar je »opredmeteno.« Ljudje zavračajo zamisel o obstoju širše sfere resničnosti – in doživetja, povezana z njo, imajo zgolj za plod domišljije. Kar sodobni ljudje vidijo, je omejeno s tem, kaj verjamejo, da lahko vidijo, zato v današnjem pogledu na svet manjka vse, česar oko in uho ne moreta prenesti umu. Doživetja globje oz. višje sfere resničnosti so omejena na podzavestne predele uma, prepoznamo pa jih samo v estetiki, mistični ali religiozni vznesenosti, pa v ljubezni in v spolni združitvi. Prebliske in uvide, ki jih omogočajo takšna doživetja, v vsakdanjem kontekstu pripisujemo nedoumljivi intuiciji umetnikov, pesnikov, prerokov in duhovnih učiteljev.

image_alt
Bizarno: Feng shuij za napovedovanje trendov na borzi

Vendar se dandanes ponovno dviguje na površje pozabljeno in potisnjeno doživljanje globje oz. višje sfere resničnosti pri ljudeh. Zavedanje, da človeško bivanje ni omejeno z našim egom in našo kožo, in da smo sposobni vzpostavljati stike in komunicirati onkraj dosega naših oči ter ušes. Vedno več ljudi poroča o doživetjih akaše.

Vir: Doživetja Akaše; Ervin Laszlo

Več iz rubrike

Komentarji: