Ko se zamegli um podjetnika

Družinska podjetja in čustvena zaslepljenost - 3.del.
Fotografija: FOTO: Shutterstock
Odpri galerijo
FOTO: Shutterstock

V prejšnjem članku smo obdelali nekaj čustvenih zaslepitev in njihovih primerov v družinskih podjetjih. Več si lahko preberete v članku, objavljenem v prejšnjem tednu. Navedli smo pet primerov iz naše prakse. Danes je pred vami pet novih primerov. V zaključku članka bodo navedene tudi tri najpogostejše rešitve / načini, kako se zameglitve odpravijo:

6. Minimaliziranje ali napihovanje situacije: Tipičen primer je samozaverovanost, ki smo jo bili priča pri starem očetu nekega predelovalnega podjetja: »Saj ni nič takšnega, pač trije ključni kadri so nas zapustili. Se zgodi.« Dejstvo je bilo, da je od odhoda teh treh ključnih kadrov posel upadel za 30 odstotkov, v enem mesecu. Verjetno bi bilo dobro razmisliti, zakaj so odšli in kaj to lastnikom sporoča o podjetju?

7. Občutke prenesemo v življenjsko paradigmo: »Če se vedno počutim slabo, zapostavljeno, potem nekaj mora biti narobe z nami. Posledično mi ne bo v življenju nikoli uspelo.« Takšni načini razmišljanja izvirajo predvsem pri otrocih, katerim starši niso posvečali dovolj pozornosti. Slednje se v podjetniških družinah dogaja pogosto. Saj sta oba starša preveč vpeta le v posel in je družina, kot nam je omenila neka gospa, le za zraven. Otroci kljub dosežkom, ki jih lahko imajo v življenju, zaradi notranjega sveta, ki se je oblikoval v zgodnjem otroštvu, navzamejo svojo notranjo zgodbo, svoj svet občutkov kot pust, zapuščen in nevreden ljubezni. Ta 'film' nato postane njihova realnost.
image_alt
V času pandemije z lastno blagovno znamko do 1,7 milijona evrov

8. Pogojniki (moral bi, če bi, ko bi...): Tukaj se spomnim na »barske trenerje«, ki opevajo svoje življenje in kaj vse bi dosegli, če bi, ko bi itd. Vam zveni znano, ne? Vsi poznamo takšne ljudi. Obstajajo tudi v poslovnem svetu. Predvsem gre za ljudi, ki bi po vseh parametrih lahko bili zadovoljni s svojim življenjem, ponosni na svoje dosežke, vendar si pogosto nastavijo previsoka ali prenizka pričakovanja. V obeh primerih gre za občutek obžalovanja. Le-ta nas vleče stran od tistega, kar nam je v danem trenutku na voljo. V obdobjih, kjer takšno obžalovanje traja dalj časa, so pogost pojav različne oblike odvisnosti od raznih substanc ali igre na srečo, kot smo to videli pri primerih iz prakse.

9. Označevanje oziroma etiketiranje: Četudi se je sin želel spremeniti in je to dokazal tako, da je prevzel odgovornost v podjetju, za mamo to ni bilo dovolj. Zanjo je bil on vedno nesposoben. Zaradi tega je po desetih letih odšel iz podjetja. Ker ga ona enostavno ni želela videti v drugačni luči in ga je stalno označevala za nesposobnega. Ona ga je potrebovala v tej luči 'nesposobnosti', v tej etiketi. Ker je le s tem lahko upravičila svojo pomembnost. Kot je potem nekoč izjavila na srečanju: »Vse okoli sebe sem želela narediti nesposobne in jim dati to etiketo, ker je podjetje vse kar imam in znam v življenju. Če mi to vzamejo, kdo sploh sem?«

10. Zbujanje občutka krivde: »Zaradi tebe sem popolnoma na tleh. Ti si kriva, da je stanje v podjetju, takšno kot je.« Verjetno eden najpogostejših načinov ohranjanja kontrole in manipuliranja, je vzbujanje krivde. To najpogosteje vidimo na srečanjih, ko si družinski člani, ki se menijo za razdelitev družinskega premoženja, mečejo naprej in se obtožujejo za stvari, ki so stare toliko kot oni sami ... Skozi stalno sidranje v občutke krivde ne odprejo možnosti za nov prostor. Za rešitve, ki bi bile dobre za vse strani.
FOTO: Shutterstock
FOTO: Shutterstock

Tako v prejšnjem članku, kot v tem, sem želel pokazati primere, kako se nas um zamegli. Zamegli do te mere, da se ne premaknemo v neki situaciji in da se za vsako ceno oklepamo svojega stališča. Navadno se primeri med sabo povezujejo. Ne gre za neko »ekskluzivnost«.
 
Navadno tam, kjer ima en od staršev zelo močan mentalni filter, je ta dober tudi v posploševanju in žaljenju oziroma etiketiranju. Ali pa se manipulira skozi pogojnike, da se izpolni še zadnji pogoj, ki ga  npr. z očetom imata in se bosta nato umaknila ipd. Torej nasledniki živijo v pogojnih scenarijih, ki se nenehno spreminjajo. Ko pa dosežejo dogovorjeno, se poslužujejo starši tipičnega negativizma in sklicevanja skozi posploševanje, da so časi slabi in da se enostavno ne morejo umakniti.
 
Kako preseči te načine delovanja:
 
  1. Signifikantne izgube denarja. Navadno se ljudje zdramimo šele, ko nekaj izgubimo. Ko se nam zamajejo tla pod nogami, postanejo deli naših egov, ki so sicer togi in manipulativni, bolj učljivi in predvsem pripravljeni na spremembo. Predvsem je potrebno ljudi »ujeti« v teh momentih odprtosti in jim predlagati rešitve.
  2. Odhod ljudi. Ko ljudje iz takšnih ali drugačnih razlogov zapustijo ustaljen način dela v podjetju, to povzroči krizo. Takrat se navadno stran, ki je nosilka moči, zamisli. Je bolj pripravljena na spremembe.
  3. Vseživljenjsko učenje. Ta je najtežja rešitev. Pripravljenost na to, da se bomo predvsem o delu in upravljanju z ljudmi učili vse življenje. Temu namenjati čas in pozornost. Preko izobraževanja na področjih vodenja, upravljanja s človeškimi viri kot skozi osebno in duhovno rast, lahko pričnemo zaznavati naše slepe pege (senčne plati). Jih ozaveščati in s tem premostiti.
 
Ljudje bi navadno radi, da jim povemo formulo za rešitev njihovih problemov, kot je formula za sestavo pudinga. Načeloma obstaja. Je pa bolj kompleksna kot tista za pripravo pudinga. Potrebujemo energijo, čas in potrpežljivost, da se vsi duhovi pomirijo. Iz miru potem pridejo najboljše rešitve, ki niso čustveno pogojene (zamegljene).
image_alt
Tudi vi delate v toksičnem delovnem okolju?
 
Zahvaljujem se vam za vaš čas in pozornost in verjamem, da ste uživali ter našli nekaj uporabnega v vseh treh delih člankov o družinskih podjetjih in čustveni zaslepljenosti.
 

Več iz rubrike

Komentarji: