Ko odnosi znotraj družinskih podjetij postanejo problem

Pomislite, kolikokrat se med sprehodom ali družinskim kosilom spomnite na delo ali na nalogo, ki jo v službi niste uspeli dokončati? In kolikokrat se med samim delovnim procesom spomnite na opravila, ki jih imate v zasebnem življenju? Veliko ljudi s težavo ločuje ta dva vidika svojega življenja.

Predstavljajte si neko klasično družino (mama, oče, sin in hči), ki živijo skupaj in se neprestano videvajo in preživljajo čas skupaj, dokler se otroka ne osamosvojita ali si ustvarita lastno družino. Hitro se zgodi, da srečanja, ki so bila nekoč samoumevna in pogosta, to niso več in se družina sestaja samo še ob vikendih. Vsak od odraslih otrok ima sedaj svojo družino, za katero skrbi in ji posveča svoj čas, pozornost in večino popoldnevov.  

Dejstvo je, da če želimo zaživeti svoje polno življenje, se moramo prej ali slej čustveno oddaljiti od svojih staršev. Takrat ima posameznik največ prostora, da odkrije kdo je, zgradi sebe in svojo družino in ustvari nov dom. Če od staršev odidemo fizično in se čustveno ne diferenciramo od njih, se bodo vzorci in obnašanja iz otroštva konstantno ponavljali. Za mnoge starše je odnos s svojim odraslim otrokom vir bolečine in žalosti, zato niso sposobni zdravo pristopiti k njim. 


Zelo pogost je pojav, da se pri starših, ko pride odrasel otrok na obisk, pojavijo vsi vzorci, ki so se pojavljali v otroštvu. Mamin sinček tako zopet postane mamin sinček, ki ima popolno pozornost.

Opazimo lahko tudi spremembo v mamini komunikaciji, ko glas spremeni na način kakor da bi se pogovarjala z dvo-letnim otrokom. Ne pozna meja pri objemih in poljubih ter svojega otroka, ki je sedaj odrasel še vedno krega in mu žuga. Podobno lahko opazimo, če je bil otrok vedno grešni kozel, bo verjetno zopet za vse kriv.

Preden se mladi odselijo od doma, ko so dovolj stari jim je zelo pomembno, da imajo neodvisnost in osebne pravice, medtem ko se staršem zdi bolj pomembno dejstvo, da ima vsak od mladostnikov svoje dolžnosti, ki jih pripisujemo k statusu odrasle osebe. Nekaj več prostora mladi odrasli pridobijo s prvo zaposlitvijo, ko so večino dneva v službi in ne doma s starši. 

Toda, kaj če je vaša primarna družina del podjetja v katerem delate?

V družinskih podjetjih je zelo pogost pojav, da ta dva otroka večino dneva preživita s staršema, kljub temu, da sta stara nad 30 let, saj delata v podjetju. V družinah, kjer se mladi niso čustveno oddaljili od staršev, tako prevzamejo stare vloge. Starši postanejo obsedeni z dolžnostmi, ki jih morajo mladi sprejemati in močno poudarjajo dejstvo, da so nadrejeni kot starši in jih le ti morajo »ubogati«, mladi se pa vrnejo v fazo uporništva. Slednje se lahko kaže kakor nestrinjanje z raznimi idejami staršev ali v nasprotnem primeru, prekomerna mera poslušnosti, ki vodi do prevzema večjega dela dolžnosti, ki nato vodi v izgorelost mladih.

Ko starši – lastniki družinskih podjetij načrtujejo prenos lastništva in odgovornosti na prevzemnike, dajo v večini primerov premalo poudarka na to, kaj se bo zgodilo z odnosi med družinskimi člani. Velikokrat se zgodi, da niso pozorni na vse vidike prenosa in kasneje pride do prepirov. Za dolgoročno uspešnost družinskega posla so namreč ključnega pomena tri področja. 

• Vizija naslednikov, 
• učinkovita strategija vodenja prevzemnikov in 
• odnosi, ki so pogojeni s pristno komunikacijo. 

Žal večina staršev razmišlja, da bodo po njihovi upokojitvi nasledniki enostavno prevzeli operativno vodenje, sami pa bodo še vedno kontrolirali poslovanje, kar lahko privede do prepirov in odtujitve družinskih članov med seboj. Kako to izgleda v praksi:

• Starše je strah, da nasledniki ne bodo zmogli in zato odlašajo s prenosom lastništva. Ne! Ravno to vodi v propad. Potrebno je pravočasno ugotoviti motivacijo prevzemnikov in ustrezno ukrepati.
• Veliko naslednikov je celo bolj sposobnih, kot so bili starši, pa tega enostavno nimajo priložnosti dokazati. Posledica je konstantno prerekanje med družinskimi člani, saj starši po navadi ne sprejemajo novih idej naslednikov ali raznih predlogov. 
• Velikokrat je spor med generacijama neizbežen kar pripelje do odhoda naslednikov!
• Med tistimi, ki ostanejo, se naseli apatija, saj se počutijo nemočne, da bi naredili konkretne spremembe.
• Ker ni v celoti izveden prenos odgovornosti, znanja, izkušenj in kredibilnosti ter zaradi pomanjkljive komunikacije, nasledniki niso usposobljeni za učinkovito samostojno odločanje. 
• Dogaja se, da se prepiri pojavijo tudi z zakonskimi partnerji prevzemnikov, ker slednji slabo voljo dnevno prinašajo v svoje gospodinjstvo.

Kako se lahko preventivno izognemo sporom, slabi volji in slabemu počutju?

 
Naj podelim primer iz naše prakse. Oče in mama sta ustvarila prodajno podjetje. Imata dve hčeri, ki sta bili namenjeni, da bosta prevzeli podjetje. Starejša hči ni bila navdušena nad prevzemom saj jo je bilo strah, da se bodo starši neprestano vtikali v njeno odločanje in ne bo imela svoje besede. Mlajša hči je bila za prevzem zelo navdušena, skrbelo jo je samo dejstvo, kako bi sodelovala s starejšo sestro. Kljub temu, da sta se v privatnem življenju družili in se zelo dobro razumeli, poslovno nista še nikoli sodelovali skupaj.

Starša sta se bila pripravljena upokojiti a pod pogojem, da dekleti prevzameta podjetje in ne spreminjata njegove strukture. Ker sta se starša bala, da bosta prevzemnici popolnoma spremenili strukturo in ne nazadnje podjetje »potunkali« sta se ga oklepala in nista želela prepustiti vajeti. Ker so vsi med seboj čutili trenja in se sami niso zmogli dogovoriti, so nas prosili za pomoč. 

Predlagali smo, da vsak od družinskih članov predstavi svojo vizijo in strategijo podjetja. Hitro smo ugotovili, da je bila ključna težava v komunikaciji med njimi. Bolj konkretno neaktivno poslušanje. S tem, ko sta starša slišala hčeri razlagati, sta ugotovila, da ne želita spreminjati ničesar ampak zgolj implementirati svoje znanje k že obstoječi strukturi in tako okrepiti podjetje.  Kasneje je vsak izrazil tudi skrbi in ovire, ki jih ima.

Zanimivo je bilo videti, kako se je starejša sestra odzvala na obtožbe in strahove mlajše. Ugotovili smo, da je optimalna rešitev ta, da se skupaj uvajata pod mentorstvom staršev, kjer bi v poskusni dobi ugotovili njuno kompatibilnost. 

Toda zakaj se niso že prej sami o tem pogovorili?

Velikokrat se v družinah pojavi določen vzorec, način komunikacije, ki velja samo, ko se družinski člani pogovarjajo med seboj. Primer tega je, da se včasih otroci na komentar svojih staršev odzovejo veliko intenzivneje kakor bi se na komentar nekega poslovnega partnerja. Zelo zanimivo je tako opazovati družino, ki si skuša nekaj izkomunicirati pa nikakor ne najdejo prave poti, da bi se slišali kljub temu, da govorijo skoraj enake zadeve. Prisotnost tretje osebe, mediatorja je tako ključnega pomena pri razreševanju tovrstnih težav.