Kolumna: Voditeljski jazz

V vodjo je uprtih mnogo oči in to je izpostavljenost, na katero je dobro biti pripravljen.
Fotografija: FOTO: creativesunday / Shutterstock
Odpri galerijo
FOTO: creativesunday / Shutterstock

Kaj je razlika med mojstrstvom in umetnostjo, med popolnim obvladovanjem katerekoli tehnike, obrti ali poklica in umetniškim izrazom z močjo premika? Se motim, če rečem, da so to čustva – v smislu njihovega razumevanja, sposobnosti izražanja in obvladovanja?

Zamislite si gledališko predstavo, v kateri igralci ne kanalizirajo čustev junakov, ali koncert, na katerem glasbeniki odigrajo notni zapis tehnično brezhibno, a brez čustvene interpretacije sporočila. Ko pomislimo na umetnost kot dejavnost, si je kaj takšnega težko predstavljati oziroma je čustveni vidik tako sam po sebi umeven, da nam je ločnica med mojstrom in umetnikom povsem jasna.

Kaj pa, če preslikamo to primerjavo na voditeljstvo? Bi se strinjali, da je tudi tu vrzel med mojstrom vodenja, nekom, ki obvlada tehnike in veščine vodenja, in umetnikom vodenja, nekom, ki ima moč prenosa navdiha, združevanja ljudi pri delovanju v isti smeri in ustvarjanja možnosti za polet celotne organizacije, zapolnjena z umetnostjo upravljanja čustev? Če ne, pomislite na vodjo, ki mu iz vas ni uspelo izvabiti nič več kot zgolj prispevek v okviru opisa delovnega mesta, ki vas ni znal pritegniti na način, da ste bili presenečeni sami nad sabo, kaj vse zmorete. Bi ga lahko opisali kot umetnika vodenja?
Mag. Mojca Križnar. FOTO: Osebni arhiv
Mag. Mojca Križnar. FOTO: Osebni arhiv

Zavedanje o pomenu in vplivu čustvene inteligence v delovnih okoljih je razmeroma sveže. Kot vsebino kurikulumov usposabljanj vodij ga zasledimo zgolj dve desetletji. V svoji srži je čustvena inteligenca sprejemanje človeške čustvene plati, razumevanje vpliva čustev na motiviranost, zavzetost, učinkovitost in uspešnost ter ustrezno odzivanje na različna čustvena stanja, tako svoja kot drugih.

Da bi tokratni kolumni vdahnila aktualnost, jo posvečam vpogledu v najstarejše čustvo, ki spremlja človeštvo v dobrem in slabem na poti evolucije vse od pradavnine do danes, je čustvo, ki smo ga v različnih oblikah občutili v času pandemije prav vsi, in je čustvo, ki kroji tudi našo prihodnost – to je strah.


Čustva so kemija


Strah spada med šest osnovnih čustev, ki so jih znanstveniki prepoznali in določili glede na zastopanost na ravni celotnega človeštva, torej neodvisno od dejavnikov rase, spola, starosti, statusa itd. Strah zbujajoče je, da je med šestimi primarnimi čustvi: strah, jeza, gnus, žalost, presenečenje in radost, le eno, ki je nedvomno pozitivno. Verjetno od tod razlog, zakaj se odzovemo na negativna sporočila bistveno hitreje kot na pozitivna oziroma zakaj moramo za občutek sreče, pozitivne samopodobe in zadovoljstva zavestno usmeriti svojo pozornost na sporočanje in sprejemanje pozitivnih novic in se izuriti na primer v prepoznavanju hvaležnosti, podajanju in sprejemanju pohval ali praznovanju uspehov.

Kako hitro sem se ujela v interpretacijo čustev in jim pripisala pozitiven in negativen predznak. In to je že prva lekcija: na čustva moramo gledati kot na dejstva! Čustva si lahko predstavljamo kot osnovne barve, iz katerih namešamo različne odtenke, kot črke abecede, iz katerih sestavimo besede in zgodbe, ali kot sestavine koktajla, iz katerih ustvarimo opojni napitek.

Čustva so namreč v svoji osnovi čista hormonska kemija. Barman so naši možgani. Mi pa smo gostje v cocktail baru. Naši odzivi na čustveni koktajl se izražajo v občutkih. Teh je neskončno mnogo in so odvisni od kemijske sestave zmesi hormonov, naših izkušenj, prepričanj in ozaveščenosti. Ista situacija bo tako vzbudila pri različnih ljudeh različne občutke. Na primer, ko zmešamo šilce presenečenje, dve šilci radosti in tri brizge strahu v koktajl vznemirjenja, ga lahko nekdo okusi kot navdušenje, nekdo drug pa kot nelagodje. Občutki so torej naša osebna izkušnja čustvenega zvarka.


Kakšne nevarnosti!


Vsa čustva imajo evolucijski razlog. Strah nas na primer varuje pred nevarnostjo. Medtem ko ostaja njegova funkcija vso človeško zgodovino enaka, pa se je zaznavanje nevarnosti v svoji pojavnosti spreminjalo. Tako kot si dandanašnji težko zamišljamo strah pred topotom mamuta ali čekani gigantskih tigrov, pračlovek ni poznal strahu pred letenjem, izgubo zaposlitve ali krajo identitete.

Zdi se, da je izobilje razvitega sveta porodilo tudi izobilje strahov. Razvoj predstav o nevarnosti se enači že skorajda z razsežnostmi naše domišljije. Kako drugače razumeti strahove pred na primer dolgimi besedami, lastno podobo v ogledalu, določenimi števkami ali strah pred strahom. Si predstavljate računovodjo s triskaidekafobijo ali strahom pred številko 13?


FOTO: Andrey Burmakin / Shutterstock
FOTO: Andrey Burmakin / Shutterstock
Strahovi vodij


V vodjo je uprtih mnogo oči in to je izpostavljenost, na katero je dobro biti pripravljen. Poleg voditeljskih veščin in (izkustvenega) znanja ter pripravljenosti za prevzemanje velike odgovornosti, tvorijo pripravljenost tudi visoka raven samozavedanja, notranja čvrstost in jasnost glede lastnega poslanstva in ambicije v tej vlogi. Če nič drugega, se lahko ob povabilu za prehod na vodstveno raven vprašate: »Zakaj želim postati vodja?« Če so odgovori povezani zgolj s statusom, nagrado, vplivom, verjemite, da vaš trenutek še ni zrel in da bo izkušnja slej ko prej prepredena s strahovi.

Na lestvici strahov vodij zasedajo prvih pet mest: 1. strah pred kritiko, 2. strah pred porazom, 3. strah pred odločitvami, 4. strah pred javnim nastopanjem in 5. strah pred odgovornostjo. Prav strašno. Vsakemu od njih bi lahko posvetila kolumno. Tokrat ostajajo strahovi zapisani le kot razkritje človečnosti vodij, njihove ranljivosti in nepopolnosti. Blažilo, ki ga lahko ponudim, je, da smo ljudje bolj prizanesljivi do vodij, ki delujejo odkrito, so iskreni in nimajo težav s priznavanjem lastne nepopolnosti, kot do vodij, ki ščitijo svojo ranljivost z nedostopnostjo in "skrivanjem" za močjo vloge znotraj hierarhije.


Manj strašna prihodnost


Ko razmišljam o strahu, ne morem mimo prepričanj, ki so zakoreninjena v našem doživljanju, recimo, da je strah šibkost, da je nekaj, kar te zgrabi, hromi in kar je treba premagati, preseči. Strah torej doživljamo kot nekaj ogrožajočega. In strah je prav vedno povezan s prihodnostjo. Človeški možgani so skozi evolucijo razvili sposobnost zamišljanja prihodnosti. In ko je na delu strah, je ta prihodnost vedno strašljiva. Zdi se, kot da v stanju strahu sami sebi pripovedujemo zgodbo z gotovim slabim izidom.

Kaj, če bi danosti svoje domišljije, zamišljanja prihodnosti in tkanja zgodb izkoristili, da strah ukanimo z zgodbo o dobrem izidu? Res je, da se naši strahovi včasih uresničijo. In vendar verjamem, da so tudi takšni, ki jim lahko odvzamemo moč z zgodbo, ki jo pripovedujemo sami sebi, na primer o tem, da je kritika priložnost za napredek, da nihče ne pričakuje od nas vedno pravih odločitev, da je odgovornost priložnost za širši vpliv, da je dopustno biti nepopoln ali da se iz poraza lahko naučimo veliko več kot iz zmage.

Strah je naš evolucijski zaveznik in je naš učitelj, če le zmoremo nanj pogledati z vidika spoznanja in ga pretočiti v novo zavest, boljše prihodnje odločitve in ravnanja. Zdi se, da je, ko ga poskušamo premagati, najbolj pomemben prav naš odziv nanj. Ali bomo strahu dopustili, da nas hromi, ali ga bomo sprejeli kot dejstvo, raziskali njegovo sestavo in spisali scenarij za svoj prihodnji neustrašni korak, je naša izbira.
--------------------------------------------------------------------------------------------------------------------------------------------------------------------------
V duhu kolumne o voditeljskem jazzu naj končam z mislijo Milesa Davisa, velikega jazz skladatelja in trobentača, za katerega bi lahko rekli, da se ni vdal strahu kljub številnim padcem na samo dno: »Ko zadeneš napačno noto, je naslednja, ki jo zaigraš, tista, ki določa dobro ali slabo.« Glasbeno spremljavo branju prispeva Lee Konitz, član Davisovega noneta, ki je pri 92 letih pred kratkim umrl za covidom-19, There will never be another you.

*Avtorica je organizacijska svetovalka in coachinja pristnega voditeljstva. Pred kratkim je svoje razvojne poti, izkušnje, spoznanja in znanja strnila pod blagovno znamko Blue in green.
 

Več iz rubrike

mnenja

Šele ko odpravite stres boste v nepopolnosti zaživeli popolno

Stres je lahko zunanjega izvora (zaradi okoljskih, socialnih ali psiholoških situacij) ali notranjega izvora (zaradi bolezni ali zdravstvenega posega).

mnenja

Občutite in slišite sočloveka?

Kdaj ste nazadnje prisluhnili direktorju, medicinski sestri, beguncu, prostitutki, delavcu za tekočim trakom, vozniku tovornjaka, srčnemu kirurgu? Kdaj ste občutili njegovo bolečino? Strah? Sanje? Že…

mnenja

Slovenija je odpovedala pri temeljnem načelu, po katerem mora delovati birokrac…

V času neverjetnih preizkusov za družbo in gos­podarstvo se je pokazalo, da so proklamirano in dejansko ukrepanje slovenske vlade ovirale težave v komunikaciji vsaj med njo in resorji, ki so pove…

mnenja

Vsi živimo življenje lastnih misli

Veliko ljudi živi v prepričanju, da okoliščine v katerih se znajdejo, vplivajo na njihovo počutje. Okoliščine na vseh področjih življenja, brez izjeme.

Komentarji: