Izstop iz družinskega podjetja

Spremembe se dogajajo tudi v okviru podjetja, kjer smo zaposleni, solastniki in soudeleženi na kakšen drug način. Ena od življenjskih sprememb je lahko tudi izstop iz domačega podjetja. Obstaja več razlogov, zakaj bi zapustili barko družinskega podjetja.
 
Članek je namenjen temu, da naglasimo nekatera (ne vsa) ključna področja, ki jih je dobro imeti 'pokrita', ko pride do tematike izstopov iz družinskih podjetij. Pri vseh navedenih področjih bom predvsem naglasil konceptualne vidike, ki jih je dobro upoštevati. Torej, kaj so smernice ali načela, ki jih je dobro naglasiti. Članek ni namenjen opisovanju konkretnih davčnih ali pravnih smernic. Le-te so predmet vsakršne individualne obravnave. Torej od primera do primera.
 
Izstopni pogoji. Pri izstopnih pogojih je bolj govora o družinskih članih, ki so že udeleženi v samem delovanju podjetja. Navadno, ko gre za izstop iz podjetja, morajo biti določeni pogoji, pod katerimi družinski član, ki še ima operativne funkcije v podjetju, lahko izstopi iz podjetja. Eventualno lahko govorimo tudi o družinskih članih, ki so le lastniki in ne opravljajo operativnih funkcij v podjetju. Torej so samo lastniki, v podjetju pa niso zaposleni.
 
Ti primeri so redkejši, ampak niso neobičajni. Navadno gre za osebe, ki so na začetku podjetja ali v neki fazi podjetja imele tako lastništvo kot operativno vlogo (torej so bili zaposleni nekaj časa), vendar so kasneje ostali 'samo' lastniki. Iz takšnih in drugačnih razlogov so se zaposlili izven (družinskega) podjetja. Slej kot prej je zaradi enotne vizije in strategije vodenja tudi potrebno naglasiti izplačilo deleža za družinskega člana, ki ni aktivno vpleten v vodenje podjetja. Vsaj v praksi se kaže to kot smelo.


 
Poglejmo torej nekaj ključnih področij, ki urejajo večjo enostavnost izstopa iz družinskega podjetja:
 
Število let dela, ki so bila prispevana v podjetje. To je ena izmed najbolj običajnih praks oz. pogojev. Četudi ni zapisana v kakšnem pravno zavezujočem statutu ali internem aktu, je  zgornja zahteva navadno zdravorazumski pogoj. Pogoj za vsakega člana družine, ki želi biti udeležen pri lastništvu podjetja. Tisti družinski člani, ki ne želijo sodelovati v soustvarjanju podjetja, si navadno s tem tlakujejo izstop iz domačega podjetja. Kar je na ravni nekega razumskega delovanja samo po sebi umevno.
 
Vendar se lahko pojavijo zahteve nekaterih družinskih članov, da bi kljub svojemu nikolišnjem udejstvovanju v domačem podjetju, bili lastniki. Te zahteve navadno izvirajo iz nekega neutemeljenega čustvenega vzgiba. Zelo redko iz spretnega razdeljevanja dediščine.
 

Taka nagibanja je dobro preprečiti v kali. Torej, tisti člani oz. nasledniki, ki ne bodo sodelovali in bili zaposleni v podjetju, niso upravičeni do njenega deleža. To je dobro jasno in glasno izpostaviti. Seveda je potrebno naglasiti izplačila oz. druge dediščinske pogoje za neprevzemne člane. O izplačilih družinskih članov, ki niso in ne bodo zaposleni v domačem podjetju, več v nadaljevanju.
 
Dogovorjena renta za prenosnike podjetja (navadno starši). Ključen pogoj za izstop iz podjetja vsaj za starše, ki predajajo podjetje na svoje mlajše generacije, je tudi njihova renta. Davčno kot pravno se da izplačevanje rente izpeljati na mnogotere 'variante'. Kot smo to tudi videli pri naših strankah. Predvsem je važno, zato, da se lahko starša mirno umakneta iz lastništva kot operative v podjetju, da je jasno definirano iz česa bosta dobila mesečno rento. Družinska podjetja svojim ustanoviteljem (staršem) pogosto izplačujejo rente. Zakaj?
 
Prvo zato, ker so do njih starši upravičeni za ves trud, ki so ga v preteklih letih dali v podjetje.
 
Drugo dejstvo je, da si preko rente zagotovijo reden mesečen priliv, ki jim tudi v pokoju omogoča zadržati življenjski standard.
 
Tretje s tem se do konca uredi pravni položaj lastništva. Vsi vpleteni se dogovorijo za kompenzacijo. Starši v zameno za prenos lastništva na naslednike dobivajo rento, nasledniki pa prejmejo polno odgovornost. Starši se posvetijo življenju izven podjetja, ki jih je do sedaj okupiralo, nasledniki po svoji viziji vodijo in upravljajo podjetje.
 


Jasen pravni status in urejeni dokumenti nepremičnin, kjer se dejavnosti izvajajo. Verjetno bi vsak, ki bere te vrstice rekel, da je ta 'parameter' jasen kot beli dan. Iz prakse vam povem, da ni vedno…. Navajam enostaven primer. Oče že dolgo ni bil več ne operativno kot tudi lastniško udeležen v podjetju. Torej bil je izplačan. Vendar je del zemljišča, na katerem so se izvajale dejavnosti podjetja, bil v njegovi lasti. Zdaj v družinah z normalnim 'volumnom' komunikacije to ne bi bil problem. Oče bi enostavno naredil dokument, v smislu neke obliki najemnega razmerja med njim in podjetje, ki koristi njegovo nepremičnino in zadeva bi bila rešena.
 
No, tukaj se je situacija zataknila. Ker se je skregal z enim od svojih otrok, ki so sedaj bili lastniki, seveda ni več dovoljeval uporabe prostorov. To je vplivalo na samo delovanje kot seveda eventualno vrednost podjetja. Epilog: prostori, ki jih uporablja podjetje za svoje delovanje naj bodo v polnosti prenešeni na last podjetja ali pa urejeni potrebni pravni dokumenti, ki ne omogoča vmešavanja nelastnikov. Torej jasna lastniška nepremičninska struktura, na katerih posluje podjetje (sploh proizvodne branže).
 

Jasna razmejitev med lastniškimi in operativnimi vlogami. Zato, da nekdo lahko zapusti podjetje, mora biti jasno navedeno, kaj so operativne funkcije in kaj lastniške. Naleteli smo na primere, ko nekdo ni več lastnik, pa občasno še vedno konzultantsko opravi kakšno nalogo. Ali obratno, je še vedno lastnik, pa noče več sodelovati pri operativnih nalogah. Kjer lahko prehaja do prepletanja, je dobro to imeti definirano. S tem postane jasno, kje in na kakšen način je nekdo udeležen pri izplačilu in kje ni. V praksi vidimo, da je za družinska podjetja boljše enostranski pogoj. Lastniki so družinski člani, ki so operativno vloženi v podjetje. Torej ali straši z otroci ali pa v nadaljevanju, ko se prenosniki umaknejo, le odrasli otroci. Če nekdo ni operativno vpleten v delovanje podjetja, naj tudi pregovorno ne bo lastnik v njemu. Bolje je osebo, ki nima več interesa sodelovati v podjetju, izplačati.
 
Izplačila. Področje, kjer se vse začne in konča. Na to tematiko bi se dalo zapisati celo poglavje ali celo knjige. Prepogosto se družinski člani nočejo umaknit iz podjetja samo zato, ker se ne strinjajo z izplačilom, ki ga naj bi prejeli. To ustvarja slabo celokupno klimo v podjetju in vse kar sledi iz te klime…
 
V osnovi bi naglasil dve vrsti izplačil. Izplačila, ki jih je potrebno narediti za družinske člane, ki ne bodo sodelovali (zaposleni) v podjetju, so pa upravičeni do dediščine. To je prva najpogostejša vrsta izplačil. Druga je vezana na starše oz. prenosnike podjetja. Z njimi je potrebno doseči dogovor o načinu izplačila, da se odgovornost oz. lastništvo in vse opravilne funkcije prenesejo na naslednike.
 
Pri prvem gre navadno za sorojence, ki so nekaj časa že bili v domačem podjetju in ugotovili, da to ni za njih. Uskladiti se morajo, koliko bodo izplačani ali kompenzirani napram sorojencem, ki prevzemajo podjetje. Pogost argument neprevzemajočih članov je, da bodo naslednik podjetja dobil več. 'Ta več' je vedno potrebno dati v kontekst. Seveda gledano izključno z vidika vrednosti lahko pomeni prevzem podjetja večja vrednost kot tisto, kar starši namenijo neprevzemjočim otrokom.
 


Ampak prevzemiki vzamejo nase tudi vso odgovornost. To je zelo pomembno upoštevati. Drugo je, da je končni znesek, če bi podjetje dejansko prodali, precej drugače obdavčeno kot tisti del, ki ni v sklopu podjetja. To je precej kompleksna tema in jo je potrebno moderirati iz večih zornih kotov. Predvsem v praksi vidimo, da je potrebno narediti več scenarijev, da se izkristalizira dejanska vrednost po različnih variantah, katero bi dobili bodoči lastniki podjetja in tisti, ki ne prevzemajo podjetja (in ne bodo v njem na kakršenkoli način sodelovali).
 
Drugo je dogovor o izplačilu staršev. Neglede ali gre za 1x znesek, ki ga bo podjetje izplačalo ali za večletno rento (morda kombinacijo), naj bodo zneski realno razporejeni, da lahko podjetje optimalno deluje naprej.
 
Kakršnikoli so izstopni razlogi iz podjetja, je dobro biti na njih pripravljen. Zato je dobro, da starši razmišljajo o teh področjih. Se morda odločijo napisati kakšen dokument, ki ureja ta področja nasledstva. Zakaj? Zaradi ohranjanje dobrih odnosov oz. njihovo ne-poslabšanje. Ni zastonj rek: »Pr dnarju se vse konča in začne. Tud za najboljše družine«. Naj ne bo razlog za razgradnjo ali poslabšanje odnosov znotraj družine 'samo' to, ker so nekoč generacije ustvarile znatno premoženje in se sedaj samo gleda, kaj bo nekdo imel od tega.