Zakaj po 50. letu nočemo več delati?

Razvita gospodarstva se spoprijemajo z velikim primanjkljajem v pokojninski blagajni, kot navaja Klemen Koncilja v prispevku na prejšnji strani, bodo razvite države do leta 2050 po poročilu Svetovnega gospodarskega foruma imele vsaj 200 trilijonov dolarjev primanjkljaja. Slovenija ni in ne bo nobena izjema, še več, napovedi so v primerjavi z drugimi državami še slabše. Generacije, ki vstopajo na trg dela in plačujejo prilive v pokojninsko blagajno, so iz leta v leto manjše, življenjska doba, torej čas prejemanja pokojnin, pa se podaljšuje. Po srednji varianti projekcije prebivalstva Europop 2008 (variante so odvisne tudi od migracij) naj bi se pri nas delež starejših od 65 let do leta 2060 povečal za več kot 16 odstotkov, na 33,4 odstotka prebivalstva, kar bo pomenilo 589.900 ljudi. Delež starejših od 80 let pa naj bi se povečal za desetino, na 249.500 prebivalcev.

Dr. Irena Manfredo: Delavec ni samo strošek, ampak vir izkušenj. Spremeniti moramo odnos do staranja, ki pri nas ni cenjeno.

Zavod za zaposlovanje že opozarja, da na trgu delovne sile primanjkuje delavcev, veliko starejših je brezposelnih, kar povečuje socialne transferje, zaradi česar je, tako zavod, nujna integracija starejših na trg dela z ukrepi aktivne politike zaposlovanja. Trenutno je med brezposelnimi starejših več kot tretjina. Zato je treba ljudi ohranjati pri čim boljšem psihofizičnem zdravju, saj se bo delovna doba neizogibno podaljševala. Toda problem nastane, ker slovenski delavci nočejo delati in se ne čutijo sposobne za delo, že ko dosežejo petdeset let. V starostni skupini od 55 do 64 let je delovno aktivnih samo 35 odstotkov generacije, v EU je ta delež več kot polovičen, pa niti to v prihodnje ne bo dovolj. Kaj se dogaja v slovenskih podjetjih, da si ljudje želijo čim prej z delovnega mesta?

Franc Visenjak je upokojeni menedžer, ustanavljal in vodil je podružnico NLB na Ptuju, podružnico službe družbenega knjigovodstva (SDK), bil član kolektivnega poslovodnega odbora Perutnine Ptuj, prav tako je vodil Commercebank v Sarajevu ter bil član uprave Taluma, pristojen za ekonomiko. V karieri je tako vodil veliko sodelavcev različnih poklicnih profilov in danes, ko gleda nazaj veliko bolj nevtralno, kot je lahko v aktivni dobi, se dobro zaveda, kaj so glavni razlogi za takšno stanje.

Pritisk na menedžerje

»Ljudje pred upokojitvijo zelo negativno razmišljajo in komaj čakajo, da se bodo rešili službe in sodelavcev. Menedžerji v današnji realnosti ustvarjanja dobičkov za lastnike, ki jim postavljajo kratkoročne cilje, usmerjene zgolj v ekonomiko, tudi niso v zavidljivem položaju. So zelo obremenjeni, odstavljajo jih nemudoma, ko ne dosegajo več pričakovanih donosov. Zato se ne morejo ukvarjati z dolgoročno produktivnostjo ljudi. Še več, če lahko koga čim prej upokojijo, to pomeni, da bo podjetje več prihranilo in izkazalo višje dobičke, oni pa bodo ohranili dobro ime pri nadzornikih. Poleg tega imamo Slovenci še težave s pojmovanjem starosti, kar je povezano s tem, da je v socializmu veljalo, da si pri 50 že star in je vsega konec, kar pa danes ni več res.«

Trije miti

Osnutek vladne strategije dolgožive družbe, ki je trenutno v javni razpravi, potrjen pa naj bi bil do konca leta, pravi: »Spremenjena starostna struktura prebivalstva in posledično zmanjšanje ponudbe delovne sile ob sedanji urejenosti trga dela in pokojninskega sistema bi lahko sčasoma znižala potencial za gospodarsko rast, zato so potrebne prilagoditve na trgu dela in na področju izobraževanja, ki bodo zagotovile daljše ostajanje v aktivnosti in učinkovito izkoriščanje potenciala vseh generacij.« Urad za makroekonomske raziskave (Umar) kot izdajatelj strategije opozarja na tri mite, ki v zvezi s tem obstajajo v slovenski družbi in ki jih je treba preseči. Prvi je, da delovne sposobnosti starejših zaznamuje slabše zdravstveno stanje. Glede na raziskavo Share16 to ne drži, saj se pri sedanjih generacijah duševno in telesno zdravje, ki je pomembno tudi za delo, začne bistveno slabšati šele po 73. letu. Drugi je, da so starejši manj produktivni. Tudi to, pravi Umar, ne drži, saj je mogoče s prilagoditvijo delovnih mest oziroma nalog bolje izkoristiti potencial starejših, povezan predvsem z izkušnjami, ki so si jih v življenju nabrali. Tretji mit pa je, da s podaljševanjem delovne dobe zmanjšujemo število delovnih mest za mlade. Usmeritev strategije je torej jasna. Politika mora spodbujati podaljševanje delovne aktivnosti tudi s podpiranjem več karier v življenju, omogočati kontinuirano izobraževanje in usposabljanja ter uvajati fleksibilnejše oblike dela za starejše in upokojence.

Nujna reorganizacija

»Zakonodaja je jasna že zdaj, pa ne pomaga reševati težav,« pravi nekdanji menedžer. »Rešitev morajo najti podjetja, ki morajo ugotoviti, kaj bi starejši lahko koristnega v podjetju delali. Po mojih izkušnjah ni problem, da starejši ne bi bili fizično sposobni, ampak je to občutek, da so odveč.«

Na trgu delovne sile je že premalo delavcev, delavci pa morajo delati dlje v starost, zato bi morali prilagoditi delovna mesta.

Po Visenjakovem mnenju bi morali spremeniti delovne vrednote: »Namesto da so delavci negativni in čakajo, da jim mine čas, bi svoje izkušnje lahko prenašali na mlajše. Toda za to je potrebna ustrezna reorganizacija, tako da bodo delovna mesta prilagojena tem ljudem, da jim bodo dala občutek, da jih organizacija potrebuje in lahko v njej aktivno pridejo do konca delovne dobe. To ni pomembno le zanje, ampak za celotno podjetje.« A tega se vodilni v podjetjih ne zavedajo. »Ko sem se pogovarjal z vodji oddelkov, so vedno vsi dejali, da je bolje, da gredo starejši delavci v pokoj. Razumljivo, to je lažje kot pa razmisliti in drugače organizirati delo.« V podjetjih pravijo, da starejši zaposleni nočejo odstopiti s funkcij in sprejeti kakšnega nižjega delovnega mesta. »Razumljivo. Ampak če je organizacija dela v različnih življenjskih obdobjih vnaprej znana, potem vedo, kaj pričakovati. Danes pa tega ni. Nič čudnega, da ljudje protestirajo. Če bi se vedelo, da imajo recimo profesorji, ko dosežejo neko starost, te in te možnosti, ne bi bilo težav. Enako je obratno. Spomnim se, kakšne težave smo imeli, ker sem hotel, da imamo v kolektivih mlade ljudi. Starejše sodelavke so se tega branile, kot so se le mogle.« Včasih ni bilo tako, nadaljuje Visenjak. »Kmečko življenje je kmeta pripeljalo aktivnega do njegovega konca. Uporabljen je bil ves čas, na koncu je pač čuval pravnuke. To je naraven proces, danes pa mislimo, da so starejši samo še za v dom.«

Proizvodni delavci ne zmorejo več

Pri prilagajanju delovnih mest je treba upoštevati tudi zdravstveno stanje delavcev. To je v Sloveniji v primerjavi z drugimi evropskimi državami slabo. Brez oviranosti in pomoči druge osebe preživimo le 59 let oziroma 72 odstotkov življenja, kar je precej manj od povprečja EU, imamo tudi nadpovprečno visoko stopnjo absentizma, na kar nas je evropska komisija že večkrat opozorila in o čemer smo v Svetu kapitala že pisali.

Pixabay

Prim. Irena Manfredo. specialistka medicine dela, ki ima pri svojem delu veliko opravka predvsem s starejšimi v proizvodnih dejavnostih, pravi, da so to ljudje s tridesetimi ali več leti delovne dobe. »S spremembo zakonodaje, torej let do upokojitve, je zanje to nevzdržno. Vendar poudarjam, gre za proizvodne delavce, za katere imamo vse epidemiološke in fiziološke podatke; pada jim mišična moč, pojavljajo se bolečine v gibalih ... Pri bolje plačanih delovnih mestih, manj fizično obremenjenih, je seveda drugače. Med njimi je velika razlika.« Po njenem mnenju bi sicer lahko tudi fizične delavce z nekaj kreativnosti uporabili na drugih delovnih mestih, »a za to bomo kot družba morali močno spremeniti miselne nastavke«. Povprečna starost pregledanih pacientov Manfredove na obdobnih pregledih je 42 let, deset do dvajset odstotkov teh delavcev že ima bolezni gibal, polovica vseh teh delavcev pa ima okvare sluha.

»Veste, imam slabo vest, ker se moja generacija menedžerjev ni dovolj posvečala ljudem in ni upoštevala znanja medicinske stroke. Ko sem vodil Perutnino Ptuj, sem storil veliko napako, a se takrat tega nisem zavedal. Ravno smo investirali 40 milijonov evrov v novo klavnico – likvidnost ni bila najboljša – ko so me naši vozniki prosili za nove sedeže v tovornjakih, ki smo jih prav tako kupili v okviru investicije, češ da niso dobri. Brez večjih pomislekov sem jih zavrnil, pozneje pa to močno obžaloval. Danes, ko mi kateri od voznikov potoži, da ima težave s hrbtenico, imam zelo slab občutek,« nam Franc Visenjak zaupa po koncu pogovora.

Dr. Manfredova poudarja, da je prav zaradi takšnih primerov treba ves čas izvajati širšo akcijo ozaveščanja, da delavec ni samo strošek, ampak izvir izkušenj, ter motivirati družbo, da bo spremenila odnos do staranja, ki pri nas ni cenjeno. »Starost je pri nas enako zavrženosti.« Po njenih izkušnjah se v podjetjih stvari počasi izboljšujejo in skupine za promocijo zdravja se počasi dopolnjujejo s skupinami za ergonomijo. »Menedžerjem je treba razložiti problem, ponuditi rešitev in potem malo počakati. Nekatera podjetja že imajo enkrat mesečno za vse zaposlene program čuječnosti,« pravi zdravnica in doda: »Ne meditiramo zato, da bi ljudi umirili, da se ne bi upirali, ampak zato, da znajo obvladovati stres, da so lahko prisotni tukaj in zdaj.«

Težava v Sloveniji je tudi debelost, imamo nadpovprečno veliko debelih ljudi, pri čemer so neenakosti v debelosti odraslih glede na izobrazbo celo največje v EU. »Očitno športna vzgoja ni takšna, da bi otrokom privzgojila ljubezen do gibanja. Z vodstvom nekega podjetja se pogovarjamo, da bi uvedli telovadbo med delovnim časom, ampak ljudi je sram, da jih bo kdo videl in se norčeval,« razlaga Irena Manfredo.

Problem je, pravi zdravnica, da specialisti medicine dela, ki se ukvarjajo z zdravjem delavcev, te pregledajo v svojih ambulantah in premalo hodijo v tovarne, na delovna mesta, kar pomeni, da nimajo uvida v celostno situacijo delovnega mesta. S tem izpolnijo zakonske zahteve, ne pa potreb ljudi in družbe. »Včasih se pokaže, da oseba, ki je dlje časa ali večkrat zapored na daljših bolniških odsotnostih, nima težave na delovnem mestu, ampak v družini, ker je sin odvisnik od drog. Zaradi tega potrebuje popolnoma drugačno pomoč, a tega vam ne bo zaupala, če se z njo ne boste iskreno pogovorili.« Problem je tudi, da zdravnike medicine dela plačujejo podjetja, skrbeti pa morajo za delavce, razmišlja zdravnica. »Sem velika zagovornica delavske zavarovalnice. Ampak med kolegi še ni dovolj ni posluha, da bi bilo naše področje regulirano z delavsko zavarovalnico.« Naj za konec dodamo še, da slabše zdravje vpliva tudi na materialno blaginjo, kar povečuje neenakosti v družbi, še posebej med starejšimi.

Pixabay

Strategija dolgožive družbe

Po sprejetju strategije dolgožive družbe bodo pristojna ministrstva pripravila akcijske načrte s konkretnimi predlogi rešitev za uresničitev začrtanih usmeritev. Akcijski načrti morajo biti konsistentni, da omogočijo uresničevanje začrtanih ciljev. Njihovo medsebojno usklajenost in skladnost z usmeritvami strategije bo treba zagotavljati na nacionalni, lokalni in regionalni ravni, a ključno nalogo bodo odigrali ljudje na položajih, ki bodo morali počasi razumeti, da je treba stvari opazovati na dolgi rok.

POPRAVEK

V tiskani izdaji Sveta kapitala smo napačno zapisali, da je Franc Visenjak vodil Perutnino Ptuj. V tistem času je Purutnino Ptuj vodil Alojz Gojčič, Visenjak pa je bil član njenega KPO (kolektivnega poslovodnega odbora).