Z rolko v muzej sodobne umetnosti

Ob Kiasmi, finskem muzeju sodobne umetnosti v osrčju Helsnikov, se dviga kip kultnega finskega maršala Mannerheima. Tako simpatično je postavljen, da se mu rolkarji ne morejo upreti. Prav tako se ne morejo upreti arhitekturi pred Kiasmo. In ko so tako leta in leta (in še zdaj) rolkali pred hramom kulture, so se v Kiasmi leta 2008 skupaj s somišljeniki lotili projekta Urbane kulture. Rolkarjem in grafitarjem so dali prostor v petem nadstropju muzeja in tako konvencionalne ideje uspešno križali z novimi, muzeju kot javnemu prostoru pa dali nov pomen. Še zdaj je Kiasma (pa tudi Helsinki Music Centre) urbano središče, kjer se zbirajo rolkarji, kolesarji, demonstranti in ljubitelji kulture.

»Kot muzej sodobne umetnosti smo odgovorni za to, da smo povezani tudi z urbano kulturo. Tako smo leta 2008 začeli projekt urbana kultura, v okviru katere je bila tudi razstava Fluid street,« razlaga Jari-Pekka Vanhala, kurator v Kiasmi. Takrat so peto nadstropje muzeja odstopili rolkarjem. Imeli so rampe in vse drugo, da so se v zimskih mesecih lahko naganjali z rolko, bele stene pa so krasili grafiti. No, grafiti so zdaj skoraj passé, pravi. »Tisti, ki so jih prvi ustvarjali, so zdaj stari 40 let,« ocenjuje sogovornik »ali celo starejši, in to ni več revolucionarno. Ko muzej prevzame neko zvrst nekonvencionalne umetnosti, ta izgubi naboj revolucionarnosti. Sprejme jo, ukroti, včasih tudi prehitro, to je fenomen. Institucija seveda želi deskati na valovih trenda, s tem pa se spremeni odnos do neke kulture, ki je bila urbana«.

Finnish National Gallery

V Kiasmi, ki jo je zasnoval ameriški arhitekt Steven Holl, že 19 let spreminjajo trende. Kiasma navdušuje in izziva, impresionira, preseneča in zabava. Je najpopularnejši muzej na Finskem, v svetovnem merilu pa tudi eden najbolj znanih muzejev sodobne umetnosti. Vendar Vanhala opaža spremembe: »Največji trend v sodobni umetnosti na Finskem so zdaj samostojne razstave. Za zapletene tematske razstave zdaj zanimanje ni več tako veliko.« V smislu deskanja na valovih trendov bodo letos imeli devet razstav umetnikov postinternetne generacije, večinoma rojenih v 80. letih prejšnjega stoletja. Predstavili bodo instalacije. »Na to temo je bilo že veliko razstav v Evropi, zato bomo videli, kakšno bo navdušenje na Finskem, saj bo taka razstava prvič pri nas,« je previden, a v smehu doda, da so bili nad telefoni Nokia navdušeni. Od navdušenja so stare telefone Nokia začeli metati na letnem tekmovanju, ampak to je že druga zgodba.

V sodobnih trendih tudi ni mogoče prezreti, da sta za spremembe v umetnosti kriva tudi digitalizacija in splet. Mediji, ki jih uporabljajo umetniki, niso več platna in barve. Številni umetniki delujejo kot DJ, modni oblikovalci in podobno, razlaga Vanhala. »Biti umetnik je bolj življenjski slog kot poklic, vsaj zdi se tako. Pitje vina, dekadenca, slikanje golih žensk ipd., tega ni več,« pravi 54-letnik, ki v umetnosti pogreša tudi vsebino. Vendar je splet omogočil laže vzpostavljanje stikov z umetniki. Kuratorji jih najdejo kar na spletu: »To je postalo normalno. Ni več slabšalno mišljeno, če nekdo reče, da je nekoga našel na spletu.«

Veliko muzejev si prizadeva privabiti obiskovalce, Kiasma se s tem ne obremenjuje, morda tudi zato ne, ker vedno ponudi nekaj novega. Njihovi obiskovalci so povprečno stari od 25 do 35 let, vendar je bilo lani v muzeju več kot 300.000 ljudi. Vanhala meni, da je k temu zelo pripomogla tudi Nacionalna galerija, ki z nakupom ene vstopnice omogoča ogled vseh galerij in muzejev v Helsinkih. Muzejska karta stane 65 evrov in velja eno leto, muzeje pa lahko obiskuješ, kolikor pogosto želiš.

Ko muzej prevzame neko zvrst nekonvencionalne umetnosti, ta izgubi naboj revolucionarnosti. Sprejme jo, ukroti, včasih tudi prehitro. 
To je fenomen.

Zanimanje za umetnost je vse večje, pravi. Tudi zaradi kaotičnega sveta, v katerega smo ujeti: »Ljudje iščejo udobje in varnost, in to najdejo tudi v umetnosti.« Opaža pa, da se ljudje, ki pridejo v Kiasmo, pozneje sploh ne spomnijo, kaj so videli, niti ne razumejo, da je v vsakem nadstropju druga razstava. Mislijo, da je vse del ene razstave. Vendar, odkar v zadnjih letih dvakrat na leto opravijo raziskavo med občinstvom, opažajo, da se mnogi v Kiasmi mudijo na razstavi točno določenega umetnika.

Za letošnje razstave postinternetne generacije bodo odšteli okoli milijon evrov. Denar tako kot druge kulturne institucije dobijo iz državne malhe. Ta pa od lanske spremembe zakonodaje prihaja iz dobičkov loterije. »No, to je kockanje,« pravi v smehu. Kockanje pa je tudi prihodnost.

Kakšni bodo novi trendi? Vanhala meni, da bo nov trend druženje v muzejih, preživljanje časa. Predstavlja si sobe z nekakšnimi tipiji, po tleh obloženih z blazinami. Vsi se bodo družili, igrali na inštrumente, prepevali. Po opisu sodeč bo to zelo podobno druženju novodobnih hipijev. »Središče pozornosti bo posameznik, ne umetnina, instalacija, kip … To bo prihodnost. A šele takrat, ko se bomo naveličali gledati v računalnike, ko bomo spet odkrili svojega duha, telo, misli …« razmišlja.