Vse več Američanov zasluži manj od svojih staršev

Vsi resda živijo razmeroma dobro, vendar se zdi, da Amerika ni več dežela, kjer lahko vsakdo uresniči svoje sanje bolje kot kjerkoli drugje na svetu – in to stori bolje, kakor je to uspelo starejšim generacijam, ki so se nekoč priselile v ZDA.

»Ameriške sanje« so pojem, star 85 let. Prvi ga je leta 1931 med veliko gospodarsko krizo v ZDA opisal književnik in zgodovinar James Truslow Adams. V knjigi The Epic of America Adams piše, da so ameriške sanje »sanje o deželi, v kateri bo življenje lepše, bogatejše in bolj polno za vsakogar, v njej bo lahko vsakdo užival skladno s svojimi sposobnostmi ali dosežki ... To niso samo sanje o avtomobilih in visokih plačah, ampak so sanje o družbenem redu, v katerem bosta lahko vsak moški in vsaka ženska dosegla najvišjo raven samouresničitve, ki sta jo prirojeno sposobna doseči, poleg tega ju bodo vsi drugi priznali za takšna, kakršna sta, ne glede na srečne okoliščine ob rojstvu ali (družbeni) položaj.«

Plača ni edini, je pa temeljni nosilec ameriških sanj. Prav iz ZDA prihaja šala, v kateri se odgovor na vprašanje, kaj je sreča, glasi: »Za 50 dolarjev višja plača od svaka.« Da to ni samo šala, smo se lahko letos prepričali v dunajskem muzeju uporabne umetnosti. Stefan Sagmeister, po rodu Avstrijec, zdaj svetovno znani newyorški grafik, je na svoji veliki razstavi o sreči prepričljivo in s statistično-umetniškimi grafikami, izdelanimi na podlagi znanstvenih raziskav, pokazal, da so srečnejši tisti, ki na leto zaslužijo 100.000 dolarjev in živijo v okolju, v katerem povprečni prihodki znašajo 75.000 dolarjev, kakor tisti, ki zaslužijo dvakrat več (200.000 dolarjev), živijo pa v okolju z letnimi prihodki 250.000 dolarjev.

Nekoč varnost, danes loterija

Ljudi, ki nas obkrožajo, menjamo lažje od staršev, ki so praviloma stalnica, s katero se primerjamo, piše znani ameriški publicist David Leonhardt v New York Timesu, ko razmišlja o »kvantifikaciji ameriških sanj«. Leonhardt je komentiral pred kratkim objavljene rezultate resne družbenoekonomske raziskave o »spreminjanju absolutne mobilnosti prihodkov po letu 1940«. V študiji, ki jo je opravilo šest strokovnjakov s slovitih univerz Stanford, Harvard in Berkeley, so ugotovili, da se v ZDA pri generacijah, rojenih v drugi polovici 20. stoletja, hitro zmanjšujejo možnosti za to, da bi bil njihov zaslužek višji od zaslužka njihovih očetov.

Reuters

Raziskavo so zato poimenovali »Izginjajoče ameriške sanje«. Avtorji so analizirali prihodke staršev in otrok različnih generacij takrat, ko so bili stari 30 let, in ugotovili tole: rojeni v štiridesetih letih prejšnjega stoletja so imeli 92 odstotkov možnosti, da bi zaslužili več od svojih staršev, rojeni v petdesetih letih so imeli za to 79 odstotkov možnosti, rojeni v šestdesetih letih 62 odstotkov, rojeni v sedemdesetih 61 odstotkov, med rojenimi v prvi polovici osemdesetih let pa je delež takšnih 50-odstoten, torej ima vsak drugi višje prihodke od svojih staršev.

»V osrčju definicije ameriških sanj je ideal, da imajo otroci višjo življenjsko raven od svojih staršev,« je za Stanford News izjavil Raj Chetty, višji znanstveni sodelavec inštituta za raziskave ekonomske politike na Stanfordu in eden od avtorjev raziskave. »Poskušali smo ugotoviti, ali ZDA res živijo v skladu s tem idealom, in odkrili, da je prav hiter padec absolutne mobilnosti prihodkov dejavnik, močno povezan z nelagodnostjo in frustriranostjo, ki jo mnogi občutijo – in to je vplivalo tudi na volitve.«

Največ primerov znižanih prihodkov so ugotovili pri otrocih pripadnikov srednjega razreda. Tistih, ki danes zaslužijo manj od svojih staršev, je največ v vzhodnem delu srednjega zahoda, in sicer v zveznih državah Michigan in Illinois, kjer je bila nekoč močna proizvodnja avtomobilov, prav tako druge industrijske panoge. Poleg tega so ugotovili, da so se možnosti za znižanje prihodkov v primerjavi s starši najbolj povečale pri moških; skoraj vsi sinovi, rojeni v štiridesetih letih, so imeli višje prihodke od svojih očetov, pri generaciji, rojeni na začetku osemdesetih, pa je bilo takšnih samo 41 odstotkov. Triinštirideset odstotkov hčera, rojenih v štiridesetih, je zaslužilo več od svojih očetov; pri tistih, rojenih v osemdesetih, je ta delež samo 26-odstoten.

Raziskovalci so odkrili tudi razloge za tako strm padec: rastoča neenakost med bogatimi in revnimi v letih, ko je skupna rast domačega gospodarstva, merjena z bruto domačim proizvodom, precej nižja od tiste v desetletjih takoj po drugi svetovni vojni.

Reuters

Kako obuditi ameriške sanje

Avtorji raziskave so v simuliranih scenarijih združili visoke stopnje rasti in rastočo neenakost ter nižje stopnje rasti in enakomernejšo razporeditev družbenega bogastva. Delež otrok, ki zaslužijo več od svojih staršev, je precej višji, če gospodarstvo raste zmerno, po 2 do 3 odstotke na leto, vendar je hkrati skupni »družbeni kolač« enakomerneje razporejen med prebivalstvom. V takšnem primeru 80 odstotkov otrok zasluži več kot nekoč njihovi starši. Če je stopnja gospodarske rasti višja, hkrati pa raste neenakomerna razporeditev bogastva, je delež otrok, ki zaslužijo več od svojih staršev, samo 62-odstoten.

»Na podlagi rezultatov raziskave lahko ugotovimo tole: če bi radi obudili ameriške sanje, potrebujemo politiko, ki bo spodbujala gospodarsko rast, njeni rezultati pa bodo enakomerneje razporejeni,« pravi Chetty. Torej bi morali v ZDA davčno razbremeniti srednji razred, ne pa bogatašev.