Vsakdanji razmisleki uspešnih ljudi: Veselin Vujović

»Najeb… ste ga, če vas ne vidim tam!« je pretekli petek v šali povabil na Sofu zbrano občinstvo na majsko rokometno tekmo med Slovenijo in Nemčijo. V do zadnjega kotička nabiti dvorani ni bilo nikogar, ki se ne bi vsaj malo naježil ob pripovedovanju selektorja slovenskih bronastih rokometašev z zadnjega svetovnega prvenstva, Veselina Vujovića.
Fotografija: Leon Vidic
Odpri galerijo
Leon Vidic

Je zvezda, s katerim si želi narediti selfi skoraj vsak mimoidoči, kar za tiste, ki so si ogledali ne le zgodovinsko, temveč skoraj čudežno zmago Slovenije proti Hrvaški v Parizu, ni nič presenetljivega. Eden nekdaj najboljših rokometašev na svetu danes očara ne le z odprtostjo, srčnostjo in toplino, temveč tudi s pristopom k treningu in delu, ki bi prenekaterega podjetnika zagotovo izstrelil med podjetniške zvezde. Po nastopu, nabitem s čustvi in modrostjo, smo ga mi v Portorožu vprašali nekaj čisto vsakdanjega, preprostega. Všeč mu je bilo. To je bilo čutiti.

Kaj je bilo ključno za zgodovinski čudež na svetovnem rokometnem prvenstvu v Franciji?

V Španiji sem spoznal, da je ljudi treba bodriti. Tik pred odhodom sem fantom rekel, naj igrajo tako, kot da je to zadnji dan v njihovem življenju. Na nož.

Kaj je za vas najboljša motivacija, s katero se lažje prebijete skozi naporen delavnik?

Najlepša motivacija je pogled na dvorano, tik pred rokometno tekmo, ki se polni. In zavedanje, da bo polna do zadnjega kotička. To je zame najlepši občutek, v katerem vselej uživam. Saj veste, igramo zaradi občinstva. Sicer pa moje motorje prižigajo še želje, kot so biti boljši, biti močnejši in seveda biti boljši od najhujše konkurence.

Na koga pomislite v najbolj kritičnih trenutkih? Kdo je vaš idol?

Nisem človek, ki bi karkoli koval v zvezde.Nikoli ne idealiziram in zato tudi ne priznavam nekakšnih idealnih idolov, ki bi me peljali skozi življenje.

Jugoslavija je bila raj na zemlji.

Je pa res, da sem prebral zelo veliko knjig, med katerimi so name največji vtis naredile zgodovinske. Skozi branje sem pridobival znanje, ki mi je koristilo pri karieri, vodenju in življenju na splošno. Mnogi me bodo označili za norega, ampak z lahkoto priznam, da so name vplivali tudi kontroverzni ljudje, kot so Mussolini, Stalin, Che Guevara, Fidel Castro, Putin. Med našteti so tisti, katerih dejanj nikakor ne smemo ponavljati, in tisti, ki bi jim morali slediti za boljši jutri. Skratka, izoblikoval sem svojo lastno filozofijo, ki se je držim.

Med vašim nastopom na Slovenskem oglaševalskem festivalu je bila dvorana polna do zadnjega kotička. Ljudje so imeli naježeno kožo, nemalo nas je na trenutke komaj zadrževalo solze. Dali ste nam lekcijo, pravo učno uro. Menite, da bi zmogli tudi podjetje voditi tako, da bi doseglo čudež, kakršnega je pod vašim vodstvom zmogla slovenska rokometna reprezentanca?

Da, mislim, da bi zmogel. Najpomembneje je, da sodelavcem jasno poveste, kaj je skupen cilj, in da jim daste prostor za kreativnost. Ljudje nismo roboti, in če jih boste utesnjevali z rutino, potem se lahko poslovite od njihove kreativnosti. Primer: če vemo, da je naš cilj Ljubljana, bodo različni ljudje do tja prišli po različnih poteh, s poti bodo prinesli različne izkušnje in znanja. To je dobro. Zgrešil bi le tisti, ki bi pot končal denimo v Celju.

Leon Vidic
Leon Vidic

Ob velikih uspehih, številnih čestitkah in pohvalah marsikdo »poleti« in izgubi stik z realnostjo. Kdo vas postavlja na realna tla?

Nenehno sem na realnih tleh. Uživam v trenutni slavi, a se vsak trenutek zavedam, da bo ta prej ali slej minila. Vedno se zgodi »dan zatem«, zato je za vsakogar koristno in zdravo, da je prizemljen. Ampak veste, mene bolj kot slava osrečuje to, da sam lahko osrečujem ljudi in da jih vidim srečne.

Vaš sanjski kraj?

Ni Fidži niti Mauritius. Moj sanjski kraj je nekje v nekdanji Jugoslaviji. Rad sem imel našo nekdanjo skupno državo. Bila je raj na zemlji. Takoj bi šel na Bled, v Budvo, na Ohrid, Sv. Stefana.

O, to pa diši po jugonostalgiji.

O, seveda. Zase pravim, da sem Jugoslovan. Zelo mi je žal, da so nas velike sile pahnile v razkroj države. Prej smo bili suvereni in neodvisni, danes smo le še moderni sužnji velesil. 

Več iz rubrike