Vsakdanje navade uspešnih ljudi: Vasilij Žbogar, jadralski šampion

Verjetno ni Slovenca, ki ne bi poznal Vasilija Žbogarja, jadralca, za katerega smo stiskali pesti na petih Olimpijskih igrah. Iz treh je domov prinesel medaljo - dvakrat je bil srebrn in enkrat bronast. Tokrat smo ga srečali v vlogi ambasadorja regate Go To Barcolana from Slovenia by Kempinski.

Kaj odraža vaš največji uspeh?

Sem uspešen, saj sem dosegel takšne rezultate in cilje, ki so neobičajni za običajne ljudi. Uspeh merim s pohvalami sotekmovalcev, ki razumejo šport, s katerim se ukvarjam. Nikdar si nisem pripenjal »medalj« na račun medijskih objav. Te so – brez zamere – včasih zavajajoče, saj dajo velik poudarek dosežkom, ki sploh niso tako pomembni, in po drugi strani res prave rezultate, ki imajo svetovno težo in vrednost ter so prelomne točke v karieri športnika, kar prezrejo. To mislim na splošno v športu, ne le pri jadranju, ali na drugih področjih.

Imate tri olimpijske medalje. Je konkurenca za vas izziv ali imate tremo pred njo?

Konkurenca zame ni izziv, ki ga je treba premagati. Vedno sem se osredotočal nase in se spraševal, kako naj se izboljšam, kaj naj vnesem v trening, da bodo rezultati še boljši. Na tej »samosvoji« poti sem seveda naredil tudi nekaj napak, ampak na koncu so vse te napake pomenile nekaj dobrega za končni uspeh.

Ste izredno vzdržljivi. Kakšen je vaš dnevni ritual?

Konkurenca zame ni izziv, ki ga je treba premagati. Vedno sem se osredotočal nase in se spraševal, kako naj se izboljšam.

Zbujanje ob šestih zjutraj, močan zajtrk, dve uri treninga v telovadnici, ki sta jima sledili najmanj dve ali tri ure treninga v morju. Po kosilu je sledila regeneracija ali ponoven trening v telovadnici. V vmesnem času je potekalo veliko pogovora in teoretičnega učenja o jadranju. Razvoj te discipline je izredno hiter, zato moram biti konstantno v preži, spremembe so naša edina stalnica. Najtežje mi je bilo, ko sem se odločil tekmovati v finnu, ki je težka kategorija, v kateri imajo jadralci nad 110 kilogramov. Takrat sem se držal tudi posebne obilne diete, tako je dnevni urnik postal dodatno obremenjen z ogromno kuhanja, hrane, razmišljanja o njej ter organizacije. Nobenega obroka nisem smel preskočiti, niti ob treh ali štirih ponoči. Ja, v čas te diete, s katero sem moral pridobiti in potem tudi ohranjati zelo veliko kilogramov, in to ob vseh dnevnih naporih z veliko porabo energije, sem vstajal ponoči, da sem jedel. To je bilo res grozno! Spomnim se, da sem takrat, v obdobju intenzivnih treningov, imel tudi veliko težav s spanjem. Bil sem preprosto preutrujen za spanje. V takšnih primerih je bil kozarec dobrega primorskega vina tisti, ki me je sprostil in me ponesel v spanje.

Na predvečer jadralskega praznika Barcolana, se je z njenim ambasadorjem Vasilijem Žbogarjem in ustanoviteljem Esimit Europe Igorjem Simčičem pogovarjala odgovorna urednica Sveta kapitala Petra Kovič.

Katere druge aktivnosti imate še radi poleg jadranja?

Moji prijatelji vedo, da obožujem tenis. Zanj (za opremo, treninge ipd.) sem zapravil celo premoženje; v resnici celotno denarno nagrado z olimpijskih iger. V nekem obdobju sem igral po štiri ure na dan. Odprt sem tudi za alternativne vadbe, terapije, razmišljanja, lahko rečem, da verjamem v nujnost negovanja življenjske energije. Tj. tiste, s katero se rodimo in jo skozi čas izgubljamo. Izvajam pa tudi reiki. A to energijo zlahka negujemo tudi z zdravim načinom življenja, ohranjanjem kondicije, uravnoteženim jedilnikom, lepimi družinskimi in poslovnimi odnosi.

Nedologo tega pa ste presenetili z vstopom v politiko. Je lokalna politika orodje za doseganje višjih ciljev? Včasih se splošna javnost sprašuje, zakaj je šel neki znan športnik ali umetnik v politiko in zakaj si s tem blati ime …

Čez mesec dni bodo lokalne volitve in kandidiram z novo listo, PNI – Ponosni na Izolo. V politiko vstopam z enim ciljem, tj. spodbujanje razvoja športne kulture v kraju. Rad bi, da zgradimo športno-rekreacijski center za mlade, kjer se bodo srečevali tako profesionalni kot rekreativni športniki, kjer bodo svoj dom našla različna športna društva. Drugo me ne zanima. Center je velika investicija, ki bo koristila lokalnim prebivalcem, dobro bo vplivala na turizem in konec koncev splošno zdravje ljudi. V centru bi razvijali tudi manj tipične športne discipline, kot so tenis, sup, potapljanje in ne le košarka, odbojka, nogomet. Hočem biti obraz tega in prevzeti odgovornost za ta projekt.

osebni arhiv

Bi priporočili jadranje kot šport za otroka?

Na tečaj jadranja gredo lahko otroci kadarkoli od sedmega leta naprej in menim, da ta šport zelo dobro vpliva na otrokovo osebnost. Na jadrnici »sredi« morja si sam in čeprav te je strah, moraš na vsak način jadrnico varno pripeljati v pristan. Postaneš samouk in naučiš se hitrega reagiranja. Otroci potemtakem postanejo samostojni na vseh ravneh življenja, saj se borijo tako z naravo kot s samim s seboj. Jadranje je odlična življenjska lekcija.

Kako družina vpliva na vašo kariero?

Ko sem začel trenirati jadranje, mi je veliko pomenila podpora staršev. Priznam, da se mi včasih ni ljubilo na trening, odvračali so me dež, megla ... a sem jim hvaležen, da so me kdaj prisilili v trening. Danes pa mi tesno ob strani stojijo žena in otroka, ki me motivirajo na dnevni ravni. Včasih so me celo spremljali na službeni poti, ampak nekako si želim, da bi imela otroka mirno ustaljeno življenje tu v Sloveniji.

Katera država je po vašem mnenju raj za jadralce?

Od Nove Zelandije, Avstralije, Anglije, Irske, Brazilije, Južne Afrike. Roko na srce, pa so tudi pri nas vrhunski pogoji za jadralce, tako rekreativce, profesionalce, ljubitelje. V Sloveniji se živi dobro. Je varno, imamo pestro naravo in vreme. Slovenci imamo sicer še nekaj manevra za izboljšave, ampak imam vero vase. Največji problem vidim v politiki. Živimo v preteklosti. To nas ustavlja na poti reševanja pomembnih stvari, kot so, denimo, sodstvo, zdravstvo ipd. Moramo skupaj na dobro pot za vse, pri čemer moramo ohranjati strpnost in zavedanje o različnosti. Različnost ne sme biti grožnja, ampak orodje napredka.

Ali profesionalni športnik, vpet v izjemno dinamično življenje in premagovanje diagonal sveta, sploh utegne početi kaj vsakdanjega, kot je gledanje filma v kinu?

Ja, seveda. Ravno pred tednom dni sem si na Irskem ogledal zgodovinski film Black 1858. Tam sem namreč kar precej časa, ker delam kot trener in koordinator irske jadralne zveze.

Kaj pa knjige?

Rad berem, ampak žal imam za tako velik interes mnogo premalo časa. Sicer konstantno spremljam novice in svetovno dogajanje, berem pa v večini knjige o športu, motivaciji in uspehu. Trenutno berem knjigo Energetska samopomoč dr. med. Suzane Landripet.