Vsakdanje navade uspešnih ljudi: Primož Karpe

Njegova finančna neodvisnost in dejstvo, da živi na Hrvaškem, sta po njegovem prednost, omogočata mu, da pove, kar misli, tako v interakciji z izvršno oblastjo kot v vsakodnevni komunikaciji s posamezniki, ki bi od njega morebiti pričakovali različne usluge, ki jih kot predsednik nadzornega sveta NLB tako ali tako ne more narediti.

VPRAŠALNIK

Si upate staviti, ali bo NLB res prodana?

Slovenci smo slabi »gamblerji« in jaz nisem nobena izjema. Vse, kar sem doslej stavil v kazinu ali na loteriji, sem izgubil. Zato stavim, da ne bo prodana.

Kdaj vstajate?

Med 6. uro in 6.30, le ob sobotah in nedeljah pozneje.

Kaj naredite, preden greste v službo?

Malo meditiram, moral bi več, poslušam glasbo, popijem ingver z medom in limono, začnem piti prvo kavo.

Kaj je prva stvar, ki jo naredite v službi?

Nimam ravno tovrstnih časovno določenih navad. Pravzaprav ne hodim v službo v klasičnem pomenu besede, samo poskušam za tistega, ki me v nekem obdobju plačuje, vsak dan narediti več, kot mi za to plača. Tako da imam vedno mirno vest.

Kdaj prižgete prvo cigareto?

Ne kadim več.

Ste solastnik sklada zasebnega kapitala, torej ste premožni?

Sem manjši solastnik firme, ki je upravičenec do dobička tega sklada, kar z drugimi besedami pomeni, da imam trenutno še bolj goloba na strehi kot vrabca v roki. Ampak ne pričakujem, da bom na stara leta živel od pokojnine, in zavedam se, da je edino, kar posamezniku dolgoročno zagotavlja premožno življenje, njegova sposobnost pametnega razmišljanja in delovanja. Vse deleže in denar zato takoj zamenjam za dar, da bi mentalno (in karseda tudi fizično) še dolgo, dolgo let ostal na trenutni ravni.

Zakaj je funkcija nadzornika NLB za vas strokovni izziv?

Zato, ker natanko to tudi je – delo v nadzornem svetu NLB nima nobene zveze s splošnimi stvarmi in/ali kakršnokoli politiko. Na mizi so vedno res zahtevna strokovna, z bančništvom in poslovanjem banke povezana vprašanja, ki jih spremljajo materiali, skozi katere se je treba temeljito in dolgo prebijati. Že po definiciji je odločanje na podlagi zahtevnih strokovnih vprašanj enako strokovni izziv, ni tako?

Koliko časa na dan, na teden vam vzame nadzorovanje NLB?

Zelo odvisno od meseca do meseca, zadnje čase precej. Skoraj vsak dan je treba kaj narediti, če ne drugega, vsaj izraziti kakšno mnenje ali se posvetovati. Ampak da se razumemo, to ni redna služba, je pa vsaka ura, ko delam za NLB, izredno intenzivna za trening možganov. Poleg tega imam banko rad.

osebni arhiv

Kateri klub vam je v Zagrebu, kjer živite osmo leto, najljubši?

Najljubši nogometni klub je Dinamo, najljubši nočni klub je bil do trenutka neslavnega zaprtja Peppermint, zdaj pa ob obiskih prijateljev običajno skombiniramo kakšen Franck in Opero in še kakšna lokalna »birtija« pred tem bi se našla. Zagreb ponuja kar razgibano nočno življenje, tu ga mora Ljubljana še uloviti.

Vas je presenetila hitrost sesutja imperija Ivice Torodića?

Hitrost me je iskreno presenetila. Ampak samo hitrost.

Poslovno in zasebno ste razpeti med Zagrebom in Ljubljano, kje se počutite bolje?

Naj ne zveni čudno, ampak obe mesti sta moj dom, nikoli ju ne bom zapustil, zame sta kot eno. V Zagrebu je in bo vedno moj sin Ben in nekaj odličnih prijateljev, ki imajo Slovenca za svojega najboljšega kolega in se ob obilici humorja vedno znova čudijo hrvaško-slovenski folklori. V Ljubljani pa so moje srce in veliko ljudi, ki jih imam zelo rad. Sicer pa se je v zadnjih desetih letih na to mojo vsakodnevno pot življenja z ogromno preživetimi delovnimi dnevi in nočmi vrinil tudi Beograd.

Kje so lepše ženske, na zagrebških ali ljubljanskih ulicah?

Saj veste, da na to vprašanje ne bom dal jasnega odgovora. Vsako tovrstno opredeljevanje bi me spravilo v težave.

Kdaj greste zvečer spat?

Okoli polnoči, z izjemo kakšnega petka ali sobote.

Kaj je zadnja stvar, ki jo naredite pred spanjem?

Zaprem oči in se poskušam prepričati, naj mi tokrat vendarle uspe lucidno sanjati. Ni mi še uspelo, ampak mi bo. Mora.

Koliko je vredna ura, ki jo nosite na roki?

Vrednost moje ure je daleč od tega, da bi se z njo hvalil, približno dva tisoč evrov. Vendar to zame ni bistveno, ura je darilo posebne osebe in jo imam že zato rad.