Vsakdanje navade uspešnih ljudi: Nataša Peršuh

Urbana boemka je od leta 2008 tudi profesorica na naravoslovnotehniški fakulteti, in sicer na oddelku za tekstilstvo.

Kakšni so vaši jutranji rituali?

Zbujam se najpozneje ob šestih zjutraj, po uri joge sledi zdrav zajtrk, takrat se odločam za styling prihajajočega dne, v miru preberem e-pošto in poslušam navdihujočo glasbo ... Če verjamete! No, tako ni nikoli. [Smeh.] Vstajam, če je le mogoče, ne prezgodaj. Jutra so vezana na družino, pripravimo se na obveznosti prihajajočega dne, absolutno ni ritualov. Vsako jutro se bojujemo s časom, da ne zamujamo (preveč) v vrtec. Zajtrk za odrasle je zgolj hiter prigrizek v avtomobilu. Če sploh.

Kako začnete svoj delovni dan?

Z veliko skodelico kave z mlekom in pregledom elektronske pošte.

Kakšno glasbo poslušate?

Različno. Med oblikovanjem poslušam glasbo, ki opisuje razpoloženje, značilno za kolekcijo, v avtomobilu pa najraje poslušam radio.

Kateri so vaši hobiji?

Branje. Sanjarjenje. Kolesarjenje s sinom po Ljubljani. Obiski razstav, predstav in prireditev.

Kaj je zadnja stvar, ki jo naredite pred spanjem?

Pobožam otroka.

Kako se je začela vaša kariera?

Jure Eržen

Diplomirala sem v Ljubljani na naravoslovnotehniški fakulteti, magisterij sem nadaljevala v Parizu na prestižnem Institutu Français de la Mode. Po magisteriju sem še nekaj let živela in delala v Parizu. Nato sem se po spletu okoliščin vrnila v Slovenijo, a z mislijo, da zgolj začasno. Okoli leta 2005 smo začeli projekte, na primer Comme des Garçons Guerrilla Store, s prvo združbo oblikovalcev V.o.o.d.o.o., ki je bila nekakšna predhodnica Squata ... In takrat so nastali tudi zametki znamke Natasa Persuh. Od leta 2008 sem redno zaposlena kot izredna profesorica na NTF OTGO, katedri za oblikovanje tekstilij in oblačil.

Kako se lotite izdelave oblačil?

Nove kolekcije ves čas snujem oziroma o njih razmišljam. Vedno se začne z osnovno idejo, ki je lahko posledica posebnega navdiha ali zgolj duha časa. Najprej se zgodi osnovna zgodba, sporočilnost, ideja o videzu, materialih. Po vizualizaciji idej s skicami je treba kolekcijo še konkretizirati, natančno določiti kroje, detajle, nabaviti materiale, časovno uskladiti izvedbe in podobno. Kreativa je pri dobri kolekciji samo del celotnega procesa. Izdelava pa je v domeni šivilj in pletilcev. To je zadnja faza, ko je za vse drugo že poskrbljeno.

Menite, da ste že doživeli preboj med svetovne zvezde modne industrije?

Ne, to niti ni moj namen niti ni skladno z dogajanjem v sodobni modi. Čas modnih »superzvezd« je mimo, kreativni direktorji se menjavajo hitro, kult osebnosti ni več aktualen.

Po kreativnosti smo že relativno znani kot vodilni v regiji, a novi Pariz ne moremo postati čez noč.

Pri oblikovanju so zdaj bolj v ospredju prava strategija ter razumevanje okolja in okoliščin, v katerih deluješ, tudi jasna identiteta znamke, za katero delaš (lastna ali druga), poznavanje ciljnega občinstva in iskanje trendov oziroma pravih kreativnih rešitev znotraj tega. To so tudi moji izzivi. Orodja komunikacije in promocije so zelo drugačna kot pred desetimi, petnajstimi leti, živimo v času velikih sprememb v dojemanju modne industrije. Včasih pa najdem kak svoj detajl pri kateri od velikih znamk, recimo japonski oblikovalec Joši Jamamoto je v zadnji kolekciji predstavil klobuke, ki so močno spominjali na moje kreacije.

Kje kupujete oblačila za vsak dan?

Poskušam kupovati čim več slovenskih ali regionalnih znamk, če se mi seveda zdijo tudi oblikovno dovolj izpopolnjene.

Kakšni ste kot profesorica na naravoslovnotehniški fakulteti v Ljubljani?

V svoj način dela vnašam veliko izkušenj in praks iz študija v tujini, izvajamo veliko projektnega dela, ki temelji na izkušnjah iz prakse in odzivih na aktualne dogodke. Predvsem starejše študente poskušam čim bolj pripraviti na izzive v realnem okolju, v katerem se bodo znašli po študiju.

Kako komentirate oba tedna mode v Ljubljani?

Ljubljana je prizorišče dveh tednov mode, ki ju pripravita dve organizacijski ekipi. Odlično se mi zdi, da je moda čim bolj prisotna, da je scena aktivna in da je takih priložnosti čim več – na revijah imajo uveljavljene in mlade znamke možnost za profesionalne predstavitve. Nerodno je, da so končni kupci in javnost malo zmedeni glede vsega tega. Organizacija obeh dogodkov je na res visoki ravni, presega vsa pričakovanja in tudi oblikovalci vložijo veliko časa, denarja in energije v lastne prezentacije, a žal je podpora javnosti in medijev zelo slaba. Ne razumem, zakaj moda v javnem mnenju še vedno velja »za zabavo«, nekaj, kar je »samo sebi namen«. Javnost še vedno ne razume, da je modna industrija druga največja industrija na svetu, in škoda je, da tega ne znamo izkoristiti. Po kreativnosti in predstavitvah smo znotraj stroke že znani kot vodilni v regiji, a novi Pariz ne moremo postati čez noč. Imamo veliko tujih študentov, dober glas se širi, veliko znamk se želi predstavljati pri nas, a tu se zgodba konča. Priložnosti za posel lokalno (in v naslednjem koraku globalno) nekako še vedno niso dovolj prepoznavne in izkoriščene. MBFWLJ in LJFW dobro delata, vendar je treba prve korake delati na mikro ravni – pri ozaveščanju javnosti s pozitivnimi novicami, promociji dobrih in perspektivnih znamk, pomagati pa je treba tudi s sredstvi in znanjem.