Vsakdanje navade uspešnih ljudi: Matjaž Pograjc, gledališki režiser

Kako začenjate jutra?

V soočenju z nujo premikanja zaradi kričeče budilke in lenobo rajske horizontale se zaveš, da si v jutro popolnoma nebogljen, pa čeprav ti je dano športno telo. Dosegel si čuda v znanosti in kulturi, pa se zaveš, da nimaš v lasti ničesar in da ne gospodariš nad Naravo, ki se korakoma umika z Zemlje, ne nad Zgodovino, nad katero si povsem izgubil nadzor, kaj šele nad samim seboj, saj te vodijo iracionalne sile izgubljene duše. Morda danes spremenimo sebe, da bomo jutri lahko spremenili svet?

Koliko ur na dan delate?

Ne delam, skušam živeti svoje delo.»«

V kakšnih situacijah ste doslej največkrat dobili navdih za dela?

Življenje mi je podarilo, da sem na letalu reševal potnika s srčnim napadom, pred stanovanjem gospo, ki ji je počila vena, in na hokeju fanta in njegovega psa, ki sta zgrmela v ledeno jezero. Katastrofično bi se mi zdelo, da ne bi smel biti v umetnosti fakin in da bi moral spoštovati pravila zaradi njihove samoumevne pravilnosti, zato nimam ideje za idejo.

arhiv SMG

Vaša najljubša razvada?

Vzameš zalet, da pobegneš ven iz mesta, da zlezeš gor in potem še bolj gor. S pogledom objameš na snope zrezano svetlobo in z ušesi pobožaš veter v drevesih. Pomahaš onim v oknih ozkih dolin in pomahaš samemu sebi, ker si še zjutraj ždel v svoji čustveni scalini. Občutje je skoraj mistično. Gozd je ranljivo krhek in v svoji preprostosti deviško nedolžen. Občutiš neizmerno strast. Zajameš zrak in pozabiš na utripanje znaka za nevarnost. Padec v globino bo odrešujoč. Brezmejno hlastanje za zrakom pomiri lahko šele tvoj spust. S športnimi copati, s smučmi ali s kolesom. Svojo strast poženeš prek človeških meja, prek strahu, celo prek smrti. Tvoja črna luknja zbledi zaradi neopisljive sreče večernega neba, ki obarva izgubljen nasmeh spet v obraz človeka.

Kako ljudi s pomočjo gledališča ozavestiti o določenih družbenih problemih, kot so ekologija, spreminjajoča se izobrazba, soočanje z umetno inteligenco …

Od gledalca, ki v svojem očesu nosi kič kulturo, verjame v new age, virtualno umetnost, novo logiko kapitala, novo digitalno umetnost, novo logiko oglaševanja, novo logiko trženja, »novo vrijeme, staro sranje«, ne pričakujem več, da spet začne misliti, da se opredeli, odloči in po navijaško celo zatuli, kadar mu je kaj všeč, in zabevska, če mu ni. Žalujmo in veselimo se skupaj, samo ne bodimo skupaj neumni.

Ali varčujete oziroma investirate v kakršnekoli sklade?

Kapitala ne zanima ozdravljenje duše, kapital se redi od neumnosti ljudi.

Žal še zmeraj ne vemo, kaj se zgodi, če razbijemo osnovne delce človeške duše, in kako to narediti, ker še nobena država ni bila pripravljena vložiti v raziskave dušeslovja toliko denarja, kot so dali za razbitje atoma. Kajti kapitala ne zanima ozdravljenje duše, kapital se redi od neumnosti ljudi. Očitno je problem dokončnega razodetja človeške družbe v tem, ker se nihče ne posveča osnovnim delcem duše, ki je ubijala in še zmeraj ubija sebe in druge. Kar naprej se melje o idejah in o različnih svetovnih nazorih in praksah, ki so bile krive, da so se ljudje spopadali, kot da gre za prepir med dvema filozofskima šolama, ne pa za preproste fante in dekleta, ki so se iz nerodnih kmečkih ali pa proletarskih otrok prelevili v klavce, ki so se klali, mučili in rezali ude, trli lobanje in sekali glave z lopatami. Zakaj bi investiral v takšen svet? Zato, ker še upam, da je kje Petra Pana pot, pot, po kateri se da pobegniti; upam za svoje in vaše otroke, danes, ko še ptice, zvezde in luna hočejo na tla, ker tam zgoraj ni več prostora in so še sanje nizko padle.

Kaj menite o novih tehnologijah na starem gledališkem podu?

Leta 1995 je bila moja najljubša televizijska postaja albanska. Priština TV. Ob nedeljah sem namesto Maria gledal albansko Kolo sreče. Pred kartonastim kolesom je stal možic, poudarjenih zob, oblečen v obleko iz sedemdesetih, hlače na zvonec, suknjič čez bok, ki je ob klicih televizijskih gledalcev »manual« vrtel tisto kolo, kamor je s črnim flomastrom na roko napisal nagrade. Za glavno nagrado je ponujal zelen Tomosov motor. Ljudje so se tepli za sodelovanje in albanska telefonska centrala je pregorela. Televizija celo bedo spremeni v smeh. Albanski Kolo sreče je bil dolgo časa moja najljubša humoristična serija, dokler niso njihovi televizijci dovolj zaslužili z naivnimi tv-klicalci in si kupili ameriško kolo sreče na »remote« in začeli kot glavno nagrado ponujati novomeškega clia. Beda je postala šik. Ni si kupila možganov, samo novo obleko je dobila. Na srce je že zdavnaj pozabila.

Včasih se zdi, da ima večina uspešnih ljudi v ozadju motorja ambicioznosti neko frustracijo, neuspeh, grenek priokus. Kako kot umetnik gledate na to?

Normalen sem, hodim v službo, ki se ji reče gledališče in našim izdelkom lahko rečemo Umetnost, po duši in prepričanju pa sem navaden delavec. Moje delo je večinoma ne spanje. Bog mi je dal talent in zraven priložil tudi bič.

V neki knjigi sem bral, da preživijo samo najboljši, v neki drugi pa, da le najslabši. 

Ali se v času gospodarskih kriz močno zmanjša obiskanost gledališč in drugih kulturnih ustanov? Se vam zdi to škodljivo za nadaljnji razvoj družbe?

V neki knjigi sem bral, da preživijo samo najboljši, v neki drugi pa, da le najslabši. Pri petdesetih vem, da moramo nujno preživeti že zato, ker nismo ne najboljši in ne najslabši, temveč drugačni. Ostati moramo za seme. Za preprosto zel. Kot je krompir.

Petek zvečer – doma na kavču ali v centru mesta s prijatelji?

Ljubljana bo preživela tudi brez mene. Mesto brez mene se bo še naprej igralo, da je država, čeprav je samo vas, ki ima velike trgovine in malo morje zdolgočasenih ljudi, ki buljijo v svoje ambicije, se zvečer prepirajo s televizijo in zjutraj stepejo s šefom, partnerjem ali sami s seboj. Moje najljubše mesto je država brez Vas. Zato naj živi mesto Ljubljana še naprej brez mene, ker je država tistim, ki živijo, ker so že zdavnaj mrtvi, in naj ne umre moja vas, v kateri živi najina država z mestom samo za dva.

Kaj je zadnjih nekaj stvari, ki jih naredite pred spanjem?

Človek se mora na dan pogledati v ogledalo dvakrat. Prvič za dobro jutro in drugič za lahko noč. Če je rezultat isti, je bolje, da ne greš spat in jo raje mahneš še en krog po svoji glavi, da boš jutri dal več od sebe in vzel manj od drugih.