Vsakdanje navade uspešnih ljudi: Marina Martensson, Laibach

Marina Martensson je Švedinja, ki je pred petimi leti v slovenski Izoli našla svoj dom. Načrtovala je nekajmesečni oddih na Obali, a se od takrat ni več vrnila v rodni kraj.
Fotografija: Marina Martensson Foto Osebni Arhiv
Odpri galerijo
Marina Martensson Foto Osebni Arhiv

Kot šestnajstletnica je bila priznana za najboljšo mlado jazz solistko na Švedskem, izdala je že dva albuma za švedski in japonski trg, slovenski javnosti pa se je približala z nastopi v oddajah Slovenija ima talent, kjer je prišla do polfinala, ter pojavom na Emi 2018, kjer je nastopila tudi v finalu. Ujeli smo jo med turnejo, saj je od septembra dalje spremljevalna pevka za skupino Laibach, s katero jo lahko že prihodnji teden slišite v ljubljanskih Križankah in teden dni kasneje v Cankarjevem domu. Pravi, da Izole ne bo zapustila nikoli, saj sta morje in burja nekaj, čemur se ni pripravljena odreči.


Kaj je prva stvar, ki jo naredite zjutraj?

Pogosto delam pozno v noč, zato nisem ravno jutranja oseba. Ležim v postelji, dokler si ne organiziram dneva. Družbo mi dela telefon, saj v vmesnem času odgovarjam na sporočila, klice in elektronsko pošto.


Zakaj ste se preselili v Slovenijo in kako ste začeli svojo kariero tukaj?

Imam »srečo«, da je moja mati Izolanka, ki se je z rosnimi sedmimi leti preselila na Švedsko. Za obisk Slovenije je torej krivo raziskovanje družinskih korenin. Načrtovala sem trimesečni zimski oddih, a tu mi je bilo tako všeč, moje življenje je postalo tako pestro, da se od takrat nisem več vrnila na rodno Švedsko. Ko sem začela živeti tu, sem spoznala odlične glasbenike in druge ustvarjalce, ki so mi kot glasbenici in tekstopiski pomagali pri razvijanju in brušenju talenta. Moja kariera je v Sloveniji dobila nove razsežnosti.


Mi lahko opišete nekaj razlik med Slovenijo in Švedsko v poslovni atmosferi?

Po mojem mnenju je Slovenija bolj sproščena in manj postavljaška. To, kar počnete, delate bolj umirjeno. Seveda lahko poiščemo vzroke tudi v velikosti držav. Švedski sistem zaradi velike mase ljudi zahteva večje pritiske, ko gre za kariero in denar. Zdi se mi, da je boj na poslovnem parketu nekaj, kar imajo na Švedskem zapisano v krvi, kot da to držo srkajo iz mleka, s katerim jih dojijo matere.


Kako bi opisali delo v slovenski glasbeni industriji?



Zame osebno je mnogo lažje izstopati iz množice tukaj kot pa doma. Kot umetnici so se mi v Sloveniji odprle mnoge poti, ljudje so zelo odprti za različna sodelovanja. V Stockholmu sem se morala boriti in delovati tudi v drugih sektorjih, nisem znala preživeti samo z glasbo. Tu pa preživim brez težav. Gre za kombinacijo talenta, vztrajnosti, pravilne usmeritve, vaje in poznanstev.


Kako bi opisali sodelovanje s skupino Laibach?

To je neverjetna izkušnja. Počutim se, kot da smo ujeti v avantgardni pravljici ali pa v rokenrol filmu. Izvajamo nekakšen industrijski muzikal in nastopamo pred publiko, za katero si nikoli nisem mislila, da jo bom lahko spoznala. Počutim se blagoslovljeno.


Ali res glasbo tudi poučujete na Britanski mednarodni šoli v Ljubljani in na zasebnih urah na Obali?

Da. Zelo uživam v poučevanju mlajših pevcev in tekstopiscev. Trenutno se osredotočam na nekaj mladih talentov z Obale in zagotavljam vam, da jih boste v bližnji prihodnosti lahko slišali, videli in brali o njih.


Katera je vaša najljubša pesem?

Ni mogoče izbrati samo ene. In če začnem naštevati, bo seznam predolg. V duhu časa pa vseeno omenim, da sem velika oboževalka Arethe Franklin, ki ji želim, da počiva v miru.


Kaj bi naredili, če bi se lahko vrnili v preteklost?

Nastopala bi na Woodstocku!


Nam lahko zaupate kakšno sladko podrobnost z vašega novega albuma, ki izide to jesen?

Vse pesmi sem napisala sama in skupaj s producentom Mihom Korenom sva ustvarila zvok, ki me resnično uteleša; v njem najdemo zametke jazza, countryja, rhythm & bluesa, soula in popa.


Kje se vidite v prihodnosti? Tukaj?

Da, brez dvoma.

Več iz rubrike