Vsakdanje navade uspešnih ljudi: Luka Grmovšek, začetnik kulture japonskih nožev v Sloveniji

Sprva so nože kupovali sorodniki in prijatelji, kasneje pa se je hobi prelevil v posel. Spoznalo ga je veliko ljudi, začel je sodelovati s priznanimi kuharji in drugimi osebnostmi iz kulinaričnega sveta. Ujeli smo ga v prazničnem času, ko ima precej dela, saj je po njegovem mnenju nož odlično darilo, ki ga bo obdarovanec uporabljal vsak dan. Prinesel mu bo veliko užitkov ob kuhanju, hkrati pa gre za vrhunski rokodelski izdelek japonske tradicije, ki estetsko oplemeniti vsako kuhinjo.

Kako začnete jutra, kaj je prvih pet stvari, ki jih naredite?

Najprej petkrat prestavim jutranjo budilko (smeh), nekje vmes poljubim ženo in hčerko, po tem pa se začne modna razprava s prej omenjeno 2,5-letnico o tem, katere pajkice pristajajo h kiklici, in podobne pomembne stvari ...

Koliko ur na dan delate?

Preveč, pa hkrati premalo; a več kot osem ur zagotovo. Težko namreč postavim ločnico med delom in prostim časom, velikokrat so stvari povezane med seboj. Sicer pa rad veliko delam.

Kako se vaše delovne obveznosti razlikujejo od obveznosti ljudi, ki jih poznate?

Krog mojih prijateljev sestavljajo arhitekti, zidarji, alpinisti, fotografi, mizarji, kuharski mojstri, skratka takšni in drugačni samozaposleni boemi in hazarderji, naša skupna nit delovnih navad pa so borba za projekte, 16-urni delovnik in lovljenje rokov ter nelagodno brezdelje, ko dela ni. Čeprav je takšen vihravo-kaotični način dela danes za veliko večino moje generacije že skoraj običajen, me osebno še vedno straši in sili, da delam čedalje več.

Mateja Jordovič Potočnik

Zakaj bi se morali Slovenci bolj posvetiti japonski kulturi in poslu? Kaj bi se lahko naučili od njih?

Nošenje copat v pisarni, ki jih ob obisku stranišča obvezno sezuješ in si nadeneš posebne WC-copate, je zanimiva japonska poslovna navada, ki bi verjetno tudi nam prihranila kakšno jesensko virozo (smeh). Kljub turbokapitalizmu je v japonskem obrtniško-poslovnem svetu zaznati močno socialno noto, ki se kaže v skrbi za zaposlene in spoštovanju starejših.

Kako težki so bili začetki oblikovanja lastne blagovne znamke in odprtje trgovine?

Časi so še vedno težki, a novih idej je veliko, prav vse pa zahtevajo ogromno energije. Čeprav sem po duši individualist, je po solo startu počasi nastala ekipa in me prisilila v ekipno delo, kar štejem za najboljšo delovno izkušnjo. Danes delamo vse timsko in ni ga čez dober tim!

Kaj počnete v prostem času?

Med delovnim tednom si vzamem kakšno popoldne za šport, drugače pa večere preživljam z družino. Ko gre najmlajša spat, z ženo rada kuhava in si privoščiva kakšen kozarec dobrega vina. Med konci tedna pa s svojima puncama rad pohajkujem po kraških plezališčih, družimo se s prijatelji in obiskujemo domače gostilne.

Petek zvečer – v centru mesta s prijatelji ali na kavču pred televizorjem?

Dogajanje se mora menjati, sicer mi hitro postane dolgčas – kombinacija zabavnih, družinskih, delovnih, športnih petkov mi najbolj ustreza. Najraje pa imam različne aktivnosti v istem večeru.

Katera je vaša najljubša jed? Zakaj?

Odvisno od trenutnega počutja, spadam med ljudi z rahlo motnjo hranjenja, kjer se izmenjavata obdobji volčje lakote in špartanskega stradanja. Ko zavore popustijo, pa si privoščim celega ocvrtega piščanca v znani gostilni pod Šmarno goro. Zaradi ambienta, zaradi vedno dobre družbe, predvsem pa zaradi zadovoljujoče mastne, hrustljave skorjice.

Knjiga, ki vas je nazadnje navdušila?

Nošenje copat v pisarni, ki jih ob obisku stranišča obvezno sezuješ in si nadeneš posebne WC-copate, je zanimiva japonska poslovna navada, ki bi verjetno tudi nam prihranila kakšno jesensko virozo (smeh).

V tem času bolj prebiram slikanice, trenutno je najbolj popularna slikanica, ki jo s hčerko prebereva vsak večer, imenuje se Moj očka, in na to sem zelo ponosen.

Kje preživljate dopust?

Če se le da v šotoru – sanjamo, da bomo, ko bomo veliki, imeli kombi s posteljo. Radi smo v naravi, poleti v hribih in pozimi na Primorskem.

Sta Ljubljana in Slovenija lahko kulinarični prestolnici Evrope?

Mislim, da smo že zdaj močna kulinarična destinacija in da se slovenski kulinarični turizem dobro razvija. Manjka nam morda nekaj oglaševanja. Tako so se, recimo, vsi naši japonski gostje po prvem obisku Slovenije in slovenskih gostiln brez izjeme v Slovenijo zaljubili in se zelo radi vračajo. Njihovi prijatelji na Japonskem pa Slovenijo poznajo predvsem po dejstvu, da smo tista država, ki je na svojo mejo postavila žično ograjo. Žalostno, ampak resnično.