Vsakdanje navade uspešnih ljudi: Lučka Kajfež Bogataj, klimatologinja

Agrometeorologinja, profesorica na Biotehniški fakulteti in slovenska pionirka pri raziskovanju vpliva podnebnih sprememb je resnice o podnebnih spremembah strnila tudi v poljudno-znanstveni knjigi »Planet, ki ne raste«, ki je izšla leta 2017. Ta že z naslovom imenitno ponazori temeljni paradoks našega časa: na eni strani prizadevanje za stalno gospodarsko rast, ki s seboj prinaša okoljske probleme in planetarno obremenitev na vseh ravneh, na drugi strani pa planet našega prebivanja, ki je končen v svoji omejenosti in ima vnaprej uokvirjen obseg virov. Pred leti je v nekem intervjuju dejala, da je nihala med književnostjo, arhitekturo in fiziko, in se na koncu odločila za fiziko. In ni ji žal.

Letošnji februar je najtoplejši v zadnjih 20 letih. Kako si to razlagate? Mnogi so namreč veseli, da je že tako »pomladansko«.

Letos nas zima kar razvaja z visokimi temperaturami in obilico sonca. Lanski februar pa je bil zelo mrzel. Zime so iz leta v leto mnogo bolj spremenljive kot poletja. Poletja se rekordno ogrevajo, zime pa malo manj. Sicer pa je vse to v skladu z napovedmi klimatologov, da bodo zime bolj zelene, bolj deževne in seveda toplejše.

V katero smer gremo natanko dve leti po pariški konferenci, na kateri se je večina človeštva zavezala k dvigu temperatur za največ dve stopinji?

V napačno smer. Žal. Količina toplogrednih plinov v ozračju še vedno narašča in zadnji milijon let temperature še nikoli niso bile tako visoke. Politika se ukvarja z vsem drugim, le z okoljem ne, saj se krepijo desničarska prepričanja. Še vedno igra fosilna energetika odločilno vlogo v vseh sistemih. Ljudje po svetu, z izjemo peščice mladih, stoično prenašajo ta status quo. Kljub naraščajoči škodi v gospodarstvu, kljub manjši varnosti in kljub življenjem, izgubljenim v vremenskih ujmah. Pariška konferenca s stališča fizike ozračja še ni spremenila ničesar.

Kako verodostojne so pravzaprav črnoglede napovedi znanosti?

Znanost vedno podaja več možnih prihodnosti človeštva in stanja podnebnega sistema. Govorimo o možnih scenarijih razvoja družbe in podnebja. Vsi so pravzaprav enako verjetni. Seveda so vmes tudi črnoglede napovedi, ki predvidevajo, da se obnašanje ljudi pač ne bo spremenilo. Zanimivo, da se mediji običajno najbolj zanimajo za te možnosti. Verodostojnost je v mejah razvoja znanosti. Iz dneva v dan večja, saj se znanje razvija, nikoli pa ne bomo mogli stoodstotno napovedati prihodnosti.

Nas čaka konec sveta, če bomo vztrajali pri današnjih trendih?

Konca sveta ne bomo dočakali in ta planet je preživel že hujše stvari, kot jih zdaj povzroča človek. Bomo pa dočakali konec civiliziranosti naše vrste, če drastično ne spremenimo energijske in snovne učinkovitosti. Konec civiliziranosti lahko pomeni tudi barbarizacijo družbe, kjer se bomo neusmiljeno borili za vodo, hrano in osebno varnost.


 

Ste slovenska »ambasadorka« boja proti podnebnim spremembam. Kdo je imel največji vpliv na vašo kariero?

Bolj kot ne naključja. Naključno sem namreč začela poučevati klimatološke predmete na univerzi, ker sem pač tam dobila zaposlitev, in moj nekdanji šef je bil velik skeptik glede sprememb podnebja. Ali pa ko sem postala članica IPCC bolj po zamisli kolega kot pa zaradi lastnih ambicij. Bolj kot kdo, se je treba vprašati, kaj je imelo največji vpliv. Tu ni dvoma – privlačnost podnebnih sprememb je v njihovi kompleksnosti. Ta zamotan preplet družboslovnih in fizikalnih dejavnikov je tako privlačen za raziskovanje, da se mu ne moreš upreti.

Če bi vam dali na voljo neomejena sredstva za ukrepanje in moč, kateri bi bil prvi ukrep, ki bi ga sprejeli v Sloveniji?

Uvedla bi obvezno energetsko in klimatsko pismenost za vse odločevalce in na splošno za prebivalstvo. Slovenci smo žal večinoma energetsko nepismeni, ne vemo, koliko energije porabimo v vsakodnevnem življenju za svoj potrošniški oziroma življenjski slog. Še manj razumemo posledice rabe fosilne energije za okolje. Mnogi ne ločijo niti pojmov vreme in podnebje. Zato tudi tako počasi prihaja do sprememb miselnosti in še počasneje do spreminjanja navad.

Če se vrneva na začetek … Kako začnete dan? Imate morda kakšno posebno jutranjo rutino?

Dan začnem z okrnjenim zajtrkom, ki vsebuje kavo z veliko mleka, skratka »latte« je obvezen. Pijem jo zunaj stanovanja, če je le mogoče, najraje na terasi, balkonu ali kjer pač gre, če nisem doma. V pižami, če je le mogoče, in v miru. Pri tem opazujem vrt, sonce, naravo in po malem dokončno načrtujem dan.

Katere so vaše najslajše razvade?

Dobesedno najslajše so skutine krostate, ki jih v Kranju dobimo v pekarnah. Pa čisto navadna Nutella na žlico zvečer. A tisto najslajše za dušo je napeta kriminalka, prebrana na dušek, po možnosti non-stop v enem dnevu. Žal si to lahko privoščim le na dopustu ali ob redkih koncih tedna.

Kaj najbolj cenite pri ljudeh?

Pri ljudeh na splošno, da izžarevajo veselje do življenja in da jim ni vseeno za to, kaj se dogaja drugim. Pri sodelavcih pa zlasti čut za pravičnost. Če ima človek ta občutek, potem mu zlahka zaupaš, da bo prispeval po svojih najboljših močeh.

Katera knjiga vas je nazadnje navdušila?

Kar nekaj jih je bilo v zadnjem času vrednih branja, mogoče najprej Digitalna demenca avtorja Manfreda Spitzerja. Zanimivo je brati o tem, kakšna je lahko generacija, ki je odraščala ob računalnikih. Pa tudi kriminalka Leninov park Tadeja Goloba ni bila kar tako. In še Nesbojev Macbeth se prebere na dah.

Kako zaključite delovni dan?

Zelo različno in nimam kakega utečenega rituala. Največkrat ga v pisarni zaključim zelo na hitro, saj sem po pravilu prepozna, glede na dane obljube, kdaj se vrnem z dela. Le redko si vzamem čas za pospravljanje in urejanje stvari. Ampak ker se delo tako in tako ne zaključi na delovnem mestu, pogosto tudi še pozno zvečer kaj postorim. Takrat je običajno zaključek le še pot v spalnico.

Vprašanje, ki si ga verjetno zastavlja veliko Slovencev: kakšen avto vozite?

Po desetletju zvestobe Fiatu Pandi zdaj vozim plinsko Opel Corso. Sem ljubiteljica malih avtov, ki se jih ne nazadnje tudi veliko lažje parkira kot enoprostorce.