Vsakdanje navade uspešnih ljudi: Eva Cvelbar Primožič

Kdaj zjutraj vstanete in kakšna je vaša jutranja rutina?

Ob 6. uri zvoni budilka, vstanem pa ob 6.15. Dan začneva skupaj z možem, on s kavo, jaz z zelenim čajem, nato je treba zbuditi otroka, da skupaj zajtrkujemo.

Kaj je prvo, kar naredite, ko pridete v pisarno?

Ko pridem v pisarno, najprej pozdravim sodelavke, nato na hitro preletim elektronsko pošto in časopis Delo. Ko so ta opravila mimo, me največkrat že čakajo prvi delovni sestanki. Vsak dan novim delovnim zmagam naproti.

Kaj vam pomeni prvi vtis?

Zame je prvi vtis nekaj, kar se zgodi samo enkrat, in to v nekaj sekundah, zato je izjemno pomemben in žal nepopravljiv. Ljudje smo bitja, ki na nezavedni ravni ocenimo drugega v prvih nekaj sekundah našega srečanja. To mnenje se le redkokdaj tudi spremeni. Že raziskave so pokazale, da so prvi vtisi, ki se zgodijo v manj kot sekundi, večinoma točni in pravilni. Torej je zelo pomembno, da naredimo prvi vtis pozitiven.

Kaj so tri bistvene osebnostne lastnosti, ki jih najbolj cenite pri ljudeh?

Pozitivna energija in karizma, ki jo človek oddaja.

Druga je, da zna posameznik sprejeti kritiko tako, da v njej prepozna priložnost za izboljšavo. Tretja lastnost, ki pa je zame najpomembnejša oziroma je pika na i, pa je, ko posameznik pokaže, da je človek s srcem.

Ste imeli kdaj neuspešen razgovor za zaposlitev, ko ste bili vi kandidatka?

Na žalost ali pa na srečo, kakor vzameš, ne. (smeh)

Kaj je zadnja stvar, ki ste se je v življenju naučili?

Da smo si tako zelo različni in zato nikoli ne moreš ustrezati vsem. Nujno pa je, da gradiš in delaš osebnostno na tem, da sprejemaš tudi drugačne od sebe. Seveda nato enako pričakuješ tudi od drugih.

Česa ste se naučili od svojega prvega nadrejenega?

Vedno je stal za svojimi besedami, kar pomeni, da nikoli ni bilo potrebe, da bi najine dogovore podpisoval. Čisto vedno je bilo tako, kot smo se dogovorili. S tem sem se naučila, da nikoli ne dajaj praznih obljub, saj s tem izgubiš zaupanje in kredibilnost. Vedno obljubi samo tisto, kar veš, da boš lahko realiziral. Če nisem prepričana, da bom obljubo lahko držala, je pač ne dam. Se pa vedno potrudim, da naredim vse, kar je v moji moči. Če mi to uspe, sogovornika pozitivno presenetim in od njega prejmem tisto iskreno hvaležnost, ki mi na koncu poplača ves trud.

Iz katere svoje napake ste se največ naučili?

Težko rečem, da sem v življenju delala napake. Verjetno sem kdaj kakšno naredila, vendar se je v tem trenutku žal ne spomnim. Je pa res, da sem se naučila, da nimam prevelikih pričakovanj, kajti če jih imaš, si na koncu tudi razočaran. Sicer pa vedno pravim, da se vsaka v življenju zgodi z razlogom in je za nekaj dobra. Mogoče se ti v tistem trenutku zdi, da se ti podira svet, vendar na koncu vedno spoznaš, da je tako moralo biti.

Kaj vas pri ljudeh, ki pridejo na razgovor, najbolj navduši?

Entuziazem in tisti pogled v očeh, ko ti kandidat da vedeti, da si želi spreminjati svet.

Kaj pa vas lahko hitro zmoti?

Največkrat me pri ljudeh zmoti mlahav stisk roke. S tem posameznik pokaže, da ne zaupa vase in v svoje sposobnosti.

Katere so najpogostejše napake ljudi na razgovorih?

Želijo zamegliti oziroma prikriti določeno resnico ali dejansko stanje – npr. da nimajo delovnih izkušenj s področja, za katero so se prijavili, ali pa navajajo neresnične razloge za prenehanje delovnega razmerja pri prejšnjem delodajalcu ipd. Prej ali slej pride resnica na dan. Takrat kandidat pri meni izgubi vse točke. Namesto prikrivanja bi morali izpostaviti tiste stvari, v katerih so zares dobri.

Verjamete v univerzalni temeljni dohodek?

Načeloma verjamem v njegov pozitivni namen. Vsekakor pa je za uspešno implementacijo vedno potrebna predhodna prilagoditev osnovnih temeljev (od trga dela, digitalizacije, prilagoditev delovnega okolja, oblike zaposlitev ipd.). To pomeni, da sama uvedba univerzalnega temeljnega dohodka, brez sprememb osnovnih in vzporednih sistemov, žal ne bo zaživela.

Če se ne bi ukvarjali s kadrovskimi izzivi, kaj bi počeli?

Verjetno bi kaj ustvarjala. Pa ne vprašajte me, kaj, ker vam v tem trenutku ne bi znala odgovoriti.

Koliko časa na dan delate?

S tem se ne bi hvalila. Ampak ja, načeloma delam na delovnem mestu osem ur. Ker pa moram popoldne po otoka v vrtec in šolo, delo velikokrat nadaljujem zvečer, ko gresta otroka v posteljo. Torej, če seštejem, delam od 10 do 12 ur na dan, vendar ne vsak dan.

Kako najraje preživljate konce tedna?

Konce tedna najraje preživljam z družino – odpravimo se v hribe ali kam drugam na potep. Zdaj, ko smo se preselili v hišo, konce tedna zelo radi preživljamo tudi doma. Drugače pozimi radi smučamo, in to vsi, poleti pa se velikokrat za konec tedna zapeljemo do Lošinja, kjer imajo moji starši hišo. Sicer pa mi ni toliko pomembno, kje smo, ampak več šteje, da smo skupaj in se imamo super.

Katere tri aplikacije najraje uporabljate?

Svoje profile imam odprte tako na facebooku kot na linkedinu in instagramu. Moram pa priznati, da v zadnjem času nisem veliko prisotna in aktivna na teh omrežjih, saj sem preprosto ugotovila, da je to izguba časa oziroma čas, preživet brez dodane vrednosti. Življenje je prekratko, da bi ga živela prek teh omrežij.

Kako se odklopite med tednom?

Najraje obujem tekaške copate in se odpravim na tek v našo neokrnjeno naravo. V primeru slabega vremena pa poskrbim, da odvečno energijo dam iz sebe kar s polurno intenzivno vadbo doma.

Kaj počnete pred spanjem?

Najraje berem knjige, in to vseh vrst.

Tri knjige po vašem izboru?

Predanost – Moč strasti in vztrajnosti v življenju in pri delu (Angela Duckworth), PSI (Eros) in Vas j**e ego? (Ingrid Divković).