Vsakdanje navade uspešnih ljudi: Anja Suša, gledališka režiserka

Kaja Kovič
Foto Osebni Arhiv

Šestinštiridesetletna Beograjčanka se podpisuje že pod skoraj 40 predstav, ki jih je režirala v gledališčih v Beogradu, Somboru, Novem Sadu, Zagrebu, Göteborgu. Njena režija se osredotoča na moderno, sodobno dramo.

Je ena od ustanoviteljic in umetniška direktorica skupine Torpedo, od leta 2006 pa je selektorica mednarodnega gledališkega festivala Bitef, nekdanja direktorica Malega gledališča Duška Radovića in članica uredništva gledališkega časopisa Teatron.

Za svoje delo je prejela več mednarodnih nagrad in priznanj. Je neposredna in topla oseba, ki ne tolerira neumnih vprašanj. Njeno aktualno delo je igra Država, ki je nastala po navdihu Platona, Alaina Badiouja in drugih in bo uprizorjena v Slovenskem mladinskem gledališču.


Kako začnete jutra?

Sem jutranji človek in takrat imam največ energije. Moje jutro je vedno drugačno, odvisno od tega, kje se zbudim, saj sem zaradi dela pogosto na poti. Ampak če opišem svoje najljubše jutro, ga preživim z družino. Najprej preverim, ali sije sonce, skočim iz postelje, spijem vročo vodo z limono, pripravim zajtrk družini in potem mirno razmišljam o vsem, kar moram narediti tisti dan. Nikomur in ničemur ne dovolim, da mi jutro vzame. Šele po dveh urah vklopim računalnik in postanem delovno aktivna.


Kako je videti vaš tipični delovni dan?

Težko ga je opisati. Nimam tipičnega delovnega dne, ker je moje delo takšno, da moje življenje polni z obveznostmi, kot so vaje, sestanki, srečanja – v vsakem primeru se moram veliko ukvarjati z ljudmi, kar je lahko naporno. Ko imam malo prostega časa, se rada izoliram in v miru premišljujem o delu in življenju. Prosti čas je pravzaprav največje razkošje, ki si ga lahko predstavljam.


Kako je videti vaš sanjski dopust in kje ga preživljate?

Vedno ga preživljam na morju, a sanjskih dopustov imam več, med drugim bi rada videla polarno svetlobo poleti. Sicer pa je po mojem mnenju Sredozemlje vedno in brez konkurence. Eden najljubših otokov, na katerega se pogosto vrnem, je Vis.

image
Foto Matej Povse


Glede na to, da imate stalno prebivališče v Srbiji, delujete pa v Sloveniji, na Danskem in Švedskem, me zanima, ali lahko primerjate gledališča v teh popolnoma različnih državah? Kaj pa kulturne razlike?

Razen nekaterih sistemskih razlik, o katerih je nesmiselno govoriti zaradi različnih kultur in družb, na ravni moje osnovne metodologije dela v gledališču in dela z ljudmi skorajda ni razlik. Ljudje so na podoben način različni in zanimivi povsod in čutim se privilegirano, da sem jih spoznala toliko. Ob meni so vedno ljudje, ob katerih se počutim kot doma. Menim, da prav to vpliva na mojo percepcijo doma. In to je dobro.



Nimam mirnega spanca.

Režirali ste predstavo Država, v kateri se dotaknete sodobne evropske demokracije. Kaj vi menite o tej?

Z zanimanjem sem spremljala zadnje volitve v EU in nisem posebej presenečena nad rezultatom. Z manjšimi spremembami so bolj ali manj prevetrili ideološko zmedo ali, preprosto rečeno, praznino, v kateri živimo že nekaj časa. Moja predstava se ukvarja prav s to praznino – okoli nas in znotraj nas. Eden od referenčnih filozofov za našo igro, Alain Badiou, pravi, da si je lažje predstavljati apokalipso kot konec kapitalizma. Ta nezmožnost, spremeniti politično paradigmo ali nezmožnost zamisliti si drugo realnost, je tema te igre in ključna tema sodobne družbe. Prihajam iz države, kjer skoraj 30 let doživljamo različice iste resničnosti v zanki.


Ste režiserka političnega teatra. Kakšen bi bil vaš politični program, če bi šli v politiko? Katere smernice za sodobno Evropo se vam zdijo najpomembnejše za ta čas?

Prvič, nikoli ne bi vstopila v politiko, ker sem zelo skeptična do današnje parlamentarne demokracije in nikoli ne bi hotela biti del tega. In če bi bila državljanka EU in bi imela priložnost glasovati na teh volitvah, bi glasovala za Diem 25 (Gibanje za demokracijo v Evropi grškega izvora, ki želi povezati napredne sile v Evropi, ki si prizadevajo za njeno socialno preobrazbo »od spodaj navzgor«). Menim, da se je treba ostreje in bolj neposredno soočiti s konservativno-desničarskimi trendi, ki cvetijo v Evropi. Preveč je apatije in premalo odpora na politični sceni in v ljudeh, kar je precej vznemirjajoče.

image
Foto Matej Povse


Delate za Slovensko mladinsko gledališče, v katerem so predstave zelo družbeno angažirane. Zakaj ste se odločili za tovrstni teater, in ne na primer za teater (narodno)zabavne narave?

Slovensko mladinsko gledališče je ambient, v katerem se počutim kot doma. Je odlično gledališče, ki se zaveda družbenopolitičnega konteksta in položaja sodobnega gledališča v odnosu do družbe pa tudi do sodobnih umetniških praks, to stališče pa vztrajno in dosledno izraža skozi številne in različne projekte. To je tudi moj odgovor na drugi del vašega vprašanja.


Katera misel vas zaziblje v miren spanec?

Nimam mirnega spanca.
Več iz rubrike