Zakaj nimamo nobenega praznika, ki bi slavil hrano?

Na vrata trka Velika noč z njo pa prihajajo praznovanje, druženje, ki bo letos karantensko omejen in pa seveda dobrote. Velika  noč je  največji krščanski praznik, saj je takrat Jezus s svojim vstajenjem dal ljudem upanje na večno življenje. V naši deželi jo praznujemo skoraj vsi,  tako verni kot ateisti.

Ker sam spadam med slednje, bo današnji zapis predstavil predvsem ateistični vidik praznovanja Velike noči, saj s svojim pisanjem ne želim nikogar užaliti.  Torej….Ko pomislimo na Veliko noč, se najprej spomnimo pirhov in potice in šele nato, kaj Velika noč zares je. Mislim, da ima večina gospodinj, ki pripravlja velikonočni zajtrk bolj pomisleke v smislu ali jim bo potica dobro vshajala in ali bodo njeni pirhi vsaj tako lepi kot sosedovi in šele nato pomislijo na žegnanje, kaj šele, da bi zares razmišljale o vstajenju in večnem življenju. In takšen sem tudi jaz. Velike noči se že iz otroštva spomnim zgolj po kulinariki.

Moja pokojna stara mama ni kuhala veliko različnih stvari, pa vendar mi je ena za vedno ostala v spominu .Kadar je starega očeta poslala po danko sem vedel, da se pripravlja peči prato.To je stara gorenjska jed, ki je dobrodošla v vseh letnih časih, ker se zanjo uporablja star kruh in suho meso, mene pa je vedno spomnila na veliko noč.

Iz mesa je skuhala suho juho, V katero je namočila kruh, dodala je jajca in nastrgala meso, ter  s tem napolnila črevo. Jaz jo danes naredim po istem receptu le , da jo spečem v pekaču in s tem dobi še tisto fino skorijco.Kot prilogo  je pripravila še hren na dva načina in sicer enega naribanega v kisu (ta je za prave junake, ker je zelo oster), drugega pa je vmešala v kislo smetano in majonezo ter dodala še eno kuhano jajce (kot da ni bilo že pirhov dovolj).



In ta druga je bila meni najljubša omaka na svetu in prav zaradi nje in prate sem se vedno veselil tega praznika. Celo tako mi je bila všeč, da sem kasneje, ko sem odprl svoj lokal in tam pripravljal sendviče, kopiral mamino omako, ji dodal le še malo gorčičnih semen ter jo ponudil ob sendvičih.

Pa smo imeli  Veliko noč celo leto in od takrat mi ta praznik ni pomenil več prav veliko, saj sem lahko jedel meni ljubo omako vsak dan. Sedaj pa, ko svoje gostilne nimam več, se spet vedno bolj veselim velikonočnega zajtrka in moje hrenove omake, ki se je zelo priljubila tudi našim gostom, saj me nekateri ob naključnem srečanju še danes sprašujejo po sendvičih s “tisto” hrenovo omako….                                                                                                                             

Takrat začnem razmišljati o praznikih in kulinariki in ugotovim, kako zares so prazniki povezani predvsem s kulinariko in šele potem z resnično vsebino tega dneva.  A zakaj potemtakem nimamo nobenega pravega praznika, ki bi slavil hrano? Dobro, imamo Martinovo, ampak takrat slavimo bolj vino kot pa gos in mlince. Zato bi predlagal, da ustanovimo civilno iniciativo, ki se bo borila, da v Ustavo RS zapišemo dan kranjske klobaso kot prvi praznik, dan prekmurske gibanice kot drugi itd.

Da slavimo dneve slovenskih tradicionalnih jedi po pokrajinah. Seveda bi morali biti vsi ti dnevi dela prosti. Si nas predstavljate čez 10 let? Narod obubožanih debeluhov. To bi bil hec, a bi bili brez dvoma velika turistična zanimivost in mogoče bi lahko živeli le na račun tega dejstva. Bili bi prvi narod na svetu, ki bi si upal uzakoniti praznik tega, kar mu je najljubše. A šalo na stran in ne pozabimo, da imamo le še nekaj dni do Velike noč, kar pomni, da bo tudi prata kmalu na meniju. Pa ne pozabite na osamljene ljudi, ki so v teh časih v izrdeno težki situaciji. Vsaj pokličitie jih in jim zaželite veliko sreče. Če pa obvladate protokole sterilnega vedenja v času virusa, pa jim lahko dostavite tudi košček prate in kakšen pirh.