Uroš Petrović: Sodobna družba iz otrok ustvarja invalide

Picasso je dejal: »Vsak otrok je umetnik, problem je, kako ostati umetnik, tudi ko odrasteš.« Ste vi umetnik?

Seveda sem. Danes sem ravno imel predavanje o pomembnosti risanja. Prva beseda, ki jo je Picasso izgovoril, ni bila mama, ampak pero. Prav tako je nekoč dejal, da se je vse življenje trudil, da bi risal kot otrok, torej z navdušenjem, domišljijo, iskreno in preprosto, a nikoli ni bil prepričan, ali mu je to uspelo, le štiri leta pa je potreboval, da se je naučil risati kot izkušeni nizozemski slikarji.

Imate otroke?

Dvajsetletnega sina in sedemnajstletno hčer.

Ste ju kdaj prisilili, da se na pamet naučita verzov Iliade?

Seveda. Vendar ne tako, da neprestano ponavljajta, ampak z uporabo asociacij.

Ko sem jaz hodila v šolo, se je bilo treba na pamet s ponavljanjem naučiti recitirati pesnike. Tega ne podpirate?

Vsako znanje, tudi učenje latinice, esperanta, morsejeve abecede, signaliziranja z zastavicami, učenje znakovnega jezika, močno povečuje število nevronskih poti. Če boste vsak dan uporabljali dva jezika, recimo srbsko in slovensko, boste sprožili več nevronskih signalov, kot če boste uporabljali le enega. Kot sem navedel tudi v knjigi Marta Smart, bi morali otroci usvojiti čim več takšnega znanja, od rimskih številk do znakovnega jezika. A učenje na pamet s ponavljanjem branja je najnižja raven učenja, tako pridobljeno znanje pa najkratkotrajnejše. Če se na fakulteti učite le zadnjih nekaj dni, vam po enem tednu ostane v možganih samo deset odstotkov znanja. Takšno znanje ni koristno, zaradi česar z metodo NTC, katere soavtor sem z dr. Rankom Rajovićem, forsiramo učenje na zanimiv način z razmišljanjem in reševanjem problemov in ugank ter postopnim odkrivanjem rešitev. Če pa se je navsezadnje nekaj treba naučiti na pamet in si tudi zapomniti, je to treba storiti z uporabo slik, asociacij in paralelnih asociacij. Še znate verze Iliade?

Ne.

Vidite. To je normalno. Menedžerje pogosto učim, kako si laže zapomniti imena. Saj veste, ko se v kratkem času rokujete z velikim številom ljudi in v trenutku pozabite vsa. Nekoč se mi predstavi Miran Pikovnik. V trenutku njegovo ime in priimek pretvorim v sliko vojaka, ki meditira in ima na glavi karto pika. Njegovo ime sem pretvoril v meditacijo, ker je miren – Miran. Ker se piše Pukovnik, sem si ga takoj predstavljal v vojaški uniformi. Ampak ker v resnici ni Pukovnik, ampak Pikovnik, sem si zamislil še pikovo karto na glavi. Vse to se zgodi v dveh sekundah in do konca življenja bom vedel, kako mu je ime. S tem, ko razmišljamo, kako bomo ime, besedilo pesmi ali karkoli drugega pretvorili v slike, dvignemo svoje razmišljanje na višjo raven, kar podaljša trajanje znanja in močneje aktivira naše nevrone.

Zakaj po vašem mnenju število motenj govora in pozornosti pri otrocih narašča? Smo v preteklosti te slabše prepoznavali ali ima res več otrok takšne odklone?

V Srbiji, tudi v Sloveniji in vsej Evropi ima od 50 do 80 odstotkov otrok govorno napako. To je ogromno. To ni napaka zdravnikov, ki bi slabše prepoznavali te motnje v preteklosti, ampak je vzrok to, da otroci danes preveč gledajo v zaslone. Poglejte, danes je toliko otroških motenj, da nimava časa vseh našteti. Pred prihodom zaslonov so se otroci veliko več gibali, več govorili, več spraševali; štiriletnik je na dan postavil več kot štiristo vprašanj, zdaj niti polovice več ne. Ima tablico, ki zapolni njegovo pozornost. Zato lahko pričakujemo, da se bodo otroške motnje le še povečevale. Vi mu lahko še bolj dopovedujete določene stvari, a jih ne bo razvil, če jih ne bo izkusil. Nevronska mreža možganov namreč razume samo en jezik, in sicer to, kar otrok dela. Če teče in se udari v koleno, možgani razvijejo center za ravnotežje. Če rešuje uganke, možgani razvijajo centre za logiko. V Evropi in vsej zahodni družbi se dogaja pretirana zaščita otrok, tako fizična kot psihična. Starši jim želijo prihraniti neprijetne izkušnje, a se ne zavedajo, da s tem ustvarjajo invalide. Vse, kar otroku olajšaš, si naredil proti njemu, ker ne bo razvil mehanizma za reševanje. Motnje pozornosti, disleksije in nevztrajnost so potem čisto logične posledice.

Kako nujno je zares, da se šolski sistem spremeni, in kako?

Začeti bi bilo treba že v vrtcu in še prej. Možgani so najmočnejši pri starosti med dvema in tremi leti. Takrat se otrok brez težav nauči dveh jezikov brez napak v slovnici in naglaševanju. Nevroni pa s časom umirajo, še bolj, ko niso povezani, zato morajo biti možgani čim bolj aktivni. Imajo namreč približno 1380 gramov, kar je dva odstotka celotne teže človeka, a porabijo 20 odstotkov celotne energije, zato morajo varčevati, to pa storijo tako, da ugasnejo tiste nevrone, ki se ne uporabljajo.

Ali obratno, razvijejo tiste, ki se uporabljajo bolj?

Poznam primer otroka, ki je pri trinajstih mesecih izgubil vid. Velik del informacij dobimo skozi oči, a ker pri njem te možnosti ni bilo, so njegovi možgani razvili eholokacijo. Deček je namreč napenjal možgane, da je bolje slišal, od kod prihajajo zvoki, in jih je lahko lociral. Razvil je sluh na ravni netopirja, zdaj predava po vsem svetu in uči slepe, kako razviti eholokacijo. Torej kako z izkušnjami dopovedati možganom, da to potrebujejo. Možgani so sposobni neverjetnih reči, a le, če dobivajo prava sporočila. Dejana Bačko, ki se je rodila brez roke – nevronske poti se v velikem delu gradijo prav z motoriko – se je zdaj vpisala na likovno akademijo, z levo nogo riše lepše od vseh vrstnikov. Njeni možgani so prejemali neverjetno količino signalov noge, ker roke ni bilo, in zato razvili tako močno sposobnost. Nevroplastičnost možganov je dokazana, a je veliko večja pri mlajših otrocih, zato se takrat lahko naučijo veliko več kot mi. To ne pomeni, da odrasli ne moremo ustvarjati novih nevronskih povezav, le veliko več časa in truda porabimo za to. Londonski taksisti so imeli svojčas veliko bolj razvite nevronske mreže, odgovorne za lokacijo, kot preostala populacija, a jih danes zaradi uporabe navigacije nimajo več. Njihovi možgani so se oprli na tehnologijo in nehali delovati.

Torej nam uporaba tehnologije v resnici škoduje?

Če vejo drevesa poškodujemo ali jo zagradimo, jo bo drevo samo odstranilo s sušenjem, ker ne bo več opravljala svoje naloge, torej fotosinteze. Energijo bo drevo usmerilo v druge veje, ki so še pod soncem. To je zakon narave. Tiste nevronske poti, ki jih razvijamo, se krepijo, tiste, ki jih ne, se počasi tanjšajo in ugasnejo. To velja za otroke in odrasle, zdrave in bolne. S treningom lahko možgane privedemo do povezovanja tistega, česar sicer ne bi nikoli povezali, tudi do te mere, da tistim, ki so v starosti izgubili govor in motorične posebnosti, te povrnemo.

Kako pa je metoda NTC koristna v poslu?

Popolnoma enako. Povezujemo tisto, kar se morda zdi nemogoče, in v kratkem času dobimo neverjetne ideje. Tako smo si danes s skupino, ki ni v ničemer povezana z golfom, izmislili 20 inovativnih in tržno zanimivih igrišč za golf.

Ali spremljate razvoj otrok, ki se v šoli učijo po metodi NTC?

Seveda. Vsi imajo boljše rezultate pri vseh predmetih, tudi če se po nekaj letih metode NTC začnejo učiti na stare načine. Nismo si kar nečesa izmislili.

Koliko je uspeh v življenju odvisen od IQ in truda ter koliko od okolice, sreče, pravega trenutka, dobre šole itd.?

Kakorkoli od tega izvzamemo, je tako, kot če bi vam namesto melodije predvajal le en ton v akordu. Ni dovolj uporabljati le ene strune na kitari. Kot predsednik Mense v Srbiji sem spoznal veliko izredno inteligentnih ljudi, a velika večina jih iz svojega življenja ni naredila nič posebnega. Ugotovili smo tudi, da se nadarjeni otroci pogosto dolgočasijo, že v tretjem razredu začnejo uporabljati bližnjice, izostajajo od pouka itd. Dojamejo, da lahko pridejo na končni cilj z veliko manj truda kot njihovi vrstniki. To pa jim zagotovo ne koristi, potrebovali bi več izzivov, družbo sebi enakih, da bi lahko dosegli svoj biološki maksimum. A pri nas, žal, ni veliko šol za nadarjene, prav tako ne zavedanja, da so ti v nekem smislu otroci s posebnimi potrebami in bi jih tako morali tudi obravnavati. Če jim je dolgčas, pogosto dobijo celo odpor do šole in svojo kreativnost uporabljajo za neumnosti. Namesto da bi iz nadarjenih otrok ustvarjali lokomotive, ki bi vlekle time, dobivamo simpatično problematične zabavljače družbe.

osebni arhiv

Zadnja raziskava je pokazala, da je vsak peti na vodilnem izvršnem položaju v menedžmentu psihopat, še pred nekaj leti je bil vsak 25. Zakaj po vašem mnenju taka rast?

Vsak od nas ima svoje odklone. Prepričan sem, da bi dober psiholog pri vsakem od nas našel nekaj, kar je družbeno nesprejemljivo. Steve Jobs, ki je spremenil svet, dal nam je 478 patentov, bi se v marsičem lahko uvrstil v kategorijo psihopata. A govorimo o nekom, ki je spremenil svet, zato bi bil s tem izrazom previden.

Takšnim ljudem očitno manjka empatije.

Če pogledam logično na stvar, je biti nekoliko psihopata v današnjem liberalno-kapitalističnem svetu prvi pogoj za uspeh. Velike poslovne uspehe pa pogosto spremljajo težave na osebnem področju.

Ali se vam to zdi dobro?

Zagotovo ne. Ampak če spet pogledam logično; če bi bil lastnik velikega podjetja, ki bi se ubadalo s primanjkljajem prihodkov in prevelikim številom zaposlenih, bi verjetno zaposlil takšnega človeka, da bi jih odpustil. Tanka je meja. Nisem psiholog ali psihiater, a zdaj sem se spomnil eksperimenta Stenleyja Milgrama, ki je dokazal, da sta dve tretjini ljudi pripravljeni brez razloga drugim prizadejati bolečino, če menijo, da bo njihovo dejanje brez posledic. Ta poskus so ponovili leta 2009 pred televizijskimi kamerami, in takih ljudi ni bilo več 67 odstotkov, ampak 80 odstotkov. Sem smo prišli. Sprašujete me, ali je to dobro. Jaz sicer menim, da je vsa civilizacija zašla na pot, ki ni najboljša. In rekel bi, da je krivo to, da smo denar postavili na mesto vrhovnega božanstva. Zaradi tega bomo zagotovo prišli v situacijo, ko bomo morali narediti preobrat. Kako boleč bo ta, zaradi padca, recimo, finančnega sistema, vojne ali še česa hujšega, ne vem, ampak vem, da se bo to zgodilo.