Tudi hoditi ne znamo več pravilno

Življenjski slog sodobnega človeka sili v opuščanje določenih gibalnih spretnosti, kar ima za posledico nerazvite ali pomanjkljivo razvite kompetence, ki pa ne vplivajo le na fizične, ampak tudi na mentalne zmogljivosti.

Podatki o čezmerni prehranjenosti iz leta 2014, ki jih je evropska komisija objavila letos, kažejo, da ima več kot polovica Evropejcev čezmerno telesno težo. Problem prehranjenosti se povečuje v skoraj vseh državah članicah, posledica pa niso le večje zdravstvene težave, temveč tudi slabše psihično počutje. Evropa je po čezmerni prehranjenosti tik za Ameriko, globalno je v povprečju čezmerno prehranjenih 40 odstotkov populacije. Še bolj skrb vzbujajoči so podatki o čezmerno prehranjenih in debelih otrocih, njihovo število se je od osemdesetih let prejšnjega stoletja povečalo kar desetkrat.

Slovenija kot ena redkih držav Evropske unije že nekaj let poudarja problem čezmerne telesne mase in je pri tem precej uspešna. Podatki namreč kažejo, da se je delež pretežkih otrok večal do leta 2010, od leta 2011 pa se počasi manjša. V Sloveniji kot eni redkih držav poteka longitudinalna študija, ki podatke zajema iz vzgojno-izobraževalnega kartona. Ta kaže, da je debelih deset odstotkov fantov in čezmerno prehranjenih 30 odstotkov, med dekleti pa je debelih 7,4 odstotka populacije in čezmerno prehranjenih 23 odstotkov.

Gibalno nesposobni?

Izziv ni le prehranjenost, ampak tudi pomanjkljiv gibalni razvoj celotnih generacij, ki po mnenju strokovnjakov bistveno vpliva na kasnejšo sposobnost fantov in deklet v učnem procesu in razvoju kariere.

»Tako domače kot tuje raziskave zaznavajo zmanjšanje gibalne kompetentnosti po celotni Gaussovi krivulji. Te spremembe so najverjetneje posledica sodobnega načina življenja, pri katerem trpi kakovost gibanja,« pojasnjuje dr. Iztok Retar s Fakultete za vede o zdravju Univerze na Primorskem.

V Sloveniji dva glavna kazalnika kažeta trend povečanja še vedno dopustne telesne mase otrok, zmanjšuje pa se moč ramenskega obroča in rok. »To je posledica načina življenja, prehranjevanja in gibanja. Ker je ravno pri vzdržljivosti izražen trend vsakoletnega upadanja, ni upanja, da bodo prihodnje generacije bolj močne, vzdržljive, vztrajne in bodo tako lažje prenašale izzive življenja,« meni sogovornik.

Kljub temu da mladina v povprečju v določenih športih, kot sta kolesarjenje in smučanje, izkazuje boljše sposobnosti, strokovnjaki zaznavajo veliko slabšo splošno gibalno sposobnost. Pri merjenju je vzdržljivost, recimo, spomladi boljša kot jeseni, ko otroci pridejo s počitnic, ker se takrat očitno nihče z njimi ne ukvarja profesionalno. »To se nam morda zdi nenavadno, ko pa je čas počitnic namenjen plavanju, skrivanju, rolkanju, kolesarjenju itd., a očitno so te počitniške aktivnosti med otroki postale zgodovina,« pravi sogovornik. Večino gibalnih kompetenc tako osvajajo v šoli, kjer pa je za športno vzgojo na voljo čedalje manj časa.

Getty Images

Pomanjkanje časa nas sili v zmanjšanje gibalnih aktivnosti v že zelo zgodnjem otroštvu. »Vzrok, da se gibalna kompetentnost znižuje, lahko najdemo že v zelo zgodnji fazi otroškega razvoja. Opažamo, da se opuščajo klasična, prvinska in strukturirana gibanja. Danes starši pri otrocih opuščajo plazenje, koteljenje, valjanje, plezanje, prenašajo jih v raznih nahrbtnikih in prevažajo v vozičkih, zato se gibalne strukture zagotovo ne bodo vzbudile,« pojasnjuje Retar. Gibalni razvoj pa je proces z določenimi fazami in mejniki. Če te faze otrok preskoči ali zamudi, jih je po besedah sogovornika kasneje v razvoju izredno težko nadoknaditi, lahko se jih le popravlja.

Vzemimo za primer hojo po stopnicah. »Otroci nimajo več pravilnih vzorcev hoje po stopnicah navzdol. Hoja po stopnicah jim predstavlja hud zalogaj, torej križno, leva noga, desna roka. Nepravilni vzorci se prenašajo v zrelo dobo in starost, zato imajo ljudje, ki so v otroštvu nepravilno oziroma pomanjkljivo razvili te kompetence, tudi v odraslem obdobju bistveno manjše sposobnosti samostojnega in varnega življenja,« dodaja Retar.

Gibanje je pot do kreativnosti

Stroka je že zdavnaj dokazala, da je z gibalnimi sposobnostmi povezan tudi čustven, socialni in spoznavni razvoj. Telesna in gibalna sposobnost pozitivno vplivata na samopodobo, počutje, vzdržljivost in vztrajnost, torej na vse prvine, ki so pomembne za učenje in nadaljnji razvoj kariere. »Skozi gibalno igro otrok razvija ustvarjalnost, je raziskovalec, vedoželjen, povezuje, ne uči se le teoretično, kaj mora vedeti in narediti, ampak ravno nasprotno, s kreativnostjo išče rešitve v gibanju,« pojasnjuje Retar. To pa je to, kar sodobna družba v celoti potrebuje. Industrijski koncepti 4.0 zahtevajo veliko ustvarjalnosti, kreativnosti, prepoznavanje problemov na različne načine in njihovo reševanje.

»Tek po gozdu in preskakovanje plota se zdita zelo preprosti nalogi, v resnici pa sta zelo kompleksni. Zahtevata vse miselne procese, tako spominske kot analitične. V zelo kratkem času moraš predelati pot, opredeliti ovire, zastaviti strukturo in nato rešiti gibalne probleme. Prav tako je pri kakršnem koli drugem izzivu, kjer so sestavni deli tudi vsi ti procesi, in če procese uriš dlje časa z velikim številom ponovitev, to lahko prenašaš tudi na druga področja – pri študiju, delu in v življenju nasploh,« razloži Retar.
Kot smo lahko videli na nedavnem svetovnem prvenstvu v nogometu, pojasnjuje sogovornik, so bile v vrhu le ekipe, ki so poleg moči in vzdržljivosti lahko poiskale ustvarjalne rešitve, s katerimi so odgovarjale na napade nasprotnikov. Kako vratar brani enajstmetrovko, kako igralci organizirajo obrambo in napad, vse to je posledica dobrega delovanja kreativnega sistema. »Tisti, katerih ekipa v celoti ni premogla kreativnosti, so ostali na ravni preproste igre in so že v začetku izpadli.«

Obstajajo pa tudi neposredne povezave med gibanjem in razvojem kognitivnih procesov. Z gibanjem se v telesu ustvarjajo povezave s spominom, razmišljanjem, sklepanjem, reševanjem problemov in odločanjem. Vsaka nova gibalna struktura zahteva gibalni načrt, na podlagi načrta se nato ustvarjajo sinaptične povezave in posledično rešitve, kako gibanje izvesti. Določeni vzorci so avtomatski in podedovani, že dlje časa pa je znanstveno dokazano, da se s tem povezovanjem nekje do šestega leta življenja skupaj z gibalno kompetentnostjo povečujeta socialna in inteligentna kompetentnost. Krepijo se tudi spoznavni procesi. Skozi zaznavne procese, kot so vid, sluh, vonj, otip, se senzorično krepijo centri in sistemi, ki so povezani in vključeni tudi v druge procese. Gibanje je nedvomno prepleteno in soodvisno z razvojem kognitivnih sposobnosti in ravno zato je nujno, opozarja sogovornik, da k zgodnjemu razvoju učenja gibanja pristopamo sistematično.

Igrišča ne omogočajo ustvarjalnosti

Že na otroških igriščih lahko opazimo, kako raziskovanje gibanja postopoma izginja. »Sodobna otroška igrišča so arhitekturno morda všečna, ampak otrokom ne omogočajo kreativnosti in ustvarjalnosti. Z raziskovanjem skozi gibe, pomanjkljivosti, poskušanje, padce in napake najmlajši razvijejo svoje gibalne sposobnosti in s tem dobijo motivacijo za rešitev gibalnih izzivov na učinkovit način, ki jim je tudi v užitek in veselje.«

Večina šol je v telovadnicah na žalost opustila vrvi in lestve, po katerih so otroci plezali in izvajali zelo kompleksno gibanje, s katerim so preučevali, raziskovali in preverjali zmogljivosti, pogum in moč ter ustvarjalno iskali rešitve, kako se povzpeti do vrha. »Tudi v vrtcih izginjajo igralni poligoni, ker so nevarni, ker se otroci lahko poškodujejo,« dodaja Retar.
Prav tako se v izobraževalnih ustanovah ne posvečajo preveč športu, nadaljuje. »Učitelji si na področju gibanja ne upajo biti preveč ustvarjalni, saj se pri gibanju lahko zgodijo padci in poškodbe, s tem pa tožbe in odgovornosti, kar hromi ustvarjalnost učiteljev na področju gibanja.«

Nekatere šole, na žalost za zdaj le šole močnih multinacionalk, pa že razmišljajo o tem problemu in pravilno strukturirajo učne načrte. »Čeprav je javno šolstvo absolutno dobro, mu manjka prilagoditev sodobnemu življenju. Ne le na področju gibanja, ampak tudi pri učnih prijemih, ki so premalo interaktivni in preveč osredotočeni na ponavljanje.«

Kljub temu, poudarja Retar, situacija v Sloveniji ni tako zelo slaba, otroci in starši imajo na voljo veliko možnosti, da se gibalno pravilno razvijejo in s tem dobro pripravijo na življenje.