Taksi v New Yorku

Rumeni taksi je v osemdesetletnem obstoju postal ikona New Yorka in eden od načinov uresničitve ameriškega sna. Razvoj tehnologij 21. stoletja je nato prinesel Uber in druge aplikacije, ki na mobilnih napravah omogočajo hitrejše in cenejše transporte po mestih, kot je New York. Rumeni taksi se je tako znašel v boju za obstanek, združenje taksistov pa v nenehnem medijskem diskurzu, prek katerega se je sklicevalo na tradicionalne vrednote Američanov, da bi tako omogočilo preživetje ikoničnega rumenega taksija. Žal pa mlade generacije, ki nikoli niso videle Scorsesejevega celovečerca Taksist (»Taxi driver«), bolj kot na tradicionalne vrednote 20. stoletja prisegajo na prikladnost tehnološkega razvoja 21. stoletja. Mladi bolj kot tradicijo rumenih taksijev cenijo hitrost Uberja in ekološko ozaveščenost Tesle. Tako se je začel spopad novih tehnologij in rumenega taksija, tradicionalnega načina transporta, ki se v New Yorku vsak dan spopada z izzivom, kako več sto tisoč ljudi pravočasno prepeljati na delovno mesto, ob večerih pa do najljubše kavarne na Manhattnu.

Novi trendi proti stari tradiciji

Število rumenih taksijev na ulicah največjega mesta Združenih držav s skoraj desetimi milijoni prebivalcev je od leta 1937 regulirano z izdajanjem ustreznih licenc.

Izziv za Rumeni taksi, ikono New Yorka, so zdaj Uber in druge aplikacije.

Investicijska družba Morgan Stanley je v svojem poročilu navedla, da je aprila letos 13.587 rumenih taksijev opravilo 11 milijonov prevozov, kar je skoraj desetino manj kot aprila 2016. V istem obdobju so Uber, Lyft in drugi ponudniki opravili 5,5 milijona prevozov. Napoved prihodnjih trendov gre seveda v prid sodobnim načinom naročanja prevozov prek aplikacij. Uporabniki taksijev se vse bolj pritožujejo nad dotrajanostjo starih rumenih vozil, ki so navadno z več vozniki na cesti 24 ur na dan, ter slabim vzdrževanjem in pomanjkljivo čistočo taksijev, ki v teh pogledih ne morejo konkurirati zasebnim vozilom Uber in so ponavadi bistveno novejša, čista in do okolja prijazna. Trend Uberja in drugih platform je vsekakor izrazit v vseh ameriških mestih, vse bolj se krepi njihova prisotnost tudi v manjših mestih ter ruralnem okolju.

Pexels

Pok balona

Newyorški sistem medaljnov, licence za posamezen taksiavtomobil, ki ga izmenično lahko vozi več voznikov, se ni bistveno spremenil od časa pred začetkom druge svetovne vojne. Kar pa se je od takrat bistveno spreminjalo, je njegova vrednost. Medaljon je pred leti veljal za prvorazredni kapital, s katerim so mnogi jamčili za poplačilo bančnega posojila za nakup hiše ali šolanje otrok. Leta 2013 so cene medaljonov prvič presegle milijon dolarjev. Nato se je s prihodom aplikacij Uber in Lyft začel tako imenovani Uber efekt, ki je cene medaljonov v dobrih dveh letih znižal za petkrat, na okoli dvesto tisoč dolarjev, kolikor zdaj znaša najnižja ponudba na spletni strani nycitycab.com. Uber efekt ni prizadel le več tisoč taksistev in ogrozil finančno preživetje njihov družin, ampak pomeni ne ravno zanemarljiv problem pri kreditnih zadrugah, ki so na podlagi zastavitve nekoč visokih vrednosti medaljonov izdale več sto milijonov dolarjev vredna posojila njihovim lastnikom. Tako je nekdanje poroštvo za finančno stabilno prihodnost postalo nevzdržno breme, ki je na newyorških ulicah zadržalo številne starejše taksiste, ki so bili še leta 2013 tik pred brezskrbno upokojitvijo.

Usodno izsiljevanje rumenih taksistov

Sklicevanje na tradicionalne ameriške vrednote je na začetku javnomnenjske kampanje leta 2016 prineslo nekoliko več sočustovanja tako ameriške javnosti kot delno tudi lokalne in zvezne administracije, vse dokler ni eno večjih združenj, ki predstavlja 20 odstotkov vseh newyorških taksistov, naredilo usodne napake.

S prihodom aplikacij Uber in Lyft se je začel »Uber efekt«, ki je cene medaljonov v dobrih dveh letih znižal do petkrat.

V prizadevanjih za finančno pomoč, v angleški terminologiji gre za tako imenovani bailout, pri izpadu dohodka na račun Uberja je združenje taksistov poskusilo izsiljevati mestno oblast na najbolj napačnem segmentu, pri invalidih. Zagrozili so, da bodo, če mesto ne bo odobrilo finančne pomoči prizadetim lastnikom taksi medaljonov, iz taksijev odstranili rampke/klančine? za dostop invalidom. To je bila kaplja čez rob in javno mnenje sodobnega New Yorka se je obrnilo proti tradicionalnim rumenim taksijem. Grožnja je še spodbudila uporabo aplikacij za naročanje prevozov. Celo župan De Blasio, do takrat eden največjih zagovornikov in tudi eden možnih rešiteljev rumenega taksija, je obsodil izsiljevanje mestne oblasti in javno podprl Uber ter podobne aplikacije.

Vse kaže, da voznikom tradicionalnih rumenih taksijev v New Yorku in tudi drugod, ne preostane drugega, kot da se sprijaznijo s prihodom novih tehnologij ter nove ponudbe, ki prek digitalnih platform nagovarja ne zgolj mlajše uporabnike, ampak stavi tudi na racionalnost starejših potrošnikov. Sodeč po hitrosti menjavanja trendov v sodobni družbi, za rumeni taksi najverjetneje le ni vse izgubljeno. Kaj kmalu se lahko zgodi, da bo zdaj že retro rumeni taksi spet »kul«.