Svet se stara …

Klemen Košir
Foto Jure Eržen

Na Zemlji nas je vedno več. A rast prebivalstva je izrazito skoncentrirana v nekaterih delih sveta in to ni v Evropi. Kdo bo jutri delal za vaše pokojnine? Bodo kmalu hude težave zaradi upada števila prebivalcev?

Skoraj eksponent­na rast prebivalstva sveta nas vse pogosteje postavlja pred vprašanje, kako bo Zemlja lahko podpirala toliko ljudi. Rast je v zadnjih dvesto letih zares enormna. Pred dva tisoč leti je bilo na Zemlji dvesto milijonov ljudi. Pred tisoč leti jih je bilo 275 milijonov in še leta 1650 zgolj 500 milijonov. Šele v devetnajstem stoletju je število prebivalcev preseglo milijardo. Pred stotimi leti jih ni bilo še niti dve milijardi. Zdaj nas je 7,7 milijarde. Od začetka leta se je številka povečala za več kot 70 milijonov.

Čeprav po večini projekcij obrata, po katerem se bo število ljudi na Zemlji začelo manjšati, ni pričakovati še vsaj tja do leta 2100, razviti svet ob staranju populacije že občuti učinek upadanja števila prebivalcev in vedno bolj neugodnega razmerja med starostnimi skupinami. In kakorkoli se obsež­na rast prebivalstva sliši kot izjemen izziv, se zdi, da smo še bolj nepripravljeni na upad prebivalstva in delovne sile. A če v Afriki te težave še nekaj časa ne bo, je za Evropo in velik del preostalega razvitega sveta že danes očitna in se bo le še močno poglobila.
 

Morda smo slabo pripravljeni na rast prebivalstva, ki smo ji priča v svetu, a še precej slabše smo na njegov upad, ki je v nekaterih delih sveta že alarmanten.


Od Afrike do Japonske


Trenutno so med različnimi deli sveta izjemno velike razlike glede povprečne starosti ljudi. Za primerjavo poglejmo afriško skrajnost: povprečna starost prebivalca Nigra je na primer zgolj 15,4 leta, Ugande in Malija 15,8, Malavija 16,5, Zambije 16,8 leta …

Na drugi strani je skrajnost razvitega sveta, kamor spada tudi Evropa. Če odštejemo Monako, kjer je povprečna starost sicer 53,1 leta (a so razlogi za tako visoko starost povsem jasni; kneževina deluje kot davčna oaza, zato se vanjo priseljujejo bogati posamezniki, ki nato tam ostanejo do smrti), je na vrhu starostne lestvice Japonska. Povprečni prebivalec Japonske šteje že kar 47,3 leta. Takšna demografska slika igra nezanemarljivo vlogo pri razlogih za stanje tamkajšnjega gospodarstva; japonsko izgubljeno desetletje (90. leta 20. stoletja) se namreč še kar podaljšuje in se razteguje že na tretje desetletje.

Kljub različnim ukrepom, med drugim abenomiki premierja Šinza Abeja, ki vključuje tako eks­panzivno monetarno kot fiskalno politiko, ob tem pa še strukturne reforme, ki naj bi zrahljale preveč zadrgnjeno regulativo, dosežki niso na ravni želenih. Pogled zgolj na prihodke delovne sile pokaže, da japonsko gospodarstvo deluje zelo solidno, a ob krčenju delovne sile tako v absolutnem smislu kot deležu celotnega prebivalstva bi večjo rast res težko dosegalo.
 

Starim je težje


Težave ob staranju prebivalstva in upadu delovne sile so precejšnje. Ker se delež slednje v celotnem prebivalstvu manjša, je vedno večji delež njene dodane vrednosti treba nameniti za tiste, ki ne morejo več (ali pa še) delati. Prav tako manj delovne sile pomeni, da je že samo vzdrževanje vse infrastrukture čedalje večji strošek za posameznega zaposlenega, prav tako je težje financiranje vseh javnih služb in storitev, potrebe po teh pa se v takšnih razmerah zgolj večajo, še posebno medicinska in druga oskrba starejših. Aktivna populacija tako postaja vedno bolj obremenjena.


Stara celina je res stara


A če je Japonska kot najstarejša družba vzorčni primer težav, ki jih takšno stanje že zdaj prinaša (in bodo v prihodnosti še precej bolj izrazite), pa so naslednje države po starosti prebivalstva evropske. Takoj za Japonsko je namreč Nemčija, s povprečno starostjo svojih prebivalcev pri 47,1 leta. Sledita ji Italija (45,5 leta) in Grčija (44,5 leta). Pa Slovenija? Pravzaprav si deli četrto mesto z Grčijo, saj je tudi v Sloveniji povprečna starost prebivalcev že 44,5 leta.

Ob tem, da je tudi pri nas očitno, kako neugodno razmerje med aktivnim prebivalstvom in drugimi povzroča vedno večje težave, se moramo zavedati, da bo treba v svetu še veliko narediti in precej sredstev nameniti za izboljšanje položaja starejših. Napredek v medicini je že poskrbel za podaljšanje življenjske dobe, a na marsikaterem področju temu niso sledili drugi potrebni ukrepi. Poskrbeti je treba ne le za dolžino življenja, ampak prav tako za njegovo kakovost – tudi v pozni dobi.


Slovenija je po povprečni starosti prebivalstva tik pod svetovnim vrhom.


Od vzhoda do zahoda


Litva je bila ena od držav, ki jih je že pred precej leti prizadelo krčenje delovne sile (med drugim zaradi množičnega odseljevanja prebivalcev s trebuhom za kruhom v bolj razvite države, predvsem Veliko Britanijo). V reviji Economist so lani ugotavljali, da so se v takšnih razmerah zdaj znašle mnoge države v tem delu sveta. Če bi se iz glavnega mesta Litve, Vilniusa, odpravili na zahod do Lizbone ali na vzhod do Pekinga, bi se peljali zgolj skozi države, ki jih pesti enaka težava – obseg delovne sile se jim krči.


Globalna kriza


Tako lahko že v času, ko število ljudi na Zemlji še vedno vztrajno raste, govorimo o globalni krizi rojstev. Če je še pred šestdesetimi leti povprečno število rojstev na žensko presegalo pet, je zdaj le še malo nad mejo, ki naj bi zagotavljala ohranjanje številčnosti populacije. To je 2,1 rojstva na žensko, povprečje pa znaša 2,4. Toda v Evropi je že nekaj časa pod mejo. Pa ne le v Evropi, za več kot pol držav sveta velja, da število rojstev ne dosega omenjene meje. Najbolj obljudena država na svetu, Kitajska, je namreč s politiko enega otroka število rojstev močno znižala in še danes, po odpravi te politike, ne dosega niti 1,7 rojstva na žensko.

Mnogi so prepričani, da klavrni dolgoročni donosi obveznic in odsotnost inflacije izvirajo prav iz slabe demografske slike razvitega sveta; vse to naj bi tudi drugim razvitim državam napovedovalo prihajajoča »izgubljena« desetletja.


Vzpon črne celine


Kot omenjeno je za zdaj slika še precej drugačna v Afriki. V Nigeriji, najbolj obljudeni afriški državi, ki ima že več kot 200 milijonov prebivalcev, je povprečna starost prebivalstva zgolj 18,4 leta, povprečno število rojstev pa je še vedno več kot 5,5 na žensko. Nigerija in njena regija bosta tako v prihodnjih desetletjih prispevali daleč največji prirast svetovne populacije. To pomeni priložnost za tamkajšnje gospodarstvo, a tudi močan izziv, saj je zaostanek za najbolj razvitimi državami še vedno precejšen.


image
Foto Matej Družnik


Migracije


Očiten vzorec, v katerem razvite države že občutijo upad delovne sile, nerazvite pa še ne, nakazuje na pričakovan premik prebivalstva; migracije iz revnejših držav z visoko rodnostjo v razvitejše države z nizko rodnostjo so logična po­sledica stanja. Zaradi prej opisanih razmer ni nenavadno, da Nemčiji z gospodarskega vidika ustreza pritok delovne sile od drugod. Če ne bi bilo migracij, bi bil v prihodnjih dveh desetletjih upad nemške delovne sile relativno gledano še večji, kot je na Japonskem. A takšen razvoj dogodkov seveda ne poteka brez zapletov; kulturne in druge razlike so pri migracijah velik izziv.


Balkan se prazni; iz Srbije odšlo že milijon prebivalcev.


Balkan se prazni


Kombinacija obeh dejavnikov, upada števila rojstev in migracij, južno od nas povzroča velike premike. Brez pretiravanja lahko rečemo, da se Balkan prazni. Tako na Hrvaškem, v Srbiji kot v Bosni in Hercegovini, ki je imela pred desetletji še posebno visoko rodnost, zdaj pa je število rojstev na žensko upadlo pod 1,5. Hkrati se velik del prebivalstva seli s trebuhom za kruhom v razvitejše države. Številke so tako velike, da vedno bolj vplivajo na tiste, ki ostajajo. Izseljujejo se seveda ljudje v letih, ko so primerni za delo, doma pa ostajajo tisti, ki ne živijo od svojega trenutnega dela.

image
Foto Matej Družnik


Po nekaterih podatkih je iz Srbije v zadnjih dveh desetletjih odšlo že milijon prebivalcev. Ocene se razlikujejo, saj uradnih podatkov sploh ni. A obseg praznjenja Balkana je šokanten, upad prebivalstva je izjemen tudi v Bolgariji in Romuniji.


Kje so rešitve?


Za nadaljnji napredek človeštva in ohranjanje kakovost življenja tudi v zdaj najbolj razvitih državah bo treba doseči večjo produktivnost. Robotizacija in umetna inteligenca sta dva od dejavnikov, za katera se že dolgo napoveduje, da bosta močno povečala produktivnost in zmanjšala potrebo po delovni sili, a globalno njun prispevek k produktivnosti še zdaleč ni tak, kot bi si želeli. Če pa se bo to v prihodnjih desetletjih spremenilo, se bodo seveda pojavila nova težka vprašanja; predvsem, kako bodo koristi tega procesa porazdeljene med prebivalce sveta.

Čeprav marsikdo meni, da je za vzdržnost porabe vseh mogočih virov na Zemlji nujno, da se prebivalstvo zmanjša, se bojim, da bodo prihodnja desetletja pokazala, kako zelo slabo smo pripravljeni na scenarij usihajočega prebivalstva in kakšne vse tegobe to prinaša s seboj.
Več iz rubrike