FOTO:Superživila so izmišljotina, ki prinaša veliko denarja

Pixabay

Potrošniki namenijo 133 milijard evrov za razna prehranska dopolnila, ki jim po besedah proizvajalcev pomagajo preprečevati bolezni in ohranjati zdravje ter so njihov ključ do izvrstnega počutja.

Ste že poskusili žvečiti liste jiaogulana? Tudi vam pri prehladu pomaga zgolj in samo mačji krempelj? Si tudi vi v jogurt vestno mešate prah korena andske mace in ob kavi obvezno zaužijete še dve kapsuli alge spiruline ter žličko železa? Ne? Potem pa res ne veste, kaj je dobro za vaše zdravje ...

Hranila v morskih algah, o katerih prodajalci poudarjajo, da so nekakšna superhranila, najdemo tudi v navadni zeleni zelenjavi. Poleg tega morske alge proizvajajo nekatere naravne toksine, ki lahko povzročijo poškodbe jeter.

Ponudba tako imenovane superhrane, ki čudežno pomaga pri vseh bolezenskih simptomih, preprečuje rakava obolenja, vnetja in izboljšuje videz vaše kože ter vašega počutja, je skoraj neomejena. Prah, kapsule, tablete, tekočine, supermešanice – vse, česar si zdravja in dobrega počutja lačni potrošnik zaželi. Globalni trg prehranskih dopolnil: botaničnih izvlečkov, vitaminov, mineralov, aminokislin in encimov, je bil lani vreden 132,8 milijarde dolarjev, do leta 2024 bo narasel na 220 milijard dolarjev, kaže raziskava tržnoraziskovalne družbe Zion. Leta 2016 so potrošniki najpogosteje posegali po vitaminih, v prihodnjih letih se pričakuje prevlada botaničnih izvlečkov, prav zaradi čedalje večjega poudarjanja, da imajo izvlečki določenih rastlin in zelišč sposobnost preprečevanja telesnih in duševnih motenj v človeškem telesu, navaja omenjena raziskava. Pa jih imajo res ali gre le za najuspešnejšo svetovno marketinško kampanjo tega desetletja, ki proizvajalcem tako imenovane superhrane prinaša bajne zaslužke?

image
Pixabay


Kako oropana hranil je današnja hrana

Marjana Peterman, strokovna sodelavka Zveze Potrošnikov Slovenije, je kot mnogi drugi strokovni sodelavci s področja živilske industrije prepričana, da superživila ne obstajajo:

»Naše telo vsak trenutek potrebuje na tisoče posameznih molekul za svoje delovanje, vzdrževanje zdravja, rast in podporo imunskemu sistemu. Če ne jemo dovolj beljakovin, če v pravilnem razmerju ne užijemo dovolj maščobnih kislin in škroba, ki nam iz nešteto molekul glukoze daje energijo, ter ne poskrbimo za količinsko primerno razmerje vitaminov in mineralov, ki jih tudi ne sme biti preveč, če se ne gibljemo dovolj, nam nobeno prehransko dopolnilo ali prah iz Amazonije ne pomaga.«

Če ne zaužijemo pravega ravnovesja hranil, ki jih telo potrebuje, nam nobeno prehransko dopolnilo ali prah iz Amazonije ne pomaga.

Dr. Rajko Vidrih z Biotehniške fakultete v Ljubljani pravi, da so si besedo superživila izmislili prodajni strokovnjaki, da bi živila, v katerih je morda nekoliko več bioaktivnih komponent (antioksidantov, vitaminov, mineralov, maščobnih kislin in vlaknin), laže prodajali. Bioaktivne komponente po besedah sogovornika sicer najdemo prav v vsem sadju in zelenjavi, recimo sadje, ki je rdeče obarvano, ima zagotovo antiociadine, ki spadajo med fenolne kisline in so zelo močni antioksidanti.

Študije kažejo, da je velika vsebnost bioaktivnih komponent v raznem jagodičevju, kot so borovnice, brusnice, maline … Prodajalci in promotorji superživil pogosto pravijo, da imata sadje in zelenjava zaradi intenzivne pridelave in želje po čim večjem hektarskem donosu danes nižjo vsebnost bioaktivnih komponent kot nekoč, zaradi česar naj bi človek moral posegati po prehranskih dodatkih. »Pred kratkim sem imel priložnost pregledati študijo, ki je primerjala bioaktivne komponente živil pred stotimi leti in danes. Pokazala je, da je teh v večini živil zgolj od pet do deset odstotkov manj, kot jih je bilo nekoč, večja odstopanja pa niso bila ugotovljena nikjer,« razloži Vidrih. Trditve prodajalcev tako niso popolnoma iz trte izvite, toda, ali ni za potrošnika bolj smiselno pojesti pest lokalnih borovnic več kot pa kupovati dodatke v prahu, katerih cena lahko seže tudi do 300 evrov za kilogram? Prav tako lahko razliko v količini bioaktivnih komponent v hrani nadomestimo z uživanjem lokalnega sadja in zelenjave iz ekološke prehrane, saj ima ta po besedah Vidriha, odvisno sicer od sorte, do petnajst odstotkov več bioaktivnih komponent kot hrana, pridelana na običajen način. Razlika v ceni pa ni tako velika, kot je razlika med ceno hrane, pridelane na konvencionalen način, in prehranskimi dodatki ali superživili.

image
Pixabay


Prah iz Amazonije lahko tudi škoduje

»Značilnost tržnih prijemov pri prodaji 'superživil' ni le zasoljena cena, ampak tudi navajanje znanstveno neutemeljenih prehranskih in zdravstvenih trditev. Ravno zaradi teh zavajajočih trditev se ta živila dobro prodajajo,« razlaga Petermanova, ki potrošnikom svetuje, naj dobro premislijo, ali res potrebujejo pregrešno drago »superživilo«, saj je tisto pravo »superživilo« tudi lokalno in sveže živilo – tudi navadno jabolko. Ljudje, ki so nagnjeni h kupovanju prehranskih dodatkov in slepemu verovanju v njihovo čudežno moč, običajno pozabijo, da preveč enega hranila, recimo betakarotena, zdravju lahko tudi škodi, pojasnjuje sogovornica.

V večini živil je bioaktivnih komponent zgolj od pet do deset odstotkov manj, kot jih je bilo nekoč, večja odstopanja pa niso bila ugotovljena nikjer.

»Recimo hranila v morskih algah, o katerih prodajalci poudarjajo, da so nekakšna superhranila, najdemo tudi v navadni zeleni zelenjavi. Poleg tega morske alge proizvajajo nekatere naravne toksine, ki lahko povzročijo poškodbe jeter.« Prav tako je lahko v primeru zdravljenja bolezni terapija s prehranskimi dodatki škodljiva, ker lahko povzroči reakcije. »Obvezno se je treba posvetovati z zdravnikom, saj nam prehranska dopolnila in praški iz Amazonije v povezavi z zdravili lahko precej škodijo,« svetuje Petermanova. Tako po njenih besedah ne drži navedba, da lahko 30 mililitrov soka žitnih trav nadomesti kilogram zelenjave. En cvet brokolija ali šop špinače vsebuje več folne kisline in vitamina C kot omenjena količina soka žitnih trav. Klorofil, ki se velikokrat navaja kot pomembna sestavina žitnih trav, se v človeškem telesu ne absorbira in je torej brez prehranskega pomena, poleg tega pa ga vsebuje tudi vsa zelena zelenjava.

image
Pixabay


Kokosovo maslo bolj nezdravo od svinjske masti

Pred kratkim je javnost presenetila tudi študija ameriškega združenja za srčne bolnike, ki je pokazala, da ima nekoč visoko opevano kokosovo maslo, ki je pred nekaj leti postalo nepogrešljiva maščoba vsake vestne mame in gospodinje, pravzaprav več nasičenih maščob kot maslo in celo več kot svinjska mast, njegova uporaba pa pri ameriških bolnikih bistveno pripomore k naraščajočim težavam s holesterolom. Čeprav je bilo za splošno javnost to presenečenje, naši sogovorniki poudarjajo, da ta raziskava ni nič novega, da so to dejstva, ki so znana že več let, a kljub temu prav zaradi intenzivnih marketinških kampanj večina ljudi še vedno zmotno misli, da je kokosova maščoba bolj zdrava od preostale. »Glavna maščobna kislina kokosovega masla je lavrinska maščobna kislina, ki ni dobra za kardiovaskularne bolnike. Res pa je, da je v znanstveni literaturi nekaj podatkov, da omenjena maščoba poveča aktivnost ščitnice, kar pomeni povečan metabolizem, zaradi česar pokurimo več maščob, pojasnjuje Vidrih. »Vendar za tako trditev ni kliničnih študij, in če nekdo poleg kokosovega masla uživa še druge maščobne kisline omega-3, ne bo nič hudega, še bolje zanj in njegovo denarnico pa bo, če namesto kokosovega uživa olivno olje,« dodaja.

»Žal smo ljudje v resnici zelo leni in radi posegamo in zapravljamo denar za nekaj, kar v resnici ne pomaga. Tudi če pomaga, pa je ta efekt placebo dražji od svežega in dozorelega sadeža s sosedovega drevesa,« pravi Petermanova.


Zakonodaja

Živila in prehranska dopolnila, ki se prodajajo kot »super«, morajo to trditev po veljavni zakonodaji sicer upravičiti. Od decembra 2012 je lahko na živilu zapisana le zakonsko določena trditev (seznam odobrenih zdravstvenih trditev, ki so znanstveno potrjene, je dostopen na http:/ec.europa.eu/nuhclaims), na deklaraciji pa mora biti tudi informacija o količini sestavine, ki zagotavlja učinek, na katero se trditev nanaša. Živila morajo imeti deklarirano tudi celotno hranilno sestavo in seznam sestavin v padajočem vrstnem redu. Sestavina, ki je je v živilu največ, mora biti zapisana na prvem mestu. Vse opisane obvezne oznake živil morajo biti navedene tudi na spletnih straneh prodajalcev.

Več iz rubrike