Ste že slišali za koherenco? Ne? Škoda.

Večina izmed nas si deli kolektivno usodo; to je izobraževalni sistem, ki je spodbujal vrednoto široke razgledanosti. S tem seveda ni nič narobe; a v okoliščinah, v kakršnih smo zdaj, lahko postane težava, ki ima tudi poslovne ali celo nacionalne škodne razsežnosti.

Zaradi razpršenosti površinskega znanja v smislu »vsi se spoznamo na vse, a nihče na nič zares«, ne najdemo ključa do prebojnih inovacij, mednarodnih uspešnic, višje dodane vrednosti in reševanja rakavih ran naše družbe, kot so zdravstvo, šolstvo in podobno. Krajše povedano: do boljše in stabilnejše ter od sveta bolj neodvisne kondicije nacionalnega gospodarstva.

Manjka nam specializiranosti. Poglobljenosti. Koherence. Na vseh področjih. Tragikomično je, da to danost imamo. Vsi. Oziroma smo jo imeli. Kot posamezniki v otroški dobi. Zaradi tega smo bili v velikanski prednosti pred odraslimi. Veste, zakaj? Ker nam je omogočila pozornost. Fokus. Bistre misli in jasen cilj. In učinkovitost.

Otroci se med igranjem posvetijo igri tako predano, da jo ne le usvojijo, ampak uporabijo za snovanje novih domišljijskih iger. Kakor pravita moji sogovornici, Blanka Seliškar in Sandra Preradović iz podjetja Sita sistem super učenja, so »otroci edini, ki zmorejo naravno doseči in imeti koherentno stanje«. S takim stanjem se pravzaprav rodimo vsi, a pod težo zunanjih vplivov ga hitro izgubimo.

Ta izguba pa nam ne povzroča le nespečnosti, depresije, anksioznosti, duševnih motenj, ampak tudi slabšo produktivnost, slabšo koncentracijo, demenco in nezmožnost doseganja večjih uspehov. Vendar sogovornici poudarita, da (še) ni vse izgubljeno, ko je izgubljeno. S tehtnejšim razmislekom o življenju in učinkovitimi metodami, ki so znanstveno preverjene in utemeljene (beri: niso le marketinška modna muha), se da povrniti čudovito stanje koherence, tj. stanje naših najboljših kognitivnih sposobnosti, produktivnosti in najodpornejšega imunskega sistema.



Ali kakor razloži Seliškarjeva, smo »v stanju koherence ali ubranosti oziroma skladnosti kot goba, ki vsrkava vse najboljše«. Da pa bi razumeli, kako to doseči in kaj se mora v organizmu uskladiti, je dobro najprej spoznati pomen koherence.

Kaj je koherenca?

O koherenci sem spraševala več zdravnikov, a so mi skoraj vsi priznali, da med študijem medicine tega pojma sploh niso slišali, kaj šele obravnavali. Zanimivo, saj kolikor vem, na program Sita, o katerem bom pisala v nadaljevanju, prihaja lepo število zdravstveno-terapevtskega osebja, tudi doktorji medicine.

No, kakorkoli, na srečo mi je pri razlagi pomagal članek iz našega časnika Delo, v katerem sta dr. Matej Plankar, univ. dipl. biol., in Simon Brežan, dr. medicine, leta 2013 zapisala, »da je koherenca v bistvu skladnost, ubranost, ki pomeni medsebojno usklajeno in organizirano aktivnost množice elementov«.



Natanko takšno delovanje med sodelavci želi doseči večina podjetnikov, saj se zavedajo, da le ubrana ekipa zmore najboljše dosežke, uspehe. To navsezadnje kažejo tudi raziskave medčloveških odnosov, saj se koherenca pojavi celo med možgani posameznikov, ki sodelujejo pri skupni aktivnosti, na primer igranju glasbe, družabnih igrah ali različnih načinih komunikacije.

A za ubranost skupine je pogoj ubranost znotraj posameznika. Da, vedno se vse začne in konča pri nas samih. Zatorej, če se ozremo k delovanju našega organizma, lahko rečemo, da koherenca omogoča izrazito hitrejše, prožnejše in vzporedno procesiranje informacij.

Adrenalin, kortizol – strup za organizem

Naše živčevje, ki je nastalo v pradavnini, se po delovanju deli na somatsko in avtonomno, slednje pa na simpatični in parasimpatični sistem. Simpatični še vedno predstavlja način delovanja oziroma ukrepanja telesa »fight or flight« (bori se ali zbeži), ko smo v nevarnosti, medtem ko parasimpatični živčni sistem skrbi za stanje »rest and digest« (počivaj in prebavljaj), v katerem se telo regenerira, raste in dobro počuti. Naš organizem deluje kot črno-bela slika, a v resnici natanko tako, da doseže uravnovešenost.

Redna vadba srčne koherence vzpostavi ravnovesje v telesu in takrat smo optimalno pripravljeni na vsakodnevne izzive v življenju. Fizik Dan Winter je leta 1992 prvi opisal srčno koherenco, ki povezuje pradavne modrosti sproščanja. V telesu se spodbudijo naravni zdravilni mehanizem in fiziološki procesi, še posebno med možgani in srcem. Uskladijo se vsi notranji ritmi (srčni, žilni, živčni in hormonski).



Narava je torej na naši strani, manj vse bolj kompleksne okoliščine okoli nas. Sodobno življenje je pripravilo človeku past, saj mu na vsakem koraku v vsakem trenutku nastavlja ovire, izzive, težave, naloge, ki nanj delujejo kot grozeče pošasti iz pradavnine. Takšne »pošasti« je v zgodovini premagal, pred njimi zbežal ali pa jih celo pojedel za večerjo, sodobnih pač ne more. In tu nastane težava. Sodobne pošasti prežijo na nas 24/7 in nas polnijo z adrenalinom.

Organizem si ne oddahne, saj sprva niti ne ve in ne čuti, da si mora. Tako mnogi padejo v nevarno spiralo izčrpavanja, vse večje nezmožnosti opravljanja dela in vsakdanjih opravil, v popolno neučinkovitost, doživljanje neugodnih psihosomatskih stanj in na koncu lahko v izgorelost ali druge resne bolezni. Zaradi tega je treba telesu privoščiti oddih, saj le spočit lahko spet doseže zadovoljstvo, umirjenost, uravnovešenost, koherenco. Srečo. Sveti gral, po katerem hrepenimo. A ne pade z neba. Za srečo je pač treba garati.



A kako? Seliškarjeva pravi, »da je središče našega bitja srce, ki zaznava vse, kar se nam dogaja v življenju; dobro in slabo. Vse skladišči. Zato je nujno srce pogosto prelisičiti in mu tudi v okoliščinah, ki niso ravno blagodejne za nas, dati občutek, da je vse v redu. Četudi ni. To lahko storimo na različne načine. Recimo z meditacijo, sproščanjem, rekreacijo, vizualizacijo in še bi lahko naštevali. Sogovornici zagovarjata metodo Sita, pri kateri je ključno merljivo zavestno dihanje.

Dihanje

V času hladne vojne so bili na najtežjih službenih preizkušnjah gotovo vohuni in poklicni vojaki. Prav zanje, ki so bili po takratnih raziskavah najbolj izpostavljeni stresu, so zato v Nemčiji zasnovali metodo Sita, pri kateri ključno vlogo od­igra harmonizator dihanja (»biofeedback« maska).

Učinki so bili neverjetni, zato so to metodologijo pozneje prenesli tudi v velike multinacionalke, kjer so si želeli večjo agilnost in produktivnost zaposlenih. Blanka Seliškar, ki ni le lastnica podjetja Sita sistem super učenja, ampak tudi svetovalka za kakovost odnosov in metodo Sita v Sloveniji, je pojasnila, da je »nemške inovatorje in avtorje metode, ki jo dandanes zelo cenijo v vseh državah EU, zanimalo, kaj vpliva na človeka, da ne zboli, da dobro spi, se odlično počuti in je polno delovno zmogljiv, oziroma kaj mora storiti, da je njegova fiziologija v ravnovesju.

Ugotovili so, da to lahko dosežemo z zavestnim dihanjem, s katerim vplivamo na usklajenost telesnih ritmov, ki se morajo ujeti, če hočemo, da v telesu zavlada harmonija. Dihalni ritem pač vpliva na srčnega, možganskega, žilnega in hormonskega. Tako dosežemo koherentno stanje. Takšni se laže sprostimo, odpravimo stres, se regeneriramo in hitreje učimo.«

Ker so procesi za doseganje opisanega zahtevni in dolgotrajni, se tu pokaže bistvena dodana vrednost metode Sita, pravi Preradovićeva: »Metoda temelji na uporabi harmonizatorja, ki dihanje prepozna in nam z izmenjevanjem svetlobe in teme pove, ali to počnemo pravilno.« Gre za posebna očala (»biofeedback« maska), v katerih se ob dihanju prižiga in ugaša svetlobni spekter, ki ugodno vpliva na epifizo, tj. zelo pomembno žlezo, ki jo imamo za očmi in ji poljudno rečemo češarika.



Svetloba in tema (cirkadijski ritem) prek očesne veznice spodbudita določene receptorje v osrednjem živčnem sistemu, ki zmanjša možgansko valovanje, seveda pa mora zagotoviti dovolj podpornih hormonov, da se lahko sprostimo. Sproži se izločanje stresnih hormonov iz telesa. Ta naš general za očmi pa potrebuje konstantno spodbudo svetlobe in teme (biološka ura).«

1001 metoda za odpravljanje stresa, a katera je res prava?

Na vsakem koraku nam ponujajo metode in programe, ki nam zagotavljajo »učinkovito odpravo stresa«, a ob vsej tej izbiri je težko ločiti zrno od plev; zato se med ljudmi, ki imajo »posluh« za tovrstno pomoč, rojeva skepticizem. To je zelo normalen pojav, ko alternative preidejo v mainstream.

A na dolgi rok bodo preživele le tiste metode, ki so znanstveno utemeljene, potrjene v tehnologiji, medicini, nevroznanosti, andragogiki, pedagogiki in še kje. In imajo tudi verodostojne »pričevalce«. Metoda Sita v tem pogledu ne razočara. Mnogim uspešnim slovenskim menedžerjem, zdravnikom, športnikom, učiteljem joge, uslužbencem in drugim omogoča takšno umirjanje adrenalina in nižanje ravni največjega strupa za naše telo, tj. kortizola, in z njim frustracij in napadov panike, da zunaj etra, kakor pravijo, skoraj ne morejo več brez nje in svojih »dihalnih očal« oziroma harmonizatorja. In to že 40 let!

Kdor je to izkusil, bi prav gotovo rekel »nič čudnega«, saj metoda Sita posamezniku ob stabilnem živčnem, imunskem in hormonskem sistemu prinaša v življenje tudi optimalno učinkovitost, flek­sibilnost pri komunikaciji in obveznostih, empatičnost, ustvarjalnost in produktivnost ter večjo kognitivno sposobnost ... tudi za hitro utrjevanje ali usvajanje novih tujih jezikov. Ali kakor skleneta sogovornici, »šele ko je posameznik v fiziološkem ravnovesju, lahko podjetje od njega legitimno pričakuje, da bo v praksi uporabil vse pridobljeno znanje«.

In to je apel vsem odločevalcem, lastnikom in menedžerjem. Saj se lahko njihove investicije v usposabljanje zaposlenih brez ustrezne podpore izkažejo zgolj kot ena velika (neizračunana) izguba.