Športni prestopi; kdo bo pa z vašim otrokom služil?

Letošnji poletni prestopni rok se bo v zgodovino nogometa vpisal predvsem z rekordnim prestopom Brazilca Neymarja iz Barcelone v pariški PSG. Ta 175 centimetrov visoki 25-letnik bi namesto svojega priimka in številke 10 na dresu mirno lahko nosil le številko 222; vsi bi vedeli, da številka pomeni milijone evrov in da majico nosi brazilski napadalec.

Medtem ko se vi morda zgražate nad astronomskim zneskom, si bo vaš otrok, če ima rad nogomet ali ga morda trenira, Neymarja vzel za zgled. O človeku, ki ga nogometna tržnica ceni na sto milijonov evrov, si nepoučeni otrok hitro misli, da je na vrhu sveta, da mu nihče nič ne more in da je najbolj svoboden človek na svetu.

Predsednik Olimpijskega komiteja Slovenije Bogdan Gabrovec: »Nujno je, da starši in klub mladoletnika zaščitijo pred morebitnimi škodljivimi pogodbami«.

A težko bi bilo kaj dlje od resnice kot mnenje, da je Neymar svoboden človek. Medtem ko se svetovni mediji naslajajo in zgražajo obenem nad višino odškodnine, ki so jo lastniki PSG plačali Barceloni, bi se morali bolj zgražati nad dejstvom, da en delodajalec lahko svojega delavca zakonito proda drugemu delodajalcu. Britanski dnevnik Financial Times je način, kako sta si kluba izmenjala nogometnega zvezdnika in denar, primerjal s sodobno trgovino z ljudmi. Seveda dejstvo, da so Parižani plačali odškodnino Barceloni, ne pomeni, da bi Neymar moral proti svoji volji oditi v novi klub. A samo njegova volja ni dovolj, da stari klub zamenja za novega. Edini način, da je Neymar lahko zamenjal službo, je bil, da ga je Barcelona prodala, samega sebe ne bi mogel prodati brez dovoljenja prejšnjega delodajalca.

Čeprav se vam milijonar Neymar skoraj zagotovo ne smili, si predstavljajte sebe v njegovi koži. Kako bi se počutili, če bi želeli zamenjati sedanjo službo in bi vaš delodajalec kot pogoj za odhod v drugo službo zahteval, da mu novi delodajalec nakaže štiri ali pet vaših letnih plač? Ali pa si predstavljajte, da se z morebitnim novim delodajalcem niti pogovarjati ne bi smeli brez soglasja svojega sedanjega delodajalca. Povsem verjetno bi se večina zaposlenih za svoje pravice borila na sodišču, saj vam evropska delovna zakonodaja zagotavlja pravico in svobodo na tem področju.

Reuters

To je realnost nogometašev

Transferni sistem, ki ureja načine prestopov v evropskem nogometu, velja za vse nogometaše, ne le za ekscesno bogate. Kot opozarjajo v mednarodnem sindikatu poklicnih nogometašev FifPro, ki zastopa okoli 60.000 poklicnih igralcev nogometa, je sedanji transferni sistem pisan na kožo klubom, nogometaši pa so ujetniki takega sistema. Ta namreč nogometašu ne omogoča, da si začne iskati nov klub, dokler mu sedanji ni dolžan šest plač. Predstavljajte si, da že pet mesecev niste dobili izplačane plače za opravljeno delo, delodajalec neplačnik pa vam lahko povsem zakonito prepove pogovore z drugim delodajalcem.

Način, kako sta si Barcelona in PSG izmenjala Neymarja in denar, kolumnista Financial Timesa spominja na sodobno trgovino z ljudmi.

Čeprav za večino poklicnih nogometnih klubov v Evropi velja, da so zgledni delodajalci, v FifPro redno opozarjajo na hude zlorabe in kršitve pravic, ki jih zlasti v revnejših nogometnih okoljih doživljajo nogometaši. Pogosta so poročila o tem, kako klubi kršijo pogodbe z nogometaši, jim ne plačujejo niti osnovnih plač, ko igralec poskuša zamenjati klub, pa je pogosto izpostavljen zlorabam, tudi fizičnim. V sindikatu poklicnih nogometašev izkoriščanje mladih športnikov v nekaterih državah primerjajo z zlorabami, ki so jim izpostavljeni spolne delavke in delavci v prostituciji.

Da spoštovanje osnovnih pravic, ki jih imamo vsi v Evropski uniji, ne bi bilo več odvisno od dobre volje lastnikov klubov, poskuša FifPro pri evropski komisiji doseči, da bi zdaj veljavni transferni sistem razglasili za nezakonitega. Medtem ko zlasti v malih klubih strašijo, da bi z odpravo transfernega sistema izgubili vir dohodka, torej odškodnine, ki jih dobijo, ko njihov igralec odide v drug klub, pa so zagovorniki odprave transfernega sistema prepričani, da odškodnine zgolj krepijo prevlado velikih klubov v nogometnem svetu. Z astronomskimi odškodninami so se najboljši klubi zaprli v neprepusten krog, v katerega mali nimajo možnosti vstopa. In čeprav malim klubom – v to ligo v evropskih razmerah zagotovo sodijo tudi vodilni slovenski klubi – kdaj uspe za kakšnega igralca dobiti spodobno odškodnino, ki lahko pomeni preživetje kluba, se je treba vprašati, kakšna je cena tega. »Preprosto ne smemo enemu razredu ljudi vzeti pravic, ki jih vsi drugi uživamo, samo zato, ker nam žrtve zagotavljajo zabavo,« je v kolumni o tej temi za Financial Times zapisal Stefan Szymanski, profesor športnega menedžmenta na univerzi v Michiganu.

Reuters

Kako pa je pri nas

Ravno danes se je Domžalčan Jan Repas pridružil francoskemu prvoligašu Caenu. Odškodnina, ki jo bo za ta prestop Caen plačal Domžalam, presega milijon evrov in je ena najvišjih v zgodovini kluba. Športni direktor NK Domžale Matej Oražem pa je kot veliko priznanje svojemu klubu poudaril dejstvo, da je Jan Repas »produkt« njihove izvrstne nogometne šole, saj je član Domžal že od sedmega leta starosti.

800 evrov bruto na mesec je najnižja vrednost profesionalne pogodbe, ki jo je NK Domžale sklenil s svojimi igralci, starimi od 15 do 18 let.

Denimo, da bi bil Repas danes star 15 let in bi lani želel prestopiti v Celje, ne zato, ker ima dovolj Domžal, ampak zato, ker se je s starši preselil tja. Novi klub oziroma njegovi starši bi mu morali plačati odškodnino. Zneski, ki so pri mladih igralcih znašali tudi več kot tisoč evrov, so bili označeni kot nadomestilo za vzgojo igralcev. In klubov pri tem ni prav nič ganilo, da so starši tega otroka redno plačevali vadnino, s katero je klub pokrival svoje stroške.

Oražem nam je pojasnil, da so odškodnine pri njih nujne, ker z vadnino zlasti pri igralcih, starejših od 15 let, pokrijejo komaj petino stroškov treninga. »Pri starejših mladih igralcih so trenerji dražji, več ko jih je, več je rekvizitov, več potovanj,« je povedal Oražem. Kot nam je pojasnil, nikjer v pravilih Nogometne zveze Slovenije ne piše, da morajo odškodnino plačati starši, se pa ta strošek res pogosto prevali nanje, ker novi klub denarja zanj nima. Pri Domžalah po njegovih zagotovilih vsem novim igralcem klub plača odškodnino. Ker želijo svoje člane čim bolj vezati nase, dobrim igralcem že z napolnjenimi 15 leti ponudijo profesionalno pogodbo. »V mladinskem pogonu imamo od osem do deset igralcev s profesionalno pogodbo,« je povedal Oražem. Vsak mesec igralcu profesionalcu, staremu od 15 do 18 let, Domžale plačajo od 800 do 1200 evrov bruto, kar klubu omogoči soodločanje pri prihodnjih kariernih odločitvah športnika.

Kaj pravita OKS in stroka

Novi zakon o športu, ki je bil sprejet letos, odpravlja odškodnine za prestope mladih športnikov, starih do 15 let. Vendar odvetnik Blaž Bolcar svari, da odškodnine, pogosto imenovane nadomestilo za vzgojo, v številnih športih še vedno obstajajo.

O človeku, ki ga nogometna tržnica ceni na sto milijonov evrov, si nepoučeni otrok hitro misli, da je na vrhu sveta.

To, ali mora športnik oziroma njegovi starši plačati nadomestilo, določajo pravila vsake športne zveze posebej. Bolcarju se tovrstna nadomestila zdijo sporna predvsem v primerih, ko klubu, ki terja nadomestilo, športnik sam prispeva vadnino deloma ali v celoti ali ko društvo za delo z mladimi prejema javna sredstva. Tovrstna nadomestila za prestope mladih amaterskih športnikov so najbolj uveljavljena v moštvenih športih, nogometu, rokometu in košarki, najdemo pa jih tudi v komercialno manj zanimivih športih. Ob prestopih iz enega kluba v drugega nadomestilo največkrat pade na ramena staršev, saj novi klub preprosto reče, da denarja zanj nima. »Osnovni namen transfernega sistema je, da vzdržuje konkurenčno ravnotežje med klubi. In seveda tega osnovnega namena ta sistem tak, kot je, ne izpolnjuje. Ali menite, da bi Neymarjev prestop lahko dosegel takšno vrednost, če bi igral, recimo, za Sparto iz Prage?« je o zagatah obstoječega transfernega sistema razmišljal Bolcar.

Čeprav nas je več staršev mladih športnikov opozorilo, da jim v klubu ne dovolijo poslati otroka v drug klub brez plačila nadomestila, je predsednik Olimpijskega komiteja Slovenije Bogdan Gabrovec odločen: »Po zakonu nobena oblika nadomestila, kakorkoli jo v klubu imenujejo, pri prestopu športnika do 15 let ni dovoljena.« Po 15. letu starosti pa so vsakršne morebitne odškodnine in nadomestila ob prehodu iz enega kluba v drugega urejeni s pogodbenim odnosom med zvezo, klubom in starši otroka. Pri tem je Gabrovec spomnil, da so v številnih športih vrhunski dosežki tudi v komercialno najzanimivejši članski starostni kategoriji mogoči tudi pred polnoletnostjo športnika, zato je nujno, da se starši in klub te možnosti zavedajo in mladoletnika zaščitijo pred morebitnimi škodljivimi pogodbami.

Reuters

Boj za zdravstveno varstvo športnikov

Vsi starši otroke vključimo v športno vadbo zato, ker jim želimo zagotoviti zdrav fizični in psihični razvoj. Da vrhunski tekmovalni šport, še posebej pa poklicni šport, ni nujno zdrav, je jasno. Koliko pa je zdravo redno ukvarjanje s športom v organiziranem klubu za športnike, ki se udeležujejo uradnih tekmovanj? Kot nam je pojasnil Gabrovec, zakon o športu zdravstveno varstvo, torej redne zdravstvene preglede, športniku zagotavlja kot pravico. Tudi veljavni zakon o zdravstvenem varstvu in zdravstvenem zavarovanju športnikom zagotavlja plačilo predhodnih in obdobnih pregledov. Težava pa je, da ta določba zakona že več kot deset let ni ustrezno implementirana v pravilnik za izvajanje preventivnega zdravstvenega varstva, kar bi športnikom tudi v resnici omogočilo brezplačne zdravstvene preglede. »Težava je, da večina klubov nima denarja za redne preglede svojih članov, ki stanejo od 70 do 120 evrov. Tako športniki nastopajo nepregledani ali, kar je še huje, z žigom, ki ga dobijo, čeprav niso bili pregledani. Tako se igramo z njihovimi življenji,« je dejal šef OKS. Po njegovi oceni imamo v državi okoli 40.000 mladih športnikov, pregledi, ki bi po zakonu morali biti zanje zagotovljeni, a se ne izvajajo zaradi neurejenega pravilnika, bi za dve leti državo stali skupno 800.000 evrov. Gabrovec se sprašuje, ali res tako malo cenimo svoje športnike.

Šport za spremembe obdavčitve

Ob ponovni prenovi davčne zakonodaje je OKS znova predlagala, da se sedanjega pol odstotka dohodnine, ki jo lahko namenimo za donacijo prejemnikom po svoji izbiri, dvigne na en odstotek. Predlagajo še, da se iz plačila dohodnine izvzamejo denarne nagrade, ki jih za medaljo na olimpijskih igrah, evropskih in svetovnih prvenstvih športniku izplača OKS. Ker se šport financira tudi iz iger na srečo in je krize konec, predlagajo, da se odpravi davek na srečke, ki je bil uveden leta 2013 kot eden od vladnih protikriznih ukrepov.