Kafala je zatiralski sistem, ki nadzoruje nekvalificirane delavce migrante v arabskih državah, med katerimi so večinoma ženske iz Afrike in Južne Azije. Sistem zahteva, da vsakega delavca sponzorira državljan države gostiteljice. Ta delodajalec, znan tudi kot kafeel, je odgovoren za pravni status in vizum delavca. Ko se delavčev mandat izteče, ga lahko delodajalec bodisi podaljša bodisi mu ukine status, zaradi česar je delavec nemudoma izgnan. Po tem zatiralnem sistemu so delavci izključeni iz delovne zakonodaje, ki ureja minimalno plačo, določa delovni čas, dopust in nadure.
 
V bistvu sistem Kafala ustvarja dinamiko moči, ki delodajalcem omogoča popoln nadzor nad zaposlenimi. Delavci z zakonom niso zaščiteni pred osnovnimi zlorabami dela in so prisiljeni v izgon, če govorijo o svojih razmerah. Če jih delodajalci pretepajo, posiljujejo ali stradajo, nimajo kam pobegniti, niti se na koga obrniti. V praksi bodisi tvegajo, da jih bodo deportirali, če bodo svoje razmere prijavili policiji ali pa jih bodo enostavno – ignorirali.
 
Še več. Delavec se ne more niti premikati brez soglasja delodajalca: pogosto so prisiljeni ostati doma zaradi finančnih omejitev, čustvene ali fizične zlorabe. Poleg tega delavci nimajo besede pri transakcijah med enim in drugim delodajalcem. Zaposleni so obravnavani kot predmeti, za katere se pričakuje, da bodo svoje delo opravljali ne glede na vse. Nimajo varnostnih ovir in so jim zato večkrat kršene človekove pravice.
 

Zgodovina sistema Kafala

 
Sistem Kafala se je začel v petdesetih letih prejšnjega stoletja, kot način za nadzor migracij v arabske države. Slednji naj bi predstavljal način, s katerim bi lahko tujci dobili kratkotrajno zaposlitev za projekte, ki jih gostijo države, ki izvajajo sistem Kafala, tj. Bahrajn, Kuvajt, Oman, Katar, Savdska Arabija, Arabski emirati (ZAE), Jordanija in Libanon. Sistem, ki naj bi bil gostoljuben, je poimenovan po besedi, ki v arabščini pomeni »skrbeti za«. Kafeli, sponzorji delavcev, naj bi jih tudi ustrezno zaščitili.
 

Libanonska zgodovina

 
Pred libanonsko državljansko vojno, ki je trajala od leta 1975 do 1990, so bogatejše libanonske družine zaposlovale revne deklice iz Libanona in obmejnih držav. Ta praksa je ustvarila zanašanje Libanona na »zunanje delavce za domače delo«. Sčasoma so se odnosi z drugimi arabskimi državami poslabšali in varnost delovnih mest se je zmanjšala. Posledično se je zaposlitev iskala drugje.
 
V sedemdesetih letih se je pojavila priložnost s prihodom prvih velikih valov priseljencev iz Afrike in Azije. Sčasoma je bil zasnovan zapleten sistem, namenjen ljudem z revnih delov sveta, da delajo zanje. Libanon je sistem podprl zaradi prizadevanja zmanjšanja dolga. Še danes se vlada spopada z nevzdržnim dolgom, da bi ga odplačala. Sčasoma je delovna sila postopoma postala bolj ženska; ta vzorec se ohranja še danes.
 
Medtem ko se sistem Kafala nadaljuje, je Libanon prejel mednarodna opozorila glede trgovine z ljudmi. A se država ni odzvala. Pred kratkim so številne organizacije, kot sta Human Rights Watch in Amnesty International, poskušale osvetliti izkoriščevalski sistem v Libanonu, a se država dela gluho, nemo in slepo.
 

Kdo so žrtve?

 
Številke se glede na poročila razlikujejo, vendar naj bi bilo v Libanonu približno 250 tisoč delavcev v sistemu. Večina delavk je žensk, ki prihajajo s Filipinov, Etiopije, Nepala, Bangladeša in Šrilanke ter iz drugih afriških držav in držav jugovzhodne Azije. Večina prihaja iz revnih okolij, kjer so komaj zaslužili za preživetje. V sistem so se vključili s predpostavko, da lahko pomagajo sebi in svojim družinam.
 
Bili so prevarani. V več gospodinjstvih namreč delavci ne dobijo prostih dni, ne hrane, ne vode. Poleg tega jih fizično zlorabljajo, jim omejujejo gibanje in komunikacije. Njihovi potni listi, svoboda in osnovno človeško dostojanstvo se ne upoštevajo. Narediti morajo vse, da bi ugodili kafeelu, ki je denar vložil v svojega pridobljenega delavca.
 
Njihove razmere se odražajo v več poročilih o samomoru. Uradni podatki libanonske vlade v poročilu The New Humanitary za leto 2017 (tukaj) razkrivajo, da povprečno umre en tovrstni delavec na teden, pogosto zaradi samomora. Natančneje, bilo je razkrito, da delavci skačejo z balkonov svojega delodajalca, ker se ne morejo spoprijeti s svojim hudim stanjem.
 
Razširjenost zlorab in samomorov je razvidna iz intervjuja pri This is Libanon (tukaj), kjer je delavka po imenu Halima pojasnila svoje življenje kot gospodinjska delavka po sistemu Kafala.
 

Zaposlovanje sužnjev

 
Večina delavcev vstopi v sistem Kafala z zelo neurejeno kadrovsko industrijo. Vsaka zaposlitvena agencija se pri svojem delovanju razlikuje, nekatere najbolj nasilne pa zahtevajo, da se delavci celo zadolžijo za potovanje na delo v tujino. Agencije ciljajo na revne soseske, pri čemer agenti manipulirajo z državljani, tako da jim obljubljajo boljše življenje, če se pridružijo sistemu. Agencije državljane prepričajo, da bodo imeli dovolj denarja, da ga bodo poslali tudi svojim otrokom. Ko delavci to sprejmejo, mnogi na koncu večino časa porabijo za to, da poskušajo poplačati dolg, ki so ga pridobili na potovanju do gostitelja. Ta zadolženost jih pusti v rokah lastnika, dinamike moči, ki ni nič drugega, kot suženjstvo.
 
Zaposlitvene agencije pogosto lažejo in delavcem obljubljajo primerna delovna mesta, dobro vzdrževane življenjske razmere in povračila stroškov. Ko prispejo v državo gostiteljico se delavci prestrašijo, ko ugotovijo, da je bilo življenje, ki so ga oglaševali – zlagano. Zdaj nikakor ne morejo nazaj, saj so že dolžni bodisi agenciji bodisi gostitelju in so ostali brez potnega lista, ki so ga kafeeli po prvi interakciji hitro zaplenili. Kar 84 odstotkov delavcev ne bi odpotovalo od doma, če bi bili obveščeni o resničnosti položaja, ugotavlja ena od mnogih študij.

Vpliv Kafale v zadnjem letu

 
Libanon je imel turbulentno leto. Libanonski funt je zaradi neodgovornih finančnih ravnanj vlade izgubil 80 odstotkov vrednosti, kar je povzročilo, da je večina srednjega razreda občutno revnejša, gospodarstvo pa globoko v krizi.
 
Padec vrednosti valute je povzročil, da je stopnja brezposelnosti presegla 30 odstotkov, javno nezadovoljstvo pa je najvišje po libanonski državljanski vojni. Vlada teh vprašanj ne upošteva in raje ugaja močnejšim posameznikom.
 
Trenutno več kot 50 odstotkov Libanona živi pod pragom revščine, srednji razred pa hitro izginja. Poleg izjemno visoke stopnje brezposelnosti, močno napihnjene valute in skorumpirane vlade, je Libanon z eksplozijo pristanišča v Bejrutu 4. avgusta 2020, doživel še eno tragedijo. Eksplozija je na koncu stala skoraj 200 življenj in povzročila več kot 5000 poškodb. Poleg tega je eksplozija uničila infrastrukturo za nekaj kilometrov stran.  
 
Presenetljivih 90 odstotkov uvoza je prišlo skozi pristanišče v Bejrutu, vključno z velikimi količinami hrane. Libanon se za prehrano svojih prebivalcev namreč zanaša na uvoz. Cene hrane so se od oktobra 2019 do junija 2020 zvišale za 56 odstotkov, kar je že tako revno prebivalstvo, še bolj poteptalo. Dolgoročna škoda eksplozije naj bi stala približno 15 milijard dolarjev, kar je zajeten znesek, zlasti za državo, ki je pod tako velikim pritiskom.
 
Delavci Kafale so pogosto plačani v libanonskih dolarjih, medtem ko kafeeli ameriške dolarje hranijo zase. To je povzročilo, da so delavci v Kafali delali za precej nižje plače, denar, ki so ga poslali domov namreč ni bil vreden skoraj nič.
 
Danes – zaradi finančnega in čustvenega stresa – se mnogi delavci Kafale potikajo po libanonskih ulicah – ostali so brez strehe nad glavo. Ministrstvo za delo ignorira kazniva dejanja premožnih gostiteljev, ki so podpisali pogodbo, da bodo delavcu po izteku mandata ali prekinitvi pogodbe, plačali pot domov. Trenutno samo pred etiopskim veleposlaništvom »prebiva« na desetine delavcev, v upanju, da jih bodo nekako rešili in jih poslali domov.
 

Rešitev?

 
Številne organizacije pritiskajo na libanonsko vlado, da bi spremenila delovno zakonodajo, ki obdaja sistem Kafala. Ministrstvo za delo v Libanonu je pripravilo novo zakonodajo, ki naj bi omogočila 48-urne delovne tedne, plačilo nadur in druge ugodnosti, s katerimi naj bi zagotovila, da sistem ne bo več zavezujoč. Kljub tem jasnim zakonodajnim prizadevanjem v pravo smer na papirju, ni znano, ali bodo oblasti ta pravila dejansko uveljavile. V državi, ki je tako odvisna od sistema Kafala in jo vodi skorumpirana vlada, bo za odpravo težave verjetno potreben bolj prepričljiv ultimat.