Slovenski film se prebuja

Aleš Čakš
Poletna romantika sredi Motovunskega filmskega festivala. Foto Goran Sebelić / Cropix

Glasba ali film? Poletje ni čas samo glasbenih festivalov, temveč tudi filmskih.

Istrski Motovun julija, Film pod zvezdami na Ljubljanskem gradu julija in avgusta, Sarajevski filmski festival (avgust) in beneška Mostra (avgust in september), najstarejši filmski festival na svetu, ponujajo filmske poslastice pretekle sezone in že tiste, ki jih bomo novembra gledali na jubilejnem 30. Liffu. S kulturologom Petrom Stankovićem s Katedre za kulturologijo na FDV v Ljubljani sem se pogovarjal o filmski industriji, pomenu filma danes, fenomenu Netflix in kondiciji slovenskega filma po osamosvojitvi.

Redni profesor na katedri za kulturologijo na FDV raziskuje in predava o popularni kulturi (film, glasba), kulturah oblačenja, identitetah, kulturološki teoriji, stripih. Kot gostujoči predavatelj sodeluje tudi z AGRFT. Med njegovimi novejšimi objavami je obsežna Zgodovina slovenskega filma I: Slovenski klasični film.

image
V leru ter Kruh in mleko sta filma, ki sta prebudila slovensko kinemtografijo. Foto filmski arhiv


Obisk kinodvoran po vsem svetu je zelo upadel. Ljudje gledajo filme doma, zgodil se je Netflix.

Vsekakor so, kar zadeva film, pravi Peter Stanković, spremembe zelo velike, to kažejo vse raziskave in o tem ni nobenega dvoma. »Dejstvo je, da se filmi manj gledajo, še zlasti v kinematografih. Podatek, ki pove vse, je, da so v 40. letih prejšnjega stoletja izračunali, da povprečen Američan od deset dolarjev, ki jih ima za prosti čas, sedem dolarjev porabi za obiskovanje kinodvoran, se pravi 70 odstotkov svoje žepnine. Danes je gledanost filmov precej nižja in zaradi tega so tudi manj pomembni. Je pa treba upoštevati, da se je vmes zgodila globalizacija. Če govorimo o mainstream filmu: Hollywood se je nekoč financiral že s prikazovanji filmov po ZDA, preostalo pa so bili samo dodatki, ki so prišli prav, a niso usodno vplivali na produkcijo in zaslužke.« Danes so filmi manj gledani, se pa gledajo po vsem svetu, distribucija pokriva veliko več držav, skratka, tudi če manj ljudi manj časa gleda filme, je nabor ljudi večji. Tako se finančno še lahko pokrivajo. Zanima me, kako gledate na film kot dobrino pop kulture?

image
Mehiški igralec Gael Garcia Bernal, ki se je po nekaj letih kot poseben gost vrnil na 25.Sarajevski filmski festival. V rokah drži simbol festivala, Heart of Sarajevo. Foto Reuters

Kulturolog odgovarja: »Film je manj vpliven. Večinoma so danes mediji zabave družabni mediji, a družabni mediji niso vsebina, to so mediji, kjer mi delimo vsebine, misli, karkoli. Je pa res, da so se pojavili Netflix in drugi kanali za pretakanje vsebin (streaming), ki so proizvedli nov način gledanja tv-nadaljevank. To je binge-watching; nekaj ti je všeč in si to pogledaš v enem kosu. Filme sicer res manj gledamo v kinematografih, a se do neke mere še vedno ohranjajo – jih pač gledamo doma.«​


Kinematografe je najprej ogrozila televizija

Na upad gledanja filmov v kinih je najprej vplival pojav televizije, pozneje še videorekorderjev. »Televizija je zadala močan udarec kinematografom; hollywoodski studii so se v 50. letih komaj pobrali, najbolj s pomočjo svetopisemskih spektaklov, ki so bili zelo uspešni in so jih ljudje gledali iz religioznih razlogov. Zatem je prišel video. Potem so multipleksi filme nekako spet potisnili v ospredje. Kinematografski film pa je že dolgo časa spet v krizi. Ne vem, koliko so zares krivi družabni mediji.
Hollywoodski film je bil v krizi že v tej novi, digitalni dobi z ‘downloadanjem’, se pravi še pred družabnimi omrežji in Netflixom. Netflix je filmu do neke mere celo vrnil gledanost. Na teh platformah namreč lahko izbiramo nadaljevanke in serije, a tudi filme.« Pomembno je tudi, da so nadaljevanke začele prevzemati filmske pripovedne konvencije. Format je drugačen, serialen, dolg, a režiserji so dostikrat filmski, se pravi, če gledaš nadaljevanke iz 80. let, takoj vidiš, da so to nadaljevanke, že po kameri, svetlobi, fotografiji, dramaturgiji …, danes pa so nadaljevanke narejene na filmski način, kar pomeni, da se z izjemo dolžine od filma skoraj ne razlikujejo, razloži Stanković.


Ekspres, ekspres, Outsider, V leru, Kruh in mleko … To so filmi, ki so pomenili preporod naše kinematografije.

Zanimivo je, da canski filmski festival zavrača Netflix, medtem ko ga Hollywood in njegova mašinerija sprejemata; dober primer na letošnjih oskarjih je bil Netflixov film Roma. Kaj Netflix pomeni za nadaljnji razvoj filma, za druge režiserje in prihodnost filmske industrije? »Strogo gledano prihodnosti ne moremo napovedovati, a mislim, da bo nova platforma pretočnih kanalov zelo spremenila svet filma. Močno ga je že in ga bo še. A kinematograf seveda ne bo izumrl. Ključ je vprašanje formata. Celovečerni film v formatu ure in pol do dveh je standard že več 100 let. Najprej so bili filmi zelo kratki, potem zelo dolgi, na primer Griffithovo Rojstvo naroda (1915), ki velja za prvi klasični celovečerec in je bil dolg štiri ure. Iskali so pravi format, ki se je potem stabiliziral nekje okoli slabih dveh ur, ker so v Hollywoodu ugotovili, da ljudi začne povprečno v tem času tiščati na stranišče. To pomeni, da če imaš drugo platformo, kot je domače gledanje filmov na Netflixu in drugih pretočnih kanalih, tega imperativa ni več. Lahko rečemo, da je to osvobajanje od zahteve, da mora biti celovečerec narejen v neki predpisani dolžini.«


Kaj pa slovenski film?

Slovenski film je kmalu po osamosvojitvi proizvajal slabe izdelke, a to se zdaj izboljšuje. Moje mnenje je, da je njegova ključna težava scenarij. Kaj mislite vi? »Absolutno je problem scenarij. Če pogledamo slovenski film, je treba upoštevati, da gre za specifične produkcijske pogoje, saj so narejeni z zgolj delčkom denarja, ki ga imajo na voljo hollywoodske produkcije, pa vseeno ne zaostajajo za ameriškimi filmi toliko, kot je bilo zanje porabljenega manj denarja. Igra v slovenskih filmih je zdaj solidna, tudi režija, kostumi, scenarij pa je bil vedno in je še danes njegova šibka točka. V 80. letih in takoj po osamosvojitvi se je slovenski film zelo iskal, jasno je bilo, da bo treba začeti delati drugače.«

Filmi, kot je To so gadi, posneti še v Jugoslaviji, so bili vrhunski, zelo sveže so delovali v vseh pogledih, tudi scenaristično. Peter Stanković: »Tu se ne strinjam povsem zaradi preprostega razloga, da za nazaj običajno marsikaj vidimo bolj v rožicah. Poznamo in se spomnimo bolj ali manj zgolj uspešnic, ki so nam ostale v spominu, filmov, ki so se prebili. Če pogledamo celotno produkcijo slovenskega filma, pa vidimo, da se je ves čas snemalo vse mogoče, imamo dobre, slabe in povprečne filme.


Če pogledamo mainstream, kar večina ljudi gleda, popolnoma prevlada konvencionalna filmska govorica, estetika, ki je že sto let ista. Zato je film Roma pomemben, ker je mogoče prvi film na mainstream platformi (Netflix) in ima velik doseg, dobil je oskarja in je drugače narejen. 


Slovenski film je bil resnično v krizi, ko dobrih skoraj ni bilo, zgolj v drugi polovici 80. in na začetku 90. let. Tudi v 70. letih, ki jih omenjate kot obdobje vrhunskih filmov, lahko naštejem celo vrsto slabih filmov. Veliko jih je bilo, v kinu so bili zelo kratek čas, kritike so bile porazne, danes so pozabljeni. Ostanejo pa klasike, ki jih povezujemo s svojo mladostjo pa z zlato dobo slovenskega filma, Hladnikom, Klopčičem, Babičem, tudi Pretnarjem. Velika filmska produkcija, ki je bila popolna polomija, je bil, recimo, Amandus (1966), drugi slovenski barvni film (po drugem Kekcu) Franceta Štiglica. Iz 70. let lahko kot izrazito zgrešene produkcije omenim Krč v režiji Boža Šprajca (1979) in Iskanja v režiji Matjaža Klopčiča (1979).

Kekec je zelo preprost, a vseeno zelo dober film … »Če film deluje preprosto, pomeni, da je zelo dobro narejen. Tako kot v glasbi ni lahko narediti nečesa, kar v vseh pogledih deluje brezhibno. V resnici je torej nekaj preprostega težko narediti, vendar imamo tudi v novejšem času domače filme, ki so na videz preprosti, a so v resnici narejeni z zelo veliko občutka. Prelomnica je bila druga polovica 90. let, ko je nastala serija komunikativnih, a vseeno ne povsem predvidljivih filmov (Ekspres, ekspres, Outsider, V leru ipd.). Z njimi se je začel preporod slovenskega filma.


image
Producent in igralec Branko Lustig v družbi dolgoletnega direktorja Sarajevskega filmskega festivala Mirsada Purivatre. Foto Reuters


V leru ter Kruh in mleko

Peter Stanković ima provokativno tezo. »Ko govorimo o slovenskem filmu, že dolgo prevladuje diskurz (v člankih, razpravah) o krizi, o paniki, da stvari ne delujejo. Jaz pa mislim, da imamo za razmeroma majhno produkcijo z zelo malo denarja in z malo šolami pravzaprav zelo solidno filmsko produkcijo. Po službeni dolžnosti si moram pogledati veliko filmov in francoski, denimo, že dolgo velja za super film. Ampak Francija proizvede tudi zelo veliko slabih, banalnih, trivialnih in žanrsko predvidljivih filmov. Mislim celo, da v Franciji ne nastane več kot deset odstotkov dobrih filmov na leto. V slovenski filmski industriji pa je zadnjih 20 let vsaj po moji subjektivni oceni tako ali drugače dobrih filmov celo veliko več kot deset odstotkov. Za majhno okolje z malo režiserji, redkimi talenti, malo igralci in podobno je to zelo dober rezultat.

Kateri slovenski film bi bil za razumevanje slovenske družbe po osamosvojitvi morda ključen? »To je težko reči, ampak med slovenskimi filmi zanesljivo V leru ter Kruh in mleko. Ta filma stojita od začetka do konca brez ene pripombe v vseh pogledih. Če pogledamo na vpliv filmov na naše razumevanje družbe, pa gre za drugo stvar. Pri političnem in družbenem vplivu filma je po mojem ključno, da vsebina niti ni toliko pomembna. Mislim namreč, da ljudi lahko bolj ozavesti sama estetika filmov, saj novi pripovedni prijemi, pogledi, stiliziranja in podobno gledalcu odpirajo nove horizonte, iz katerih lahko gleda na svet.«​

image
Nova filmska estetika: film Roma Foto Filmski Arhiv


Posebna estetika filma Roma

V 60. letih, ki veljajo za zlata leta filma, je bila na primer tako v umetniškem filmu kot tudi v Hollywoodu zelo prisotna želja po eksperimentiranju. Pa to ni nujno pomenilo, da so bili filmi negledljivi. Šlo je zgolj za to, da je, denimo, snemalec razmišljal, kako bi lahko kamero postavil še kako drugače, da je režiser razmišljal, kako bi zgodbo podal še kako drugače, da je scenarist razmišljal, kako bi se izognil uveljavljenim pripovednim klišejem, in podobno. To je namreč družbeno veliko bolj pomembno. Ko ljudje vidijo takšne filme, lahko vidijo (spoznajo), da je mogoče gledati na svet tudi drugače, tako da družbeno okolje ni več tako samoumevno, kot se zdi sicer. Filmi, ki spodbujajo našo domišljijo in različne načine gledanja, pokažejo, da si lahko sami zamislimo popolnoma drugačen svet. To ima čisto drugačen vpliv. Že Brecht je to postavil v gledališču. Zanj ni bila pomembna toliko vsebina kot vprašanje, kako to vsebino predstaviš, da bo gledalec od nje res nekaj imel in mogoče tudi poskusil kaj spremeniti. Zato mi je tudi Cuaronova Roma tako zanimiva.

»Kar se je v filmu zgodilo, je ločitev na dve sferi, ena je mainstream, komercialni film, v Sloveniji je to, recimo, to, kar vidimo v Koloseju, druga pa umetniški oziroma art house film, ki ga lahko pri nas na primer vidimo v Kinodvoru in Kinoteki. Težava je, da je ta drugi del zelo zaprt v hermetične izobraženske in poznavalske kroge. Če pogledamo mainstream, kar večina ljudi gleda, je tu popolnoma prevladala predvidljiva oziroma konvencionalna filmska govorica, skratka estetika, ki je že sto let ista. Zato je torej film Roma tako pomemben: verjetno je to prvi film na mainstream pretočni platformi (Netflix), ki je narejen zelo drugače in ki torej tudi širšemu krogu gledalcev odpira možnost drugačnega pogleda na svet.”
Več iz rubrike