Sladek medeni posel

Med. Lepljiva rumenkasto-rjava tekočina, ki jo mažemo na kruh, z njo sladimo čaj, po žlicah jemo ob prehladih. Od leta 2015 je med ena najbolj iskanih dobrin. Zdravstveni blogerji pišejo o njegovih zdravilnih učinkih, kuharji o nepogrešljivosti medu v sladicah. Posel poganja tudi trg naravne kozmetike, ki potrebuje čebelji vosek. Kako je čebelji produkt, po katerem je posegal tudi medvedek Pu, postal tako nepogrešljiv? Odgovor se nikakor ne skriva zgolj v promociji bolj zdrave alternative sladkorju. Niti ne toliko v ozaveščanju pomembnosti čebel za naše preživetje, ki so momentum na svetovnem zemljevidu dobile tudi zaradi Slovenije. Letos tudi uradno namreč prvič praznujemo svetovni dan čebel. Države članice Združenih narodov so na predlog Slovenije, po treh letih tudi mednarodnih prizadevanj, 20. maj soglasno razglasile za svetovni dan čebel.

Trg čebelarstva bo še rasel

Med je najbolj dobičkonosen produkt čebelarstva, ki ustvarja več kot 90,6 odstotka vrednosti svetovnega čebelarskega trga, nam je povedal Sitanshu Shastri iz IndustryARC, tržnoraziskovalnega podjetja, ki se ukvarja z analizami, raziskavami in svetovanjem. Vishal Falke, višji svetovalec iz IndustryARC, je dodal, da je bil lani trg živih čebel vreden 131 milijonov dolarjev.

»Čebelarstvo ni dobičkonosen posel, vsaj ne toliko, kot je bil nekoč. Vse težje je tudi obdržati čebelje kolonije pri življenju – vse manj je medenih cvetlic, več je bolezni čebel.«

V Veliki Britaniji je med več kot 109,8 milijona britanskih funtov vreden posel. Nova Zelandija, ki se je na svetovni zemljevid medu vpisala z medom iz manuke, je za ta prestižni med leta 2016 iztržila 315 milijonov ameriških dolarjev ali 35 odstotkov več kot leta 2015, so v sporočilu za javnost zapisali na novozelandskem ministrstvu za primarno industrijo.

Nizozemski Center za spodbujanje uvoza iz držav v razvoju (CBI), ki deluje pod okriljem nizozemskega ministrstva za zunanje zadeve, ugotavlja, da je med letoma 2000 in 2015 cena medu na mednarodnem trgu rasla; mehiški in argentinski med je dosegel ceno od 3400 do 4000 ameriških dolarjev za tono. Od leta 2015 pa cene medu upadajo; tona mehiškega in argentinskega medu je padla na 2500 dolarjev, so zapisali pri CBI, in so zaradi tega zaloge medu v Južni Ameriki izjemno velike, saj so uvozniki prenehali kupovati dražje proizvode, upajoč, da bo cena padla. Manjše povpraševanj sta povzročili tudi dobra letina po svetu in večja lokalna pridelava.

Na statističnem uradu (Surs) pravijo, da se pri nas poraba medu v zadnjih 15 letih ni bistveno spreminjala, stopnja samopreskrbe leta 2016 je bila 59-odstotna. Lani se je med cedil tudi pri poslovanju. Izvozili smo za 1,4 milijona evrov medu, kar je največ od leta 2000. Daleč največ, 72 odstotkov, ga je romalo na Japonsko. A ker nismo stoodstotno samopreskrbni, smo za štiri milijone evrov medu tudi uvozili; največ iz Hrvaške in Nemčije (iz vsake po 17 odstotkov celotnega uvoza medu), še pravijo na Sursu.

Unsplash

Globalni trg čebelarstva je bil lani vreden 8,8 milijarde dolarjev, letno pa naj bi v obdobju od 2018 do 2023 rasel za 2,6 odstotka, pravi Sitanshu Shastri. Rast bosta poganjala mednarodna trgovina ter povečano povpraševanje po medu in medenih stranskih produktih (propolis, cvetni prah, matični mleček, čebelji vosek ...), dodaja sogovornik. V državah v razvoju veliko vlagajo tudi v organizirane sisteme zbiranja, prevoza, procesiranja in pakiranja čebeljih produktov, kar še dodatno spodbuja trg čebelarstva. Glede na proizvode bo največji tržni delež verjetno pridobil segment živih čebel, predvsem zaradi pomembnosti opraševanja na kmetijskih površinah.

Priložnosti v butični prodaji

Tržne razmere so medene. Povprečna letna maloprodajna cena za kilogram medu je bila v letu 2017 v Sloveniji 9,64 evra. To je skoraj 40 odstotkov več kot v letu 2003, ko je kilogram medu stal 5,91 evra. »Cene medu na slovenskem trgu so v primerjavi s cenami izpred desetih let narasle in v povprečju danes čebelar lahko za kakovosten med doseže ceno okrog deset evrov za 900-gramski kozarec, za določene vrste medu pa tudi več,« so nam pojasnili na Čebelarski zvezi Slovenije (ČZS). Novozelandci med manuka tržijo po ceni 30 evrov ali več za četrt kilograma. Visoke cene pa dosegajo posebni medi – med tulipanov, lipe in kislikavca, opažajo tuji analitiki. Tudi za slovenske čebelarje so priložnosti. Res je, da slovenski čebelarji veliko večino pridelanega medu (90 odstotkov) prodajo na domačem trgu, »se pa kažejo priložnosti za višje cene na tujih trgih, kot sta Švica in Dubaj. Nekaj čebelarjev to že izkorišča,« pojasnjujejo v ČZS. »Zanimanje za naš med je veliko, žal pa največkrat ne moremo zagotavljati količin. Za slovenskega čebelarja so tako priložnosti bolj v butični prodaji in zagotovljeni kakovosti,« dodajajo.

Po tisočletjih čebelarstvu zavladala Kitajska

Človeštvo se je s čebelarstvom začelo ukvarjati že pred 15.000 leti. Med v kozarcih so našli v Tutankamonovi grobnici. S čebelarstvom so se ukvarjali že antični Grki in Kitajci. Še danes ponekod nabirajo med divjih čebel. Čebelarstvo je starodavna človeška aktivnost, ki je preživela, so zapisali znanstveniki v članku Inovativne tehnologije in moderno čebelarstvo. Se je pa tudi precej spremenilo.

Čebele niso ogrožene, kar sicer ne pomeni, da nimajo težav. Komercialno čebelarstvo, ki proizvede največ medu in opraši največji del naše hrane, se sooča s težavami in teh je vedno več, pogosto povezanih z boleznimi čebel.

Kitajska je že trideset let največja proizvajalka medu, pri uvozu medu v Evropo pa si je odrezala 29-odstotni kos pogače. Prehitela je tudi Mehiko. V še ne tako daljni preteklosti je bila največja uvoznica Argentina, ki pa jo od leta 2010 pestijo slabi podnebni pogoji in gensko spremenjene rastline. Ker je bilo nekoč sledi gensko spremenjenih organizmov zaslediti tudi v medu, je povpraševanje v Evropi upadlo, opažajo pri CBI.

Kako je Kitajski, ki ji pri pridelavi medu sledita EU in Turčija, uspelo zasičiti svetovne trge? Francis Ratnieks, profesor čebelarstva na britanski Univerzi Sussex, ki je mnogo let preučeval čebele po vsem svetu, pravi, da imajo na Kitajskem komercialno čebelarstvo: čebelje farme so opremljene z dvigalkami, traktorji, posebnimi centrifugami za proizvodnjo voska, poslopji za taljenje voska in stroji za pakiranje medu. Ponašajo se tudi s poceni delovno silo, zaradi česar med prodajajo po nižji ceni od (svetovne) konkurence. »Pomanjkljivost bogatih držav so višji stroški delovne sile,« pojasnjuje sogovornik.

Unsplash

Kako spremembe občutijo slovenski čebelarji? »V primerjavi s preteklimi leti je danes na slovenskih policah več uvoženega medu kot pred desetimi leti, se pa tudi več našega medu izvozi. V Sloveniji kupec večinoma kupuje med pri čebelarjih na domu, vse večji poudarek daje kakovosti, zato povpraševanje po kakovostnem medu narašča. Priložnosti vidimo predvsem v vključevanju čebelarjev v kakovostne sheme, ki na področju pridelave medu pomenijo priložnost tako za proizvajalca (čebelarja) kot tudi za potrošnika. Povzemajo namreč strožje kriterije kakovosti, kot jih predpisuje državni pravilnik o medu, med pa mora biti pridelan izključno na območju Slovenije. Ta shema je za čebelarja konkurenčna prednost, saj omogoča več priložnosti za prodajo in s tem doseganje cene, ki bo pripomogla k boljši ekonomičnosti čebelarstva,« pravi Tanja Magdič iz ČZS.

Po številu v vrhu, po količini ne

Po številu čebelarjev na tisoč prebivalcev je Slovenija v samem vrhu držav članic EU, količinsko pa je med najmanjšimi pridelovalkami medu v EU, pravijo na statističnem uradu. S čebelarstvom se ukvarja nekaj več kot 10.000 čebelarjev, ki v povprečju čebelarijo s po 16 panji. Lanskoletna proizvodnja je v primerjavi z letom 2016 upadla za 38 odstotkov na okoli 805 ton medu. To je daleč od rekordnega leta 2001, ko smo pridelali 2250 ton medu, a še vedno več kot leta 2014, ki se je v zgodovino vpisalo z najmanjšim pridelkom – zgolj 471 tonami medu. A še vedno smo na boljšem kot Angleži.

Francis Ratnieks pravi, da na Otoku proizvedejo le deset odstotkov medu: »Če ga ne bi uvažali, bi ga imeli zelo malo, bil bi tudi precej drag. Pa tudi sicer Velika Britanija ni obljubljena dežela za čebelarstvo; to je osredotočeno na območja potencialne paše. Zato so ljudje za lokalni med pripravljeni odšteti tudi štirikratnik cene medu iz trgovine.«

Unsplash

Nepogrešljive opraševalke

Na področju čebelarstva in medu pa ni vse sladko. Upad čebeljih populacij po svetu bi lahko imel uničujoče posledice za kmetijstvo. Že leta je slišati, da se čebelam slabo piše in da jih je vse manj. Albert Einstein je nekoč špekuliral, da če izginejo čebele, človeštvo ne bo preživelo več kot štiri leta. Francis Ratnieks malce omili temne napovedi: »Na svetu je 20.000 vrst čebel in medonosna čebela je samo ena v množici. Čebele vsako leto proizvedejo 1,6 milijarde kilogramov medu, kar je 250 gramov na osebo. Najbolj koristne pa so pri opraševanju poljščin, saj oprašijo okoli 50 odstotkov pridelka.«

Med je najbolj dobičkonosen produkt čebelarstva, ki ustvarja več kot 90,6 odstotka vrednosti svetovnega čebelarskega trga. Globalni trg čebelarstva je bil lani vreden 8,8 milijarde dolarjev, letno naj bi v obdobju 2018 do 2023 rasel za 2,6 odstotka.

Pri tem dodaja, da ljudje velikokrat pretiravajo, da brez učinkovitega opraševanja čebel ne bi bilo več pridelka in da bi cene hrane zrasle v nebo. »Večina pomembnih rastlin za prehrano, kot so pšenica, riž, krompir in koruza, so trave, ki se oprašujejo z vetrom. So pa čebele nedvomno pomembne pri opraševanju sadnega drevja, oreškov, tudi kave in zelenjave,« pojasnjuje Ratnieks. Poleg tega so na Kitajskem, kjer so zaradi čezmerne uporabe pesticidov pred 20 leti v provinci Sečuan čebele izginile, njihovo delo prevzeli ljudje. Ti ročno oprašujejo nasade hrušk, provinca pa je največji izvoznik hrušk na Kitajskem. Pri ročnem opraševanju so Kitajci menda celo bolj učinkoviti kot čebele, piše v članku Inovativne tehnologije v inženiringu. Včasih je učinek opraševanja s čebelami velik, včasih manjši, pritrjuje Ratnieks: »Jabolka so odvisna od opraševanja z žuželkami in brez teh ne bi imeli jabolk. Čebele, ki jih vzgajajo čebelarji, so odgovorne za okoli pet odstotkov hrane, ki jo konzumiramo.«

Vrednost opraševalcev v svetovni kmetijski pridelavi je bila leta 2005 ocenjena na 208 milijard ameriških dolarjev, je pisal časnik Business Insider. Ta številka ne vključuje maloprodajne vrednosti tega, kar oprašujejo čebele – vse od jabolk in češenj do brokolija in buč –, niti medu, ki ga proizvajajo čebele. Samo v Združenem kraljestvu, kjer čebele prispevajo dodano vrednost pridelka v višini približno 413 milijonov dolarjev, je ocenjena maloprodajna vrednost več kot eno milijardo dolarjev.

Danes več čebel kot nekoč

Svetovna populacija čebel se sicer ne zmanjšuje, ampak veča. »Na svetu je menda okoli pet milijard medonosnih čebel. Mislim, da jih je danes več, kot jih je bilo nekoč, saj smo jih iz naravnih okolij preselili tudi tja, kjer jih prej ni bilo – v Evropo, Afriko in Bližnji vzhod,« ocenjuje Ratnieks.

Temu pritrjuje tudi dr. Peter Kozmus, čebelar in raziskovalec: »Po podatkih registra ČZS je razvidno, da število čebel v Sloveniji v zadnjem obdobju ne upada, nasprotno, celo malo narašča. Za to je možnih več razlogov: v Sloveniji nimamo tako intenzivnega kmetijstva kot v nekaterih zahodnih državah, še posebej v Kaliforniji. Naši čebelarji so večinoma ljubiteljski, ki v čebelarstvo vlagajo veliko energije in časa in so zato njihove čebelje družine bolje preskrbljene in se lažje spopadajo s tveganji in izzivi, ki se pojavljajo v okolju.« V povprečju, tako Ratnieks, pa v nekaterih regijah, predvsem Severni Ameriki in Evropi, čebelarstvo od druge svetovne vojne upada. Med razloge za to Ratnieks prišteva ekonomičnost: »Čebelarstvo ni dobičkonosen posel, vsaj ne tako, kot je bil nekoč. Vse težje je tudi obdržati čebelje kolonije pri življenju – vse manj je cvetlic, več je bolezni čebel. Najhujša je zajedavska pršica, ki napada medonosne čebele in se je iz Azije preselila v preostale dele sveta.«

Na srečo so kolonije od leta 2013 stabilne, je pa zaskrbljenost zmanjševanja kolonij še vedno na zemljevidu, predvsem zaradi vse bolj intenzivnega kmetijstva.

Unsplash

Urbano čebelarstvo

Čebele so poskušali rešiti tudi z urbanim čebelarstvom. Čebelji panji na strehah hiš niso novost niti v Londonu. Vendar Ratnieks meni, da strehe niso primerno mesto za čebelarstvo, vsaj v Londonu ne: »Niso priročne. V središču velikega mesta je število lokacij za nabiranje medu omejeno. V Londonu so tako ugotovili, da ni na voljo dovolj cvetlic za hrano čebelam. Urbano čebelarstvo so promovirali do meje, da je zdaj preveč čebelnjakov v mestu. Tudi razna podjetja in organizacije imajo na strehi čebelnjake, kar naj bi odsevalo okoljsko ozaveščenost. Izjema ni niti škotski parlament. A kot rečeno, čebele niso ogrožene, kar sicer ne pomeni, da nimajo težav. Komercialno čebelarstvo, ki proizvede največ medu in opraši največji del naše hrane, se sooča s težavami in teh je čedalje več, pogosto povezanih z boleznimi čebel.«