V Sloveniji se je lani ločilo skoraj 30 odstotkov parov. Zakaj?

Statistični podatki za leto 2019 so zgovorni. V Sloveniji se je glede na količino porok, ločilo skoraj 30 odstotkov parov (6672 sklenjenih zakonskih zvez in 2476 razvez), tisti, ki ostajajo skupaj, pa imajo – le pomislite na vse, ki jih poznate – zagotovo kakšno težavo, ki je v dolgoletnih odnosih največkrat opisana s preprosto frazo, da »preprosto ni več iskrice«. Kako to obuditi, v knjigi Eros v ujetništvu, belgijsko-ameriška terapevtka Ester Perel poskuša razložiti na vrsti praktičnih primerov – pacientov, ki so k njej hodili na terapijo –, pri tem pa zrušiti marsikateri stereotip in ljubezensko prepričanje, ki nas lahko ovira na poti do zadovoljujočega partnerskega življenja. Morda je težava že v naših pričakovanjih, ki so se v preteklih stoletjih močno spremenila …
 

Partnerstvo – včeraj in danes

»Ljudje so nekoč – v evropskem prostoru, za vzhodne države pa to še vedno velja (op. p.) – v zakon vstopali zato, da bi skupaj uresničili določene socialne projekte, danes pa to počnejo zato, ker menijo, da so srečali nekoga, ki jih bo osrečeval do smrti. Socialne razloge so zamenjali romantični, ti pa se na dolgi rok ne morejo uresničevati. In ko se ne, se ljudje ločijo in iščejo nekoga drugega, ki jih bo osrečeval,« je prepričana antropologinja in predavateljica dr. Vesna Vuk Godina.

Na problematičnost naše predstave o tisti pravi osebi, ki nas bo nenehno osrečevala, opozarja tudi Ester Perel: »Nismo se več dolžni poročiti s tisto osebo, s katero se moramo, zato smo oblikovali nov ideal tega, kar hočemo – hočemo pa veliko. Naše želje še vedno zajemajo vse, kar naj bi zagotavljala tradicionalna družina – varnost, otroke, premoženje, spoštovanje –, toda zdaj hočemo tudi, da nas naš dragi ljubi, si nas želi, se zanima za nas. Biti bi morala zaupnika, najboljša prijatelja in strastna ljubimca. Sodobni zakon nam obljublja, da obstaja oseba, s katero je vse to mogoče, le najti jo moramo.«

Podobno velja za idealistično predstavo o romantični ljubezni, ki – tako dr. Vesna Vuk Godina – sicer lahko polepša medosebne odnose, ne more pa biti stabilen temelj za trajno partnerstvo, saj vedno mine. »V partnerstvu je treba delati tisto, kar je prav, ne tistega, kar je fino, v sodobnem kapitalizmu pa so se partnerstva spremenila v trg, kjer gre, kot na vsakem drugem trgu, za čim večji dobiček. Zato je treba partnerstva realizirati tako, da bodo dobički največji, to pa pomeni, da morajo biti v partnerstvih čim bolj nezadovoljni in nesrečni, saj jim je tako mogoče prodati praktično vse, kar obljublja, da bo partnerstvo izboljšalo,« meni antropologinja.
 

Napačna prepričanja?

Da so vir nezadovoljstva v partnerstvih velikokrat naše napačne predstave, opozarja tudi psihoterapevt dr. Zoran Milivojević: »Kulturni vzorci so se spremenili. Množični mediji so nam vcepili v glavo, da je ljubezen pot do sreče, in zaradi tega prepričanja naša civilizacija propada. Previsoka pričakovanja – tako v Sloveniji kot v drugih razvitih državah – so glavni razlog za razpad zvez, s tem pa je tesno povezano tudi naše napačno razumevanje ljubezni in zaljubljenosti. Ljubezen je čustvena navezanost dveh ljudi, zaljubljenost pa idealizacija; naša ideja o tem, kakšna bi prava ljubezen morala biti. Verjamemo, da se moramo zaljubiti, da bi lahko ljubili, a zaljubljenost v resnici ne preide v ljubezen, pač pa v večje ali manjše razočaranje,« pojasnjuje psihoterapevt in v nadal­jevanju pojasni, da je strast v svoji osnovi nekaj negativnega.

»Okoli dve tretjini ljudi, ki so v dolgotrajnih partnerstvih, ima zadovoljujoče spolno življenje. Se je pa treba zavedati, da je velika razlika med zadovoljujočim spolnim življenjem in strastjo. Čeprav slednjo danes razumemo kot nekaj pozitivnega, kot nekaj, po čemer hrepenimo, gre v osnovi za negativno besedo, ki izhaja iz glagola stradati, nastradati. Enako je v angleščini, saj tudi passion izhaja iz latinskega pati, ki pomeni trpeti. Človek, ki v odnosu išče strast, v resnici išče neprestan užitek, partner pa naj bi bil izvor tega užitka. To je nemogoče, enako, kot je nemogoče, da kupite nov avto in ste deset let vsak dan vznemirjeni, ko sedete vanj. Odnosi so mnogo bolj kompleksni, ljudje, ki hlepijo po strasti, pa obsojeni na nenehno iskanje nečesa novega, še bolj vznemirljivega.«
 

Strast in erotika

»Strast je ena izmed tistih pasti, ki so tesno povezane z mitom o srečni ljubezni in stalni vzdraženosti. Strast ne more obstajati vsak dan, saj imamo v partnerstvu neredko težke dneve, ko sta strast in spolnost v naši glavi na zadnjem mestu. To je normalno. Nekaj drugega je spolno poželenje, ko te oseba, s katero si, v osnovi še vedno privlači. K njej se lahko stisneš, jo objameš, diši ti, z njo se rad pogovarjaš, z njo kam greš … To je tisto, kar šteje. Če tega ni, se je v odnosu nekaj dogajalo oz. nedogajalo, neslišanost, spregledanost, nerazumljenost itd., in to je tisto, kar lahko pripelje do mrtvega odnosa, ki se ga ne da oživeti. Če pa odnos še ni povsem mrtev, se ga z reševanjem nepredelanih stvari in dogodkov da oživeti,« mnenje dr. Milivojevića delno zagovarja tudi Veronika Podgoršek, dr. znanosti s področja družinske in partnerske terapije.

Esther Perel v knjigi k ohranjanju iskrice v razmerju pristopa nekoliko drugače; največji poudarek pri delu s pari namenja erotiki, da bi jo pri partnerjih obudila, pa včasih ubere posebne, sveže pristope, usklajene s precej liberalno miselnostjo, kakor se nam v Erosu v ujetništvu v opisih konkretnih primerov razkriva od strani do strani.

Kakor zapiše v uvodu – in pri tem citira strokovnjaka za motivacijo Anthonyja Robbinsa –, je količina strasti v odnosu sorazmerna s količino negotovosti, ki jo lahko prenesemo, oz. z nepredvidljivim. »Če hočemo z enim človekom ohranjati poželenje, [moramo] v znan prostor vnesti občutek neznanega,« zapiše Perelova in parom predlaga najrazličnejše ukrepe – od igre vlog, brskanja po primarnih družinskih odnosih, pa vse do manj klasičnih rešitev, kot je manj pogovarjanja in manj izkazovanja nežnosti.

Kakor namreč ugotavlja avtorica, »večjo čustveno povezanost pogosto spremlja oslabljena spolna sla«, zato je prepričana, da morata partnerja, če to želita popraviti, nujno vzpostaviti distanco: »Prevelika simbioza zabriše ločnico med različnima posameznikoma. […] Ko se ljudje zlijejo, ko dva postaneta eden, povezanost ni več mogoča. Nikogar ni, s katerim bi se lahko povezali. Zato je ločenost nujni pogoj za povezanost – to je temeljno protislovje intimnosti in spolnosti.«

Ustaljena prepričanja avtorica pretresa, tudi ko obravnava monogamijo in zvestobo, o katerih si večina parov nikoli ne upa odkrito spregovoriti, saj bi ta tema namigovala, da je »to lahko predmet razprave, ne več zahteva«, po drugi strani pa naj bi na meji vsakega partnerstva živel nekdo tretji; neuresničena srednješolska simpatija, simpatičen sodelavec, tujec na vlaku, privlačna študentka za sosednjo mizo …

»Moja punca je lepa. Moški jo ves čas osvajajo. Vsakič znova jih zavrne in zato se počutim super. Znova in znova izbere mene,« je bil prepričan eden od moških, ki je hodil k avtorici na terapijo. Takšno iskrenost – dopuščanje tretjega – avtorica navdušeno pozdravlja, saj: »Ko v zvezi potrdimo svobodo drugega, si jo manj želimo iskati drugje. V tem smislu povabilo tretjega omogoča, da omejimo njegovo nestanovitnost in privlačnost. Ni več senca, temveč prezenca, nekaj, o čemer se lahko odkrito pogovarjamo …«

Takšno priznanje erotike med part­nerjema ne zavira, ampak jo začinja, saj nam omogoča, da partnerja pogledamo na drugačen način; da v znano vnesemo neznano, je prepričana Ester Perel, ki v knjigi pomete tudi s številnimi drugimi zastarelimi, a v nas trdno zasidranimi predstavami, da naj bi npr. spolne fantazije vedno pomenile neko patologijo, »podedovano« iz slabega družinskega okolja, da je dobra spolnost vedno spontana in nenačrtovana, da je dokaz ljubezni, kot taka pa mora biti zmeraj tudi neagresivna in nedominantna.
 

Rešitev?

Poti do ohranjanja iskrice v odnosu je veliko; kar deluje pri enem paru, pri drugem morda ne bo, poudarjata tako Ester Perel kot dr. Veronika Podgoršek: »Kar nekomu uspe in kar je za nekoga uspeh, lahko drugemu pomeni neuspeh. Tako kot bo nekdo rekel, da je dvema skupaj uspelo, ker sta v zvezi že 50 let, a v odnosu ni več nobene ljubezni, spoštovanja, pač pa eno samo trpljenje in obup, strah pred spremembo. Drugi bo rekel, da je uspeh, da je iz takega odnosa odšel! Vsak posameznik kot vsak par ima svojo zgodbo.«

Antropologinja in predavateljica dr. Vesna Vuk Godina je na drugi strani prepričana, da cilj partnerskega odnosa sploh ne bi smela biti sreča, niti strast: »Iskanje iskrice v partnerstvu je del ideje, da so partnerstva na svetu za to, da partnerje osrečujejo. Kar ni točno.«

Bolj prizemljen pogled na partnerstvo ima tudi psihoterapevt dr. Zoran Milivojević, ki pravi, da smo pozabili, da izraz romantična ljubezen dobesedno pomeni ljubezen kot iz romana, izmišljena ljubezen, ki v resnici ne obstaja. »Mit o romantični ljubezni je s tragičnimi ljubezenskimi zgodbami v nas utrdil prepričanje, da je ljubezen najpomembnejša od vsega, da je zanjo treba vse žrtvovati in da so vse velike ljubezni nujno nesrečne. Film je nato vsej tej romantiki dodal še obvezni happy end in nam s tem vcepil prepričanje, da nam bo ljubezen zagotovila dosmrtno srečo,« razloži terapevt, ki je prepričan, da je v zadnjem desetletju romantiko v medijih nadomestil seks, kar v Erosu v ujetništvu ugotavlja tudi Ester Perel:

»Nikjer nas ne spodbujajo, da bi bili zadovoljni s tem, kar imamo. […] Seks je sestavni del tega gospodarstva – nekateri bi morda celo rekli, da ga seks poganja. Tista obleka, tisti avto, tisti čevlji, tisti losjon, nova tetovaža in čvrsta zadnjica … Vse to vsebuje obljubo o spolno polnejšem življenju.« Pa je ta obljuba uresničljiva?

Eros v ujetništvu v razmislek ponudi številne bolj prepričljive alternative, ki vas utegnejo (nekoliko) pretresti, dolgoročno pa v vaše partnerske odnose vnesti več razumevanja in igrivosti.