Šef le zaradi hormonov?

Leta 2016 objavljena študija, narejena pod okriljem Univerze Harvard in objavljena v reviji Ameriškega psihološkega združenja, je pokazala izrazito močno povezavo med koncentracijo testosterona v telesu in pozicijo v hierarhiji družbe. A iz prvih podatkov povezava ni bila povsem očitna. Poglejmo, zakaj. Testosteron je že dolgo predmet raziskav, ki so ga v preteklosti povezale z agresivnostjo, družbeno dominacijo in družbenim statusom osebkov (ne le pri ljudeh, tudi pri nekaterih živalskih primatih). Testosteron namreč zmanjšuje občutek strahu in spodbuja tvegano vedenje posameznikov. Kdor si ne upa tvegati in prevzeti odgovornosti za odločitev, ne more biti voditelj.



Že prejšnje raziskave so pokazale, da osebe z nizko ravnjo testosterona ne le nimajo dovolj motivacije za doseganje visokega družbenega statusa, pač pa se celo aktivno izogibajo dominantnemu obnašanju, v trenutkih težkih odločitev v imenu celotne skupine izgubijo jasnost razmišljanja in se jim opazno zmanjšajo kognitivne sposobnosti. Nagnjeni so k podrejeni vlogi in se ne odločajo za konfrontacije, pač pa raje izberejo vedenje, ki je usmerjeno predvsem k cilju zadovoljevanja oseb okrog sebe in zmanjšanja napetosti z njimi. Po morebitnem porazu se radi umaknejo v osamo in si ne želijo novega spopada oziroma tekmovanja, medtem ko tisti z visoko ravnjo testosterona po porazu želijo takoj nazaj »v ring« in še enkrat poskusiti doseči zmago.

Tudi pri omenjeni študiji se je pokazalo, da se preučevane osebe z nizko ravnjo testosterona niso uvrščale visoko na hierarhični lestvici. A zgolj pogled na koncentracijo testosterona v telesu ni preveč natančno nakazal povezave z mestom v hierarhiji. Šele ko so raziskovalci v pregled vključili še en hormon – kortizol, so lahko dobili zelo jasno povezavo. Kortizol, t. i. stresni hormon, se v telesu v povečanih količinah izloča v stresnih situacijah in v času, ko nas je strah.

Doživljanje stresa – vzrok in posledica

Na bolj odgovornih mestih so odločitve bolj pomembne, bolj usodne in predvsem se mora oseba soočati z več neznanimi situacijami ter se v njih hitro in trezno odzvati. Ali torej lahko pričakujemo več stresnega hormona, ko se po hierarhični lestvici vzpenjamo navzgor? Ne, ravno obratno – osebe z visoko ravnjo kortizola obtičijo na dnu hierarhične lestvice. Pri tem je treba razložiti, kako so pri raziskavi določili pozicijo v hierarhiji; niso se ozirali na poimenovanje delovnega mesta niti na višino dohodka, pač pa zgolj na to, koliko podrejenih oseb ima preučevani.

Nizek nivo kortizola torej kaže na to, da višje ko gremo po lestvici, manj stresa občutijo osebe in ne več, kot bi pričakovali. Že nekaj let pred tem narejena študija, ki se je osredotočala zgolj na doživljanje stresa, je pokazala enake ugotovitve: višje ko gremo po hierarhični lestvici, manj doživljanja stresa kažejo posamezniki. Avtorji so ugotavljali, da je to vzrok, delno pa tudi posledica visoke pozicije. Vzrok je torej v tem, da osebe, ki spričo težkih okoliščin ne doživijo previsokega stresa ter lahko še vedno sproščeno delujejo, se odločajo in ohranijo mirno glavo, lažje delujejo kot voditelji, hkrati pa jih kot take spontano sprejema tudi okolica.

A del tega nedoživljanja stresa je tudi posledica pozicije; vloga voditelja namreč omogoča in spodbuja večji občutek nadzora nad dogajanjem, kar vsekakor niža doživljanje stresa. To so dokazale mnoge raziskave tako na bolj splošni ravni (osebe, ki čutijo, da imajo nadzor nad svojim življenjem, doživljajo manj stresa) kot na bolj konkretnih primerih, kjer je nadzor nad povzročiteljem stresa zmanjšal občutenje stresa in znižal raven kortizola.

Ko so raziskovalci pogledali zgolj skupino z nizkim kortizolom, pa se je izkristalizirala povsem jasna slika močne povezave: višji ko je testosteron, višja je pozicija v hierarhiji družbe (ne pa tudi nujno višja plača ali višja dosežena stopnja izobrazbe).

Kaj pa ženske?

Aha, če je torej odločilen testosteron, potem je logično, da so na vodilnih položajih predvsem moški, bi lahko pomislili ob tem. A takšno sklepanje bi bilo napačno. Omenjena raziskava je bila sicer narejena na izključno moški populaciji, a so avtorji opozorili, da so predhodne študije pokazale zelo podobno povezavo tudi pri ženskah. Sicer drži, da imajo te neprimerljivo nižjo raven testosterona, a naj bi bilo to za voditeljstvo očitno nepomembno. Šteje le odstopanje testosterona od običajne vrednosti za določen spol. Torej ženska z visoko ravnjo testosterona bo izkazovala veliko več voditeljskih značilnosti kot moški z za svoj spol nizko ravnjo, čeprav bo absolutno gledano raven testosterona pri moškem precej višja od tiste pri ženski. A ob tem so zapisali še, da bi veljalo dobro preučiti tudi povezave med testosteronom in drugimi hormoni pri ženskah ter vplivom na voditeljske sposobnosti, saj nekatere raziskave kažejo, da pri ženskah razmerje med testosteronom in kortizolom nima enakih posledic kot pri moških.

Tudi drugi hormoni

A omenjena hormona še zdaleč nista edina, ki vplivata na voditeljske sposobnosti in vedenje ljudi. Štirje tipi hormonov, ki jih mnogi popularno imenujejo kar hormoni sreče, igrajo močno vlogo v vzpostavljanju voditeljske pozicije in odnosa s podrejenimi; to so dopamin, endorfin, oksitocin in serotonin.

Hormoni posameznika

Prva dva s seznama učinkujeta na posameznika ne glede na ostale člane v družbi. Endorfin je hormon, ki deluje podobno kot morfij. Izloča se v času naporov ter blaži oziroma zamaskira in blokira bolečino, hkrati pa v človeku vzbudi občutek zadovoljstva in užitka. Je nekakšen hormon, ki človeku v času napora omogoči, da se prebije skozi najtežje preizkušnje.

Zaradi tega hormona slišite zgodbe o nesrečah, v kateri so poškodovani zmožni izrednih naporov, ne da bi v času šoka sploh opazili, da so močno poškodovani; vsa moč bolečine pride šele pozneje. To pomaga posamezniku presegati meje in dosegati visoke cilje, saj kljub naporu in morda bolečini hkrati doživlja tudi občutek zadovoljstva. Običajno je to zelo jasno izraženo pri športnem udejstvovanju: bolj ko se človek žene (do neke mere), več zadovoljstva občuti, lahko celo evforijo. Občutki, ki jih povzročajo endorfini, ga ženejo k vedno novim (športnim) podvigom. Ni pa to omejeno le na šport, deluje tudi pri drugih naporih in podvigih. Prav gotovo so ti hormoni pomagali tudi Petri Majdič, da je s štirimi zlomljenimi rebri in predrto popljučnico pritekla do olimpijske medalje.
Drugi hormon je dopamin, ki se izloča ob bližanju in doseganju ciljev. Preprosto dokončanje določene naloge (čeprav še niti ne veste, ali ste jo dobro opravili) v človeškem telesu povzroči sproščanje dopamina. Izloča se tudi že v pričakovanju nagrade in v posamezniku vzbuja občutek veselja in ugodja, še preden nagrada zares pride.

Hormoni odnosa

Če zgoraj opisana hormona delujeta na posameznika zaradi njegovega ravnanja, pa sta naslednja dva vezana na odnose. Oksitocin je hormon ugodja, ki se sprošča zaradi čustvenih vezi z ljudmi okrog nas, dodatno pa se sprošča ob fizičnem dotiku ljudi, do katerih gojimo pozitivna čustva. Voditelji, ki so blizu svojim podrejenim in so pogosto med njimi, tako še utrjujejo to vez. Zato voditelji lahko povzročijo dodatno sproščanje oksitocina, ko se rokujejo z ljudmi okrog sebe ali ko nekoga potrepljajo po hrbtu za dobro opravljeno delo. To lahko vzpostavlja vez – a pozor, tovrstno dotikanje je lahko marsikomu tudi odbijajoče.
Četrti hormon s tega seznama pa je serotonin. Ta se izloči, ko se oseba počuti spoštovano in občudovano, ter povečuje samozavest. Vodja, v katerega podrejeni zaupajo, tako lahko jadra na krilih serotonina in odločitve sprejema z lahkoto. A ta ista oseba se lahko hitro znajde v zagati, če izgubi spoštovanje podrejenih. Sprejemanje odločitev lahko postane težje, nižja samozavest pa znižuje tudi trenutne kognitivne sposobnosti.

Rojen ali naučen?

Naj torej tisti, ki niso vodje, kar vržejo puško v koruzo in preprosto rečejo 'moja hormonska sestava mi ne dopušča biti voditelj'? Ne ravno. Dr. Robert A. Josephs, eden od avtorjev raziskave, je bil v odgovoru na vprašanje, ali torej hormoni odločajo, kdo bo voditelj, zelo jasen: »Ne, ne moremo reči, da izključno hormoni odločajo o tem. Drži sicer, da obstaja vedno več dokazov o zelo močni povezavi med ravnjo različnih hormonov in verjetnostjo izražanja določenih tipov voditeljskega vedenja. A bodite pozorni na izbiro besed. Kot prvo sem dejal 'verjetnost', kar pomeni, da povezava ni povsem linearna, v določenih izjemnih primerih so lahko hormoni na drugačnih nivojih, pa posameznik kljub temu izraža voditeljsko vedenje. Kot drugo sem govoril o voditeljskem vedenju, ne o voditeljskem položaju. Osebe, ki izražajo voditeljska vedenja, niso nujno vedno na voditeljskih mestih. In obratno, tudi med voditelji je veliko takih, ki tovrstnega vedenja ne izražajo. Govorimo torej o močni povezavi in o verjetnosti, ne pa o determiniranosti.«

Drži tudi, da ima vsak svoje hormonske predispozicije in svojo naravno raven izločanja določenih hormonov, a kot je bilo že omenjeno, se različni hormoni sproščajo kot reakcije na dogajanje okrog nas. To pomeni, da tudi načrtni poskusi vplivanja na svoje doživljanje situacij in načrtno izpostavljanje ali izogibanje določenim situacijam vpliva na hormonski koktajl in posledično tudi na nadaljnje ravnanje. Odgovor na vprašanje, ali se voditelj rodi ali priuči, torej ni povsem enoznačen. Velik del voditeljstva torej pride že s človekom na svet, opazen del pa se lahko razvije tudi pozneje. Dr. Robert A. Josephs pravi: »Na hormonsko ravnovesje vpliva oboje, tako genetika kot okolje. Podedovana zasnova igra pri določanju ravni hormonov zelo močno vlogo, okoljski in situacijski vplivi pa imajo prav tako zelo močan vpliv. Drži pa, da imajo za razliko od podedovanih vplivi iz okolja zelo kratkoročne učinke. Če smo jim izpostavljeni pogosto, potem močno vplivajo na hormonsko ravnovesje, če pa smo jim izpostavljeni le kratek čas, nato pa ne več, potem običajno njihov vpliv na hormonsko ravnovesje precej hitro zbledi.« Sogovornik k temu dodaja še možnost umetnega vplivanja na hormonsko ravnovesje: »Veliko farmakoloških sredstev in tudi nemedicinskih spojin lahko povzroči dvig ali padec nivoja določenega hormona.« A hormonski sistem je izjemno zapleten, zato razen pod zdravniškim nadzorom ni smiselno skušati umetno vplivati na hormonsko ravnovesje, saj bi ga zlahka povsem porušili in se znašli v nezavidljivem položaju.

Padec Ikarja

A pozor, tako kot lahko vsak vpliva na to, da postane boljši voditelj, lahko hormoni delujejo tudi v drugo smer ali pa človeka celo dvignejo previsoko. Serotonin, ki nam daje občutek samozavesti in prepričanosti v svoje odločitve, nas lahko pripelje tudi v propad. Z vsako naslednjo odločitvijo, ki jo vodja doživlja kot pravilno, raste prepričanje v lastno nezmotljivost. Ob nadaljevanju takšnega spiralnega vzpona to lahko privede do situacije, v kateri je vodja tako slepo zaverovan v lastne sposobnosti, da izgubi vse zadržke in pred odločitvami ne opravi potrebnega premisleka, hkrati pa začne podzavestno verjeti, da zanj veljajo drugačna pravila – vse dokler se kot Ikar na krilih ne dvigne tako visoko, da se preveč približa soncu, ki mu uniči njegova krila, in z velike višine trešči v globino.

Koktajl hormonov mora biti torej v pravem ravnovesju. Za dosego takšnega stanja pa lahko vsak naredi veliko. Če se torej zavedate svojih naravnih danosti, jih lažje izpopolnjujete in nadgrajujete v smeri doseganja želenih ciljev. Tako zase kot za tiste okrog sebe.