Rolls-Royce med smučišči – Lech am Arlberg

Na zahodu Avstrije, v deželi Predarlsko, leži mestece Lech am Arlberg. Občino s samo 1500 stalnimi prebivalci že več desetletij obiskuje zelo veliko turistov. Lansko zimsko sezono (od 1. novembra do 30. aprila) so imeli v turističnih objektih v Lechu in pripadajočem zaselku Zürs 844.373 prenočitev, letošnjo poletno sezono (od 1. maja do 31. oktobra) pa še 150.249 prenočitev. V Lechu imajo, skratka, vsako leto približno milijon turističnih prenočitev. Za primerjavo lahko povemo, da je imela leta 2016 vsa Slovenija 11,18 milijona prenočitev. Turistični prihodki Lecha najverjetneje presegajo desetino slovenskih, saj je to svetovno znano, razkošno in nadpovprečno drago zimsko letovišče.

Celotno območje (Arlberg) je zibelka poučevanja sodobnega smučanja s skoraj stoletno tradicijo. Prvo smučarsko žičnico (vlečnico) v Avstriji so postavili prav v Zürsu. To se je zgodilo pred osmimi desetletji, leta 1937. Poleg tega je zaradi nadmorske višine (središče naselja Lech je na 1444 metrih nadmorske višine) in drugih dejavnikov tu vedno dovolj snega.

Milan Ilič

Rekreacija in čas za razmislek

Hermann Fercher, direktor turistične organizacije v Lechu, priznava, da je nastanitev v hotelu tu za približno 20 odstotkov dražja v primerjavi z večino drugih avstrijskih zimskih letovišč. »Toda cena smučarske vozovnice ni višja kakor v drugih uveljavljenih smučiščih,« dodaja Fercher. Letošnjo zimo je v visoki sezoni za dnevno smučarsko vozovnico v Lechu

Zürsu za odrasle­ treba plačati 53 evrov (za pet dni 238 evrov, za šest dni 275 evrov).

Lech sem prvič obiskal avgusta pred dvema desetletjema. Takrat je bil turistični direktor Hubert Schwärzler. Turizem v Lechu je vodil 35 let, med letoma 1966 in 2001, ter dobil vzdevek »Mr. Lech«. Pravi, da si je od začetka prizadeval, da bi gostje z vsega sveta prišli v ta del Avstrije, ne pa da bi tukajšnji smučarski učitelji odhajali v Avstralijo, Ameriko, na Novo Zelandijo … Schwärzler je bil eden od ustanoviteljev združenja Best of the Alps, trženjske delovne skupine svetovljanskih zimskih letovišč, ki ima zdaj 12 članov: poleg Lecha

Zürsa so v združenju še Chamonix Mont-Blanc, Cortina d'Ampezzo, Davos, Garmisch-Partenkirchen, Grindelwald, Kitzbühel, Megève, St. Anton am Arlberg, St. Moritz, Seefeld in Zermatt.

Lech je v šestdesetih letih prejšnjega stoletja hitro postal priljubljen med turisti, vendar se je Schwärzler že takrat pred mnogimi drugimi spraševal, ali je res najbolje spodbujati razvoj samo s povečevanjem ponudbe in ali je res treba vse podrediti povečevanju namestitvenih zmogljivosti. Pravi, da je, ko je videl neko raziskavo Rimskega kluba, v kateri so med drugim ugotovili, da »nekoliko manj lahko pomeni veliko za prihodnost«, pomislil, da je pomembneje vztrajati pri kakovostni ponudbi kakor pri čim večji zasedenosti obstoječih zmogljivosti. Dobro je vedel, da so viri v majhni dolini visoko v Alpah omejeni. Schwärzler je tudi osebno z družino lastnik hotela v Lechu.

Milan Ilič

Kakovost se lahko izboljšuje, količina se ne spreminja

Fercher nadaljuje Schwärzlerjevo delo. »Lech je zelo zadržan kraj, ki ceni zmernost. Pri turističnem trženju poskušamo spodbujati kombinacijo rekreacije v gorah in razmišljanja. Zato spodbujamo srečanja, na katerih se ukvarjajo s filozofijo, družbenimi vedami, izobraževanjem …« Pred dvema desetletjema so v kraju začeli vsako leto prirejati Philosophicum Lech, na katerem se srečujejo znani filozofi iz različnih držav. V Lechu redno organizirajo tudi evropsko srečanje vodilnih medijskih predstavnikov, letos ga bodo priredili že enajstič.

»Lech je pravzaprav zatočišče pred preglasnim svetom,« dodaja Fercher. »Znane osebnosti se med počitnicami v tem kraju počutijo sproščene. Vsi naši gostje, tudi družbeno pomembni, imajo v Lechu normalne počitnice.« Del Lecha, ki mu pravijo Oberlech, je zares zatočišče. Oberlech je že več let naselje brez avtomobilov. Gostje so nastanjeni v hotelih in na smučiščih nad Oberlechom, do katerega je mogoče priti samo z žičnico; oskrbujejo ga po predoru, povezanem z Lechom.

Na zimske počitnice v Lech na splošno pridejo gostje, ki si želijo dejavnosti na snegu – in miru. »Lech je poseben po tem, da razen njega pravzaprav ni kraja, ki bi se tako intenzivno ukvarjal s turizmom, hkrati pa bi v zadnjega pol stoletja ohranil vaški značaj. Tu ni velikanskih hotelov, velikih alpskih počitniških hiš in podobnih objektov. Naš največji hotel ima 200 ležišč. Pozimi je tu na voljo 8300, poleti pa 4000 ležišč,« pravi Fercher. Med ponudbo prevladujejo hoteli, nekaj je penzionov in zasebnih sob. Med hoteli je največ tistih s štirimi in petimi zvezdicami.

Milan Ilič

»Takšnih je v Lechu 70,« pravi Fercher in dodaja: »Za primerjavo lahko povemo, da ima Kitzbühel približno 20 hotelov s štirimi in petimi zvezdicami.« Med turističnimi obiskovalci Lecha prevladujejo gostje iz Nemčije, Avstrije in Švice, sledijo jim tisti iz Velike Britanije, Francije in Nizozemske. Običajno pridejo v parih ali manjših skupinah, med njimi so tudi družine z otroki. Povprečna starost zimskega gosta je 46, poletnega 53 let.

Skoraj vsi hoteli v Lechu so v zasebni družinski lasti. Nekateri domačini so najprej zasloveli s smučanjem in nato dobro zaslužili kot trenerji in učitelji smučanja ter nazadnje še kot hotelirji. Hotel Montana v Oberlechu z družino upravlja Patrick Ortlieb, olimpijski zmagovalec v smuku leta 1992 in svetovni prvak leta 1996 v tej disciplini alpskega smučanja. Letos pozimi smo bili v Lechu nekaj dni gostje Ortliebovega starejšega kolega Egona Zimmermanna v Hotelu Kristberg. Zimmermann je bil svetovni prvak v veleslalomu leta 1962 in leta 1964 v smuku. Takrat je v smuku osvojil zlato medaljo na zimskih olimpijskih igrah. Zimmermann redno zajtrkuje v svojem hotelu za eno od miz tako kakor drugi gostje, s katerimi se rad pogovarja.

Milan Ilič

V središču Lecha smo na delovnem mestu obiskali Ludwiga Muxla, župana Lecha od leta 1993 (pred tem je bil med letoma 1990 in 1993 županov namestnik). V Lechu ne volijo predstavnikov v občinskem svetu s strankarskih seznamov, ampak vsak volivec na prazno glasovnico napiše imena ljudi, ki bi jih rad videl med zmagovalci. Osemnajst ljudi z največ zbranimi glasovi vstopi v občinski svet in nato izbere župana.

Muxel tako kakor drugi, ki so se tu rodili in odrasli, govori posebno­ nemško narečje, podobno švicarskemu. Lech so ustanovili v poznem srednjem veku, ko so se tu naselili živinorejci iz švicarskega kantona Valais (Wallis). »Konec 19. stoletja je bilo območje zelo revno. Mnogi so se bali, da bo naselje opustelo. Nato so se ljudje začeli ukvarjati s turizmom, ki se je počasi razvijal. Po drugi svetovni vojni se je začel turistični in splošen gospodarski razcvet, vendar so se tedanji vodje Lecha odločili, da ne bodo dovolili prehitrega razvoja z velikanskimi objekti in drugimi megalomanskimi projekti. V Lechu smo se nenehno razvijali, toda počasi. Imamo zelo strog urbanistični načrt in ne dajemo zlahka gradbenih dovoljenj. Noben naš hotel ni prevelik in kar 95 odstotkov hotelov je v družinski lasti. Nočemo, da bi nam vladal velik kapital. Smo verjetno edino območje v Alpah, morda celo na svetu, z omejitvami na smučiščih. Ko je na progah 14.000 smučarjev, ne prodajamo več smučarskih vozovnic.«

Muxel poudarja, da je Lech priporočljivo obiskati tudi v poletnih mesecih. Kraj ne potrebuje snega, da bi se nam zdel očarljiv. Leta 2004 so Lechu podelili zlato medaljo v tekmovanju Entente Florale za »najlepšo vas v Evropi«. Župan pravi, da so v občini eno od dolin, dolgo približno 15 kilometrov, zaprli za avtomobilski promet. »Tja je mogoče priti samo s krajevnim avtobusom ali peš. Idilično je videti tudi kopališče sredi gozda in pred dvema letoma smo uredili lepo igrišče za golf.«

Milan Ilič

Letni proračun občine Lech znaša kar 20 milijonov evrov. Muxel je povedal, da so zadnja leta kraj »digitalizirali« in vzpostavili omrežje iz vlaken z veliko zmogljivostjo. »Zelo dobro skrbimo za okolje. Zgradili smo štiri toplarne, ki uporabljajo les in najsodobnejše filtre. Z njimi prihranimo 8,5 milijona litrov kurilnega olja letno.«

Ob koncu pogovora vprašamo župana Lecha, o katerem prihodnjem projektu zadnje čase v občinskem svetu največ razpravljajo. »Največji sedanji izziv je gradnja sodobnega, ne prevelikega kongresnega središča s 500 do 600 sedeži. Zavedamo se, da v Lechu potrebujemo takšen objekt. Največ razpravljamo o denarju – kako vse skupaj plačati, ali bi bilo morda treba zvišati davke …«