Rebula skozi čas

Najpomembnejši gastronomski pisec rimskega imperija Lucij Junij Moderat Kolumela iz Hispanije je v 1. stoletju našega štetja pisal o kmetijstvu, v katerem omenja sorti Albuelis rubellana in Rabu(n)cula, ki naj bi bili predhodnici današnje rebule.
V srednjem veku so menihi lokalnemu vinu, ki je bilo njihov stalni vir prihodka, ustvarili velik sloves, zlasti med nemškimi kupci. Rebula se je uvrstila med protokolarna vina.
Florienita, nuna v beneškem samostanu San Secondu, je sinu v Piranu in njegovim naslednikom za obdobje 39 let prepustila v obdelavo in užitek del zemljišča, pod pogojem, da samostan oskrbuje s 150 litri dobre rebule.
Najstarejši znani zapis, ki omenja pridelavo rebule v Brdih, izhaja iz gradu Rittersberg v okolici vasi Višnjevik z leta 1336.
Že v srednjem veku je rebula veljala za aristokratinjo med vini. Rebula je svoj sloves kot izbrano vino iz Brd nadaljevala tudi v obdobju Ilirskih provinc.
Iz terezijanskega katastra z 18. stoletja je razvidno, da je bila rebula takrat ocenjena s precej višjo vrednostjo kot vsa druga bela in rdeča vina.
Da so se Brda uveljavila kot domovina rebule, je zaslužen enolog in dolgoletni direktor Zadružne kleti Goriška brda (danes Klet Brda) Zvonimir Simčič, ki si je prizadeval za njeno ohranitev, razvoj in promocijo v obdobju, ko so prevladovale svetovne sorte. 
Do konca druge svetovne vojne, ko je med briške griče zarezala meja in deželo razdelila na dve državi. Dežela rebule je pritegnila pozornost svetovne javnosti zaradi prodornih pridelovalcev z enega terroirja, a dveh držav.
Leta 2012 se je skupina znanstvenikov iz Italije, Slovenije, Grčije in Švice ugotovila, ali so rebula (Slovenija), ribolla gialla (Italija) in robola (Grčija) podobne ali enake.
Leta 2017 se 13 vinarjev z obeh strani meje združi v prizadevanjih za promocijo rebule in organizira masterclass: Brda, home of Rebula, namenjen strokovnemu mednarodnemu tisku.

Več o rebuli preberite TU.