Rdeči hudič - zgodba o Elanu

Ko je smučal Bojan Križaj, se je čas Slovenije ustavil. V šoli je odpadel pouk, v tovarnah so ustavili stroje, ulice so bile prazne. Sestavni del tega cirkusa so bile tudi smuči Elan. »Na repu smuči je sicer na drobno pisalo Made in Yugoslavia, v resnici pa smo vsi vedeli, da to pomeni Made in Slovenia. Zato so bile elanke veliko več kot smučke in Elan je bil veliko več kot blagovna znamka. Bil je nacionalni ponos, bil je simbol, bil je kot zastava,« so ob jubileju zapisali v Elanu. In kako se je zgodba pravzaprav začela?

Rudi Finžgar se je rodil leta 1920. V Kropi se je v delavnici svojega očeta izučil za mizarja, a so ga bolj kot pohištvo zanimali sneg in smuči. Leta 1936 si je ogledal tekmo na Bloudkovi skakalnici v Planici in se odločil, da se bo z dušo in telesom predal smučarskim skokom. Na zadnji predvojni tekmi leta 1941 je z 95 metri postavil slovenski rekord. Bil je tudi prvi slovenski skakalec, ki je preletel stometrsko znamko, a je pri doskoku z roko podrsal po tleh. Po vojni je rekord najprej popravil na 102 metra, pozneje pa še na 117. Ta je veljal kar devet let. Tudi kot smučarski skakalec je bil znan kot inovator. Da bi med letom bolje rezal zrak, si je omislil nekakšen usnjen kombinezon rdeče barve, zaradi katerega si je prislužil vzdevek: »Der Rote Teufel aus Titoland« (»Rdeči hudič iz Titolanda«).

Kot odličnemu skakalcu mu je bilo več kot jasno, kakšne so dobre smuči. Ko je bil prepričan, da ima dovolj znanja, si je izposodil tristo dinarjev in nabavil jesenov les ter začel izdelovati prve smuči. Pred delavnico se je začela vrsta. Med drugo svetovno vojno je bil mobiliziran v nemško vojsko, a je od tam pobegnil in v Cerknem, kjer je bilo po kapitulaciji Italije središče svobodnega ozemlja, v pritličju nekdanjega hotela Porenza nadaljeval izdelovanje smuči. Prav na podlagi te izkušnje je Finžgar, kot pišejo v Elanu, začel razmišljati o pravem podjetju. Septembra 1945 je izrekel znameniti stavek: »Kdo bi mislil na spanje, kdo na denar? Svet čaka name. In na Elan.« Tako se je rodila zadruga za izdelavo športnega orodja Elan, ki je že čez nekaj let v ZDA izvažala 800 parov smuči na leto. Nato se je nadaljevalo. Leta 1961 so patentirali metalne smuči, leta 1964 so bile elanke prvič na OI v Innsbrucku, leta 1968 je z elankami osvojil medaljo Baldura Preimla na skakalnih smučeh na OI v Grenoblu.

Čolni, kajaki, sani, vodni skuterji

V petdesetih in šestdesetih letih je Elan začel izdelovati različne proizvode, med drugim čolne, kajake, kanuje, loparje za tenis in badminton, opreme za namizni tenis, cepine, orodje za gorska reševanja, dirkaške in rekreacijske sani ter vodne skuterje. Leta 1963 je Elan ustanovil inštitut za inovacije, ki je le dve leti pozneje na trg dal prvo patentirano rešitev. Že konec šestdesetih let je kot prvi proizvajalec izdelal skakalne smuči iz steklenih vlaken. Kmalu za tem so alpince navdušile smuči Impuls, ki so dolgo veljale za pravi tehnološki čudež. Nato so prišle smuči Uniline, ki so imele za tiste čase zelo poudarjen stranski lok in so jih tekmovalci, med drugim tudi Ingemar Stenmark, uporabljali tako za slalom kot za veleslalom. V 70. letih je Elan dobil svoj sloves inovatorja, slavo pa mu je najbolj zasluženo prinesel švedski čudežni deček.

Bolje kot prvi?

»Stenmark je vso svojo kariero smučal na elankah. To je bilo v časih, ko je Elan prihajal z napačne strani železne zavese. Predstavniki alpskih velesil niso mogli razumeti, da najboljši na svetu tekmuje na smučeh z napisom 'Made In Yugoslavia'. Predstavniki nekega avstrijskega proizvajalca so ga z zelo agresivnim prepričevanjem vabili v svoje vrste. 'Se sploh zavedaš, koliko bolje bi smučal z našimi?' so ga pregovarjali. On pa jih je utišal s kratkim vprašanjem: 'Bi bil morda boljši kot prvi?' Ostajal je v Elanu. Vedno. Od začetka do konca,« je zapisal Gregor Šket v uvodu v intervju s Stenmarkom.

Elan je na osnovi smuči Uniline že leta 1976 predstavil serijo smuči RC. A v resnici so RC04, RC05 in RC08 utelešala osemdeseta leta. Takrat je Ingemar Stenmark dosegel večino svoji zmag, Bojan Križaj je s temi smučmi zmagal na osmih tekmah svetovnega pokala. Poleg njiju so smuči RC preizkusili tudi številni drugi vrhunski smučarji tistega časa. Na olimpijskih igrah v Sarajevu 1984 je z njimi nastopilo kar 53 tekmovalcev. S smučmi serije RC so Elanovi razvojniki oznanili nove tlorisno oblikovane smuči in razglasili sistem Uniline za svetovno zapoved. Poleg tehnološke dovršenosti jih je odlikoval tudi vrhunski dizajn. Oblikovalec Janez Ravnik je prav zanje iznašel legendarni logotip dveh prepletajočih se E-jev. Pravzaprav ni bilo Slovenca, ki si ne bi želel vijugati na Stenmarkovih in Križajevih smučeh.

Elan je v osemdesetih letih začel tudi proizvodnjo jadrnic in jadralnih letal. Na začetku devetdesetih pa so klasične, približno dva metra dolge smuči, ki so jim kmalu zasmehovalno rekli sulice, popolnoma izpodrinile leta 1994 izdelane smuči SCX, ki veljajo za prve karving smuči. Že na prvi pogled so videti popolnoma drugačne. Bile so precej krajše od klasičnih smuči, predvsem pa so imele »nenavadno« obliko. Tik pod krivino so bile široke 114, pod čevljem 60, na repih pa 105 milimetrov.

Bojan Križaj je dejal, da ga spominjajo na avtomobil s štirikolesnim pogonom. Na splošno pa se je uveljavilo prepričanje, da so to smuči, ki zavijajo same. Nad tem so bili navdušeni tako tekmovalci kot tudi številni rekreativci. Ko je novost prodrla v svetovni pokal, se je hitro razširila nova tehnika smučanja, pojavili so se novi asi, začela se je nova smučarska era ... Nič drugačna ali manj inovativna. Zdaj izdelujejo smuči s popolnoma novo amphibio 4D-tehnologijo. Gre za smuči, ki so slalomske, veleslalomske in smukaške obenem. »Kot dvoživka, ki plava kot riba in se zvija kot kača, kar amphibio v latinščini pomeni, le da gre pri teh smučeh za večživko na snegu.«