Razmišljanje o prihodnosti je dobra vaja, ki nam pomaga tu in zdaj

Kar je bilo v industrijskem obdobju delo, bo v 21. stoletju igra, je prepričan Pat Kane iz organizacije The Play Ethic, ki je na berlinskem vrhu o digitalni politiki Readie, srečanja v organizaciji Ustanove Konrada Adenauerja in britanske ustanove za inovacije Nesta, v družbi številnih povabljencev, med njimi je bil tudi slovenski minister za javno upravo Boris Koprivnikar, razpravljal o spremembah in izzivih, ki jih prinaša prihodnost.

Na dogodku so se osredotočili na digitalizacijo gospodarstva, države in družbe, pogovarjali so se o preglednosti državne uprave, industriji 4.0, o novostih v izobraževanju in delu. Na podiju je stal mali robot kot opomin, da kmalu nič več ne bo tako, kot je zdaj, še posebno veliko pozornost pa je s svojim govorom o »začaranosti, telepatiji in božanskosti, treh vodnikih za digitalno prihodnost med letoma 2020 in 2050«, vzbudil Kane, ki interakcijo med človeškimi možgani in računalnikom označuje za podaljšek sedanje kulture komuniciranja. Govoril je tudi o »nevrokemičnih in nevrotehnoloških intervencijah«, ki so že mogoče pri boju proti depresivnosti in nekaterih drugih duševnih motnjah. »Močna zahteva humanizma je, da sprevidimo svojo notranjo naravo, da kopljemo globoko in izrazimo, kdo smo,« je dejal. »Kaj pa, če lahko izbiramo, selekcioniramo in urejamo svoje želje?«

Pravite, da se bo v temeljih spremenil način človekovega doživljanja, kaj napovedujete?

Ljudje se bodo samoumevno vse bolj pomikali proti virtualnim doživetjem. Samoumevno pravim zato, ker so ta podaljšek domišljije in sanj, to pa je jedro človekovega obstoja. Nekoč bodo te tehnologije enako samoumevne, kot so danes očala, slušalke ali klobuk, ustvarjale bodo digitalna izkustva, ki bodo veliko bolj dinamična, skoraj domišljijska v primerjavi s podobami in besedilom na današnjem internetu.

Priložnosti so osupljive in hkrati strašljive. Osupljive zato, ker bomo lahko vpleteni v ponovno začaranost resničnega življenja: lahko si bomo izbrali pomen, ki ga bo imel svet za nas. To bo popolnoma komercialen razvoj. Cena, ki jo boste plačali za prosto uporabo mašinerije virtualne resničnosti, bo nenehno obstreljevanje z reklamami, ali pa bo vse skupaj nadzorovalo vaše zdravstveno zavarovanje, da boste zagotovo šli dovolj pogosto na sprehod. Ključno pa je, da bo to v harmoniji z domišljijo, za katero sem že dejal, da je jedro človekovega obstoja. Je tudi zelo star pojav, že v starih časih smo si predstavljali hišne bogove, nekaj, kar našemu življenju daje smisel. Zdaj bomo to počeli na človeški ravni.

Pa smo pripravljeni na to? Imamo neznansko veliko slabosti, pogosto ne vemo niti, zakaj se odzivamo tako ali drugače, kako naj se torej zelo nepopolni ljudje spoprimemo s tem razvojem?

Postati bomo morali mojstri v spoprijemanju z realno virtualnostjo – ne imenujem je virtualna realnost, ampak realna virtualnost. Gre za mindfulness, za meditativne tehnike, psihološko pismenost. Če bodo lahko misli takoj postale akcija, bomo morali povečati svoje sposobnosti za obvladovanje samih sebe. Pridobiti bomo morali miselno zavedanje, kakršno se zdaj že dogaja v nekaterih filozofskih in verskih tradicijah. Menim, da bo sposobnost opazovanja delovanja možganov postala ena najpomembnejših disciplin. Kajti če tega ne bomo storili, se bodo v akcijo spremenjene misli razletele v vse smeri. Morda bomo razvili tudi različne stopnje zavedanja.

Postati bomo morali mojstri v spoprijemanju z realno virtualnostjo.

Če si pogledate grške bogove, so osupljivi zato, ker so skupek različnih stopenj zavedanja: Proteus, veliki spreminjevalec oblik, Hefajst, veliki garač. Mislim, da bomo tudi o nas samih začeli razmišljali v različnih oblikah zavedanja. Temeljno vprašanje pa je, kdo bo usmerjal te oblike. Razlika je med inteligenco, ki jo bodo lahko ustvarjali tudi stroji – zbiranjem podatkov, upravljanjem z velikimi količinami znanje – in zavedanjem: čutim, hočem, vem, da hočem, imam vizijo, hočem zmanjšati trpljenje, povečati zadovoljstvo. To bo še vedno človekova naloga.

Torej bomo ljudje še vedno imeli pomembno vlogo?

Mislim, da bo pomembna naša zavest. Sposobnost, da se dvignemo nad vse opcije in ohranimo pregled nad vsem, bo najbrž zadnja stvar, ki nam bo ostala. Še vedno je dejstvo, da smo biološka, razvijajoča se bitja, kar pomeni, da imamo repertoar čustev, zato bomo ohranili okvire našega sedanjega življenja. Zavest o naši razvijajoči se naravi bo naše sidro, s pomočjo katerega bomo lahko prestali nevihto digitalizacije, kompjuterizacije in avtomatizacije.

Omenili ste tudi željo Marka Zuckerberga, da bi ujel misli in jih takoj delil z drugimi.

Da, to so stare sanje.

Bo popolna razvidnost odpravila težave, ki jih imamo zato, ker ne vemo, kaj ljudje res mislijo?

Razviti bomo morali nove miselne sposobnosti. Budizem, razne druge razmišljajoče tradicije in religije so razvile tehnike za razvoj nereaktivnosti. Ni treba, da nas pretresajo čustva, lahko smo tudi nereaktivni opazovalci in operatorji. Newageevska gibanja in kultura sreče to na Zahodu raziskujejo že štirideset, petdeset let, nevrologija pa jih bo izpilila. Že zdaj lahko vidimo, kako se možgani razsvetlijo, ko se ljudje igrajo, koliko nevronov se ustvarja med aktivnostmi, kateri deli možganov delujejo in kateri so v meditativnem stanju.

Vprašanje je, kaj bomo narediti s temi podatki. Bomo ustvarjali delovna mesta in poskrbeli za spodbude, ki povečajo empatijo, nas bo javno zdravstvo »popravilo«, da se bomo lahko vrnili k delu, bodo na voljo storitve za duševno zdravje, da se bomo lahko spoprijeli s svojimi temeljnimi čustvi? Se bomo zavestno odločili za to, ali naj se sploh odločimo za to? Nekateri to povsem zavračajo in hočejo biti, kot je dejal Aldous Huxley v Krasnem novem svetu, plemeniti divjaki, ki ostanejo blizu nedotaknjene živalske narave. Sam odgovarjam, da je ustvarjanje domišljije za človeška bitja naravna stvar. O tem si želim razpravljati z ljudmi, ki med ukvarjanjem z digitalizacijo pogosto mislijo, da gre za nadzor nad ljudmi ali za podeljevanje uslug, da bo red in mir. Po mojem mnenju bomo morali razmišljati širše.

Kajti ljudje že uporabljajo digitalno tehnologijo na način, ki zasvoji in samouničuje, včasih je celo subverziven. Te stvari so se že izvile izpod državnega nadzora, obravnavati jih bomo morali kot del človeške energije. Mislim, da je dobro, da smo nepredvidljivi, in tudi vlade in ustanove za duševno zdravje bi morale upoštevati neko stopnjo nepredvidljivosti ter jo celo podpirati. Zaradi začaranosti, o kateri sem govoril na predavanju o telepatiji, so poskusi nadzora nad digitalno realnostjo morda bolj moteči kot takšna realnost.

Kakšno bo naše življenje, ko se bomo tako razvili? Že zdaj vemo, da ne bomo več vozili, ker bomo imeli samovozeče avtomobile, morda nam ne bo več treba hoditi v tovarne in pisarne, ker bodo delo prevzeli avtomati, kaj bomo torej sploh delali?

Za to bo treba imeti mogočne vizije. Dobro artikulirane vizije so okvir, kako naprej. Pravosodje in politika se s tehnološkim prelomom že spoprijemata na dober in na slab način. Odločitev Združenega kraljestva za brexit je klic »Nočemo prihodnosti, ustavite jo!«. Po drugi strani pa nekateri govorijo o univerzalnem temeljnem dohodku in krajšem delovnem tednu, odgovarjajo torej na idejo, da bodo nekatere panoge našega življenja avtomatizirane.

Kaj bomo torej počeli sami s seboj? Ali bomo nadaljevali z imperativom profita ali pa sklenili, da je profit usluga družbi? To so opcije, vizije in izbire, in če o njih razpravljamo že zdaj, bomo počasi zgradili razumen pristop. Ko bomo dejansko prišli do preskoka, ko bo jasno, da lahko štirideset, petdeset odstotkov našega dela opravi tehnologija, to ne bo popolno presenečenje. Mislim pa, da takšna pripravljenost zahteva vizionarstvo, delno teh ljudi, delno pa umetnikov, oblikovalcev, ustvarjalcev. Ne glede na to, kar si mislite o vizijah iz Silicijeve doline, ne morete jim očitati pomanjkanja vizionarstva. Gre za vrsto izjemnih projektov, eni hočejo na Mars, drugi nameravajo uničiti smrt in ustvariti večno življenje. Sam bi dodal vizije iz drugih delov družbe. Dobra vaja je razmišljanje za trideset let naprej. Mnogi se spomnimo, kako je bilo pred tridesetimi leti, v osemdesetih, devetdesetih, kaj vse se je medtem spremenilo in kaj se nadaljuje. Razmišljanje o prihodnosti je dobra vaja, saj nam pomaga tu in zdaj.