Prihaja nova eko civilizacija

Zadnje poročilo Združenih narodov je strašljivo ogledalo tega, kako hitro izginjajo habitati in živalske vrste. In teh težav ne bomo rešili le s prepovedjo plastičnih slamic in vrečk, niti s kolesarjenjem ali hojo. Potrebne so radikalne spremembe, saj bi v nasprotnem primeru potrebovali tri planete, so uvodoma na konferenci Circular Change, ki je potekala v Mariboru, opozorili mladi iz gibanja Youth for Climate Justice Slovenia (Mladi za podnebno pravičnost Slovenija).

Mali koraki niso več dovolj. Potreben je medgeneracijski dogovor, da bi dosegli spremembe. Ampak evropska komisarka za promet Violeta Bulc je prepričana, da prihaja nova eko civilizacija, ki ne bo prišla z enega kontinenta in iz ene socialne skupine, ampak poganja po vsem svetu, v vseh družbenih slojih. In nas sili k spremembam. Opaža, da odgovorna podjetja rastejo kot gobe po dežju.

»Moramo jih podpirati. Moramo razmišljati, od koga kupujemo in kaj,« spodbuja Bulčeva. Doda, da na evropski ravni »končno prepoznavamo, da je krožno gospodarstvo ključno za gospodarski razvoj. Model sicer še ni popoln, ga pa izboljšujemo in predstavlja dober začetek vizije 2050«. Povedanemu pritrjuje tudi nekdanji okoljski komisar Janez Potočnik, ki je bil pravzaprav tisti, ki je med svojim mandatom raztrosil semena trajnostnega razvoja, ki šele sedaj klijejo. Novo poročilo »Global Resources Outlook 2019« (Globalna perspektiva virov), ki je izšlo pred dvema meseca in je prvo poročilo Mednarodnega foruma za vire, ki mu sopredseduje Potočnik, je domala tako alarmantno kot poročilo Združenih narodov. Ugotavlja, da se je v zadnjih 50 letih poraba svetovnih virov potrojila, poraba virov na prebivalca pa podvojila – s 7,4 tone v letu 1970 je zrasla na 12,2 tone v letu 2017.

Vse bolj naklonjeni krožnemu gospodarstvu
 

»Mesta se vse bolj zanimajo za krožno gospodarstvo, ker vidijo, da je to priložnost za gospodarsko rast kot tudi delovna mesta,« je ob koncu konference za Svet Kapitala povedala Oriana Romano, ki je pri Organizaciji za gospodarsko sodelovanje in razvoj (OECD) zaposlena kot koordinator mesta v okviru krožnega gospodarstva. Pionirji sprememb so Pariz, London, Bruselj, Amsterdam … Prihajajo pa tudi novinci, ki v »krožnem gospodarstvu vidijo potencial«, pojasnjuje Romanova.

»Špansko mesto Valladolid, ki ima 200.000 prebivalcev, je leta 2017 začelo s financiranjem projektov krožnega gospodarstva, saj bo to zagotovilo tudi nova delovna mesta.« OECD izvaja tudi globalno raziskavo o razumevanju krožnega gospodarstva med regijami in mesti, ki bo objavljena leta 2020. Najbolj navdušujoč primer? »Mesto Austin v ZDA. Ustvarilo je tržišče za sekundarne surovine. Podjetja se ob tem niso seznanila le z razpoložljivimi sekundarnimi viri, ampak so ugotovila, da se nekatere surovine sploh ne uporabljajo kot sekundarne, ampak kar kot primarne. S tem so ustvarili trg za nove proizvode, ki so izdelani iz 'odpadkov'. To pomeni, da za neuporabljene surovine obstaja velik potencial,« pravi Romanova. Opozarja tudi, da nekatera evropska mesta razmišljajo o uvedbi krožnega gospodarstva, ker so ugotovila, da jim po eni strani primanjkuje virov, po drugi pa se jim kopičijo odpadki.

Paolo Trichilo, italijanski ambasador v Sloveniji, je med drugim opomnil, da je Italija lahko vir spodbude tudi za sosednje države. Po podatkih Eurostata je Italija prva država na svetu po številu ponovno uporabljenih surovin in druga po recikliranju nenevarnih snovi iz podjetij. »Rabo materialov smo od leta 2008 prepolovili. S tem prihranimo 17 milijonov ton goriva in 60 milijonov ton ogljikovega dioksida letno. Mesto Milano reciklira največ in tudi najbolje ločuje odpadke,« je dejal Trichilo, ki ni pozabil omeniti najbolj plodnega sodelovanja med Italijo in Slovenijo – podjetja Aquafil in projekta Bluegrass, v okviru katerega razvijajo akvaponsko tehnologijo za pridelavo hrane, ki bo porabo vode v tem segmentu zmanjšala za 90 odstotkov.

Vključiti zaposlene
 

Pri vseh korakih, ki jih v smeri trajnosti delajo podjetja, pa so pomembni tudi zaposleni. Maria Giovanna Sandrini iz Aquafila je med drugim povedala, da zaposlene redno obveščajo o ciljih in načrtih.

Polona Tratnik, direktorica kakovosti pri podjetju Skaza, pravi, da je integracija zaposlenih v projekte – ki so ne nazadnje ambasadorji vizije – dolg proces in da se njihovi zaposleni trudijo živeti to vizijo. Mnoge, ki se v službo vozijo z avtom, pozivajo k bolj trajnostnim oblikam mobilnosti.

Esther Busscher iz SHV Energy priznava, da je bil začetek težak, potem pa je bilo vse lažje: »Mišljenje in vedenje smo spremenili na lokalni ravni, ker smo podjetje, ki dela na lokalni ravni. Več ljudi imamo zaposlenih na lokalni ravni kot na Nizozemskem, kjer v glavni pisarni dela le 80 ljudi. Kolegi v Franciji so se odločili, da se želijo posvečati biotski raznovrstnosti, v Španiji pa se osredotočajo na sušo in trajnostno rabo vode.«

Zooullis Mina, izvršni direktor Pivovarne Union, pa je prepričan, da je treba spremeniti vedenje. Pravi, da velik pomen pripisujejo varnosti. »Vsak mesec obravnavamo temo varnosti. Tedaj zaposlene pozovemo, da v službo prinesejo orodja in drugo, kar uporabljajo v prostem času, vendar pa je dotrajano in zato nevarno. Eden izmed zaposlenih je prinesel dotrajano lestev in kupili smo mu novo. V Sloveniji mnogi za hobi pridelujejo vino. Zato smo jim podarili merilnike, ki merijo vsebnost ogljikovega dioksida v zraku, ki nastaja pri pridelavi vina. Želimo, da so varni,« je dejal Mina.
 

Električna energija iz alkohola
 

V proizvodnji piva, ki ga večinoma pridelujejo s pomočjo ječmenovega sladu, nastajajo tudi odpadki. V Laškem, nam je ob robu konference povedal Zooullis Mina, izvršni direktor Pivovarne Union, ki je del družbe Heineken, te odpadke spreminjajo v bioplin. »To je čista energija, ki jo uporabljamo v procesu varjenja piva. Sedaj bomo začeli tudi s proizvodnjo brezalkoholnega piva, kar pomeni, da bomo morali trajno uporabiti tudi alkohol.« Obstaja namreč več načinov varjenja brezalkoholnega piva, eden od teh je tudi ustavitev fermentacije v samem začetku procesa, »mi pa želimo narediti pravo pivo in bomo izločili alkohol«.

To pomeni, da bodo imeli na voljo kar nekaj alkohola, iz katerega bodo lahko pridobivali energijo. Trajnostno energijo bodo na tak način pridobivali v tovarnah, kjer imajo nameščen dealkoholizator, in mednje sodi tudi Laško. »Iz energije, pridobljene iz alkohola, bi po ocenah lahko pokrili okoli 25 odstotkov vse potrebne energije,« je dejal Mina. Cilj je tudi zmanjšati izpuste ogljikovega dioksida.
 

»Heineken želi zmanjšati izpuste za 70 odstotkov do leta 2030«

Sicer pa so izmed 17 ciljev trajnostnega razvoja Združenih narodov v Pivovarni Laško Union v okviru trajnostne strategije »Varimo boljši svet« izbrali šest fokusnih področij, znotraj katerih izvajajo številne aktivnosti. »V Pivovarni Laško Union verjamemo, da je skrb za planet skupna vsem deležnikom, vključno s podjetji, odločevalci in potrošniki. Mi smo začeli pri sebi, s samoregulacijo in z vprašanjem: ‘Kako lahko sami prispevamo k ekonomskemu razvoju, družbeni blaginji in ohranitvi planeta?’ Naš pristop k trajnostnemu upravljanju poslovanja je natančno strukturiran, tako na ravni družbe Heineken kot hčerinskih družb, pa tudi Pivovarne Laško Union,« je dejal Mina.

Tanja Subotić Levanič, direktorica korporativnih odnosov, pa je z udeleženci svojega foruma razmišljala o izzivih in rešitvah, povezanih z učinkovito rabo virov in embalažo. Predstavila je trajnostni pristop, kjer v proizvodnem procesu podjetje teži k čim večjemu zmanjšanju odpadkov tudi na področju embalaže. Ključno merilo pri izboru embalaže je zagotavljanje najboljše kakovosti proizvodov. Večina izdelkov se sicer prodaja v (vračljivi) stekleni embalaži, aluminijastih pločevinkah in vračljivih sodčkih. Plastika predstavlja manj kot petino celotne embalaže prodajnega programa Pivovarne Laško Union, delež le-te pa se še zmanjšuje. V zadnjih letih razvoja je podjetje doseglo pomemben napredek pri optimizaciji in izbiri embalažnih materialov, pri čemer je ključna usmeritev, da so sestavljeni iz surovin, ki jih je mogoče reciklirati.

Dodala je, da podpirajo nedavno sprejeto direktivo EU o plastičnih izdelkih za enkratno uporabo in usmeritev, da si za zmanjševanje odpadkov skupaj prizadevajo odločevalci, proizvajalci in potrošniki: “Naša konkretna prizadevanja za zmanjševanje odpadkov so: povečanje deleža reciklata v embalaži PET (trenutno do 20 odstotkov), zmanjševanje uporabe plastike za sekundarno embalažo (ovojne folije), zmanjševanje teže plastenk (doslej za 30 odstotkov) in aluminijaste embalaže ter uporaba alternativne embalaže, ki ima večjo reciklabilnost (npr. tetrapak).«