Prehojena pot, pot pred njimi

Ko so leta 1949 ustanovili Ljudsko republiko Kitajsko, babica ni bila več priležnica, ampak emancipirana enakopravna ženska. Stopal sicer ni mogla več zravnati, vendar ji vsaj ni bilo treba gledati, da zaradi tega trpi tudi njena hči. In čeprav je kmalu še enkrat trpela zaradi lakote – ta se je konec 50. let prejšnjega stoletja razširila med prebivalstvom zaradi Mao Zedongovega »velikega skoka naprej« –, je bila še vedno prepričana, da je komunistična partija zagotovila napredek.

Zgodba se nadaljuje z življenjem njene matere, katere otroštvo je zaznamovalo rojevanje socialistične države in ki je bila nato delavka v tovarni, kjer je svojo enakopravnost dokazovala tako, da je popolnoma enakopravno z moškimi opravljala najtežja in najnevarnejša dela.

Kitajke so prisiljene izbirati med kariero in družino. Morajo se spopadati z novo vrsto hudega kršenja ženskih pravic.

Nato sledi življenje tretje generacije kitajskih žensk, ki so še naprej kot del Maove mladine delale v tovarnah in na poljih, vendar so bile še zelo mlade, ko je vodja leta 1976 umrl in se je končala velika kulturna revolucija, Kitajska pa je začela uvajati nove reforme in se modernizirati. Novo obdobje bi moralo ženske resnično osvoboditi in jih rešiti ne samo fevdalnih predsodkov, ampak tudi revščine.

Hčere so se praviloma energično učile angleščine in čakale na svojo priložnost, da bi prestopile mejo in odšle v svet po znanje ali izkušnje ali kapital. Z njim so včasih ostajale daleč stran, včasih pa so se vračale v domovino, ker so spoznale, da prav to, zaradi česar bi morale ženske postati res enakopravne, pogosto pomeni velik korak nazaj na položaj podrejenosti in odrinjenosti na obrobje, od koder se je pravzaprav začelo večgeneracijsko potovanje v nedosegljivo prihodnost.

Zdaj imajo tudi te hčere, o katerih govorim, svoje hčere, ki so postale že mlade ženske. So končno prva generacija Kitajk, ki niso doživele lakote ter so se rodile in odrasle v okolju, ki bi mu lahko rekli civilna družba v vzponu.

Reuters

(Ne)enake možnosti

Vendar je vprašanje, ali imajo enake možnosti za uspeh kakor moški njihove starosti, preveč zapleteno, da bi nanj lahko enopomensko odgovorili. Da in hkrati ne.

Skoraj bi morali odgovoriti z »ne«, saj jih je očitno premalo (in celo vse manj) na vrhu piramide oblasti, ker tržno gospodarstvo vsiljuje diskriminatorne razpise za delovna mesta, delodajalci pa temu sledijo z vse večjimi razlikami med plačami za moške in ženske zaposlene. Z »ne« bi morali odgovoriti tudi zato, ker so prepogosto prisiljene izbirati med kariero in družino ter se morajo tako spopadati z novo vrsto hudega kršenja ženskih pravic.

Chen Xiaohong, ustanoviteljica in predsednica enega največjih investicijskih skladov na svetu, je pokazala, da posluje s celovito osebnostjo, ne samo z vizitko, na kateri piše »izvršna direktorica«.

Toda odgovor bi se lahko glasil tudi »da«, saj so kitajske ženske tako kot ženske drugod po Aziji vzele usodo v svoje roke odločneje kot kdaj prej. Težko si je predstavljati, da ne bi dosegle konkretnih rezultatov z vso prebujeno navdušenostjo, ki jo kažejo, ko ustvarjajo priložnosti za novo svobodno žensko, in tudi z aktivizmom proti nasilju v družinah, proti spolnemu zlorabljanju ali proti katerikoli drugi vrsti neenakopravnosti.

Poglejmo, denimo, najvišji zakonodajni organ, kongres ljudskih predstavnikov, ki je pravkar pripravil svoje letno zasedanje v Pekingu. Med 2980 ljudskimi poslanci, zbranimi v Veliki palači ljudstva, je 742 žensk, to je skoraj 25 odstotkov in več kot kdaj prej. Na celotnem območju azijskega Tihega oceana ima več kot polovica držav v svojih zakonodajnih organih manj kot deset odstotkov žensk, samo v dveh – v parlamentih Nove Zelandije in Vzhodnega Timorja – je žensk več kot 30 odstotkov. Kitajska je ambiciozna in si želi tudi na tem področju postati vodilna v regiji.

Reuters

Zedongova polovica neba

Toda vsa ta leta, odkar spremljam spremembe položaja žensk v državi z največ prebivalci na svetu, se mi je vedno zdelo, da njihovo delovanje v politiki sploh ne pomeni nujno, da res podpirajo polovico neba, kakor je enakopravnost spolov opisoval Mao Zedong. V kitajski zgodovini je bilo malo vplivnejših žensk od Maove žene Jiang Qing, ki je vodila »tolpo štirih« in vsej kitajski družbi škodila s svojim ekstremizmom. To, da je bila vsestransko nadarjena in zelo dobro izobražena ženska, ni koristilo nikomur, še najmanj kitajskim ženskam.

Potem ko sem osebno spoznala nekaj vplivnih žensk, ki so bile na začetku 80. let prejšnjega stoletja članice politbiroja, vendar so vse dosledno zagovarjale ideološko konservativnost in bile antifeministke, se mi je zdelo precej pomembneje, koliko je Kitajk na vodilnih položajih v podjetjih, še pomembneje od tega pa se mi je zdelo, kako so se vedle kot direktorice in menedžerke. Opazila sem, da so znale biti strožje od moških in da so bile precej neposrednejše, kadar so hotele povedati, kar si mislijo, ali kritizirati nekaj, kar jim v poslovanju ni bilo všeč. Vendar so bile enako odločne, kadar so hotele uspeti; zdelo se je, kakor da sploh nimajo na voljo druge možnosti. Kakor da je bila prav zgodovina, ki je povezovala babico, mamo in novo generacijo kitajskih žensk, nesporna lekcija za prihodnost, ki se ne sme več vrniti v zaprt krog.

Reuters

Dojenček na poslovnih sestankih

Chen Xiaohong, ustanoviteljica in predsednica enega največjih investicijskih skladov na svetu, je zato na različne načine pogosto pokazala svojim sodelavcem, partnerjem in strankam, da poslujejo s celovito osebnostjo, ne samo z vizitko, na kateri piše »izvršna direktorica«.

Chen je tri leta prihajala v službo s svojim sinom, ki je rastel približno enako hitro kot njeno podjetje H Capital. Nikoli se ni zmenila za to, da malček leze pod mizo, medtem ko se odrasli resno pogajajo o naložbenih projektih, se občasno usede kateremu od partnerjev v naročje ali po steni pisarne riše robote, s katerimi je bil obseden, ko je iz dojenčka že zrasel v dečka.

Pred Kitajkami je še dolga pot tako kot pred vsemi ženskami tega sveta.

Kot ženska je čutila, da je njena prednost v tem, da je podjetniku, ki je plačal za storitve njenega sklada, lahko odkrito povedala, kje je naredil napako pri svoji naložbeni strategiji. Hkrati je bila prepričana, da ima kot mati prednost prav zaradi otroka, ki z jokom občasno moti pogajanja in tako omogoča popolnoma nepričakovano sporazumevanje s strankami, saj tako spontano poglobi medsebojno zaupanje in poslovne odnose obogati z nečim neizmerno osebnim.

Robot, narisan na steni sobe za sestanke investicijskega sklada Chen Xiahong, še vedno opozarja, da je zdaj 48-letna ženska celovita osebnost, ki se ni bila pripravljena odreči karieri zaradi materinstva in tudi ne materinstvu zaradi kariere.

Kitajska pred ZDA in Veliko Britanijo

In morda je prav zaradi takšne moči, ki jo imajo kitajske podjetnice, v tehnoloških podjetjih na vodilnih položajih več žensk na Kitajskem kakor v Ameriki ali Evropi. Ko je banka Sillicon Valley Bank opravila anketo med 900 strankami v ZDA, Veliki Britaniji in na Kitajskem ter jih vprašala, v koliko tehnoloških podjetjih vsaj ena ženska opravlja naloge izvršnega, operativnega, finančnega ali tehničnega direktorja, se je pokazalo, da jih je v Ameriki 54 odstotkov, v Veliki Britaniji 53 odstotkov in na Kitajskem okoli 80 odstotkov.

Tudi v investicijskih podjetjih Kitajke dosegajo podoben delež, v ZDA pa ima samo polovica podjetij sploh kakšno žensko med partnerji, poleg tega je v največjem gospodarstvu na svetu na vodilnih položajih na tem področju komaj deset odstotkov žensk.

In ko so nato ta podjetja vprašali, ali izvajajo programe, namenjene povečanju števila žensk na vodilnih položajih, je 67 odstotkov ameriških in 80 odstotkov britanskih podjetij odgovorilo, da nimajo takšnih programov, 63 odstotkov kitajskih podjetij pa je odgovorilo, da takšne programe izvajajo. To je očitno področje, na katerem Kitajke uresničujejo svoj feminizem.

V čudoviti knjigi En otrok: zgodba o najradikalnejšem kitajskem poskusu ameriško-malezijska pisateljica Mei Fong opisuje številne strahote 35-letne politike enega otroka, toda hkrati priznava, da je prav zaradi takšnega radikalnega načrtovanja rojstev največ kitajskih žensk v zgodovini te države pridobilo visoko izobrazbo. Tudi hčere so bile edinke, zato so starši obsedeno skrbeli za njihovo izobraževanje, tako da je bilo leta 2010 med vsemi študenti na magistrskem študiju polovica žensk. Poleg tega Mei Fong pravi, da je prav zaradi takšne politike več kot 70 odstotkov kitajskih žensk že zaposlenih ali so na trgu delovne sile, to pa je eden največjih deležev v Aziji.

»Preostanke«

Kljub nespornemu napredku, ki so ga ženske dosegle na stoletni poti več rodov, je njihov novi status samozavestne, izobražene in neodvisne članice družbe povzročil pojav, ki bi bil v času njihovih babic nepredstavljiv: to so tako imenovane »preostanke«. To so ženske, ki se jim ni uspelo poročiti; morda zato, ker so prezaposlene, da bi se družile, hodile na zmenke in načrtovale družino, ali pa zato, ker so preveč izobražene, preveč samozavestne in preveč samostojne, da bi prišle v ožji izbor mladeničev iz podobnega družbenega sloja. Ali da bi bile pripravljene biti v zvezi z moškim, ki ne more dojemati njihove miselne in družbene moči.

Reuters

Zanimivo je, da govorimo o »preostanku« žensk v državi, ki ima resne težave zaradi 20- do 30-milijonskega presežka moških. To se je seveda zgodilo zaradi umetno povzročenega primanjkljaja pri rojevanju sinov in hčera. Številne ženske iz podeželskih družin so lahko izvedele za spol otroka že pred rojstvom, in ker so si želele samo sina, so nosečnost prekinile, kadar je ultrazvok potrdil, da pričakujejo deklico, tako da je v nekaterih regijah razmerje med spoloma že dolgo 120 : 100. Toda tu gre za »presežek« mladeničev na podeželskih območjih, ti pa so skoraj popolnoma nezdružljivi s »preostankom« žensk iz mestnega okolja.

Kadar se moje kitajske prijateljice sprašujejo, ali so ženske na Kitajskem enakopravne z moškimi, jih večina takoj pomisli na pot, ki so jo prehodili rodovi od povezanih stopal do vodilnih položajev, in čeprav se zavedajo večjega stresa zaradi sodobnega življenja, vse ugotavljajo, da na tem področju Kitajska napreduje. Zmanjševanje števila zakonskih zvez je ob vseh drugih vprašanjih, povezanih z ženskimi pravicami, resda eno postranskih vprašanj, vendar to niti ni težava, ki bi bila značilna samo za Kitajsko. Na Japonskem, denimo, ena od sedmih žensk in eden od štirih moških ostajata neporočena vse do 50. leta. To je težnja, na katero vplivajo kompleksni vzorci: ženske lahko samostojneje odločajo o tem, ali se bodo poročile ali ne, in samski stan pogosto povezujejo z emancipacijo, mladi moški pa vse bolj čutijo pritisk zaradi visokih življenjskih stroškov in počasi dvigajočih se plač, poleg tega se jim zdi nemogoče, da bi v mladih letih pridobili finančno podlago za ženitev, večje stanovanje in šolanje otrok.

Na seznamu 144 držav, razvrščenih glede na to, v kateri od njih je najbolje biti ženska, je Svetovni gospodarski forum uvrstil Kitajsko na stoto mesto. Indija je na 108. mestu, Japonska na 114. in Južna Koreja na 118. mestu, to pa nam lahko pomaga bolje razumeti resnični položaj žensk v tej regiji. So na Kitajskem res enakopravnejše kot na Japonskem? V nekem smislu so. Toda ali jih čaka še dolga pot do resnično enakopravnega položaja? Nedvomno.

Na tem seznamu je, denimo, Ruanda na četrtem mestu (za Islandijo, Norveško in Finsko ter pred Švedsko, Nikaragvo in Slovenijo), in to predvsem zato, ker je prva država na svetu, v kateri je število žensk v parlamentu preseglo število moških. Toda to še vedno ne pomeni, da imajo ženske res enakopraven položaj v družbi. Za uresničitev ženskih pravic je visok odstotek žensk v politiki samo eden od dejavnikov (in kakor vidimo v številnih primerih, ni vedno najpomembnejši). V vsakdanjem življenju Ruande je morda pomembneje to, kar počne neka nevladna organizacija, ki je povezana z organizacijo UN Women in pri boju proti nasilju v družini uporablja menjavo vlog. Zakonska partnerja, od katerih je eden nasilen do drugega, morata opraviti petmesečni tečaj, med katerim možje enkrat na teden perejo perilo in skrbijo za otroke, ženske pa odhajajo iz hiše in počnejo to, kar bi sicer moški počeli v prostem času. Zakaj ne bi tako razdelili vlog?

Med 78 milijarderkami je 49 Kitajk

Kitajke so se o tem spraševale že v času Mao Zedonga, ko so vozile tovornjake in skupaj z moškimi opravljale najtežja fizična dela. Zdaj brez predsodkov vodijo podjetja in štejejo milijarde. Med 78 milijarderkami, ki so po vsem svetu same ustvarile svoje bogastvo, je 49 Kitajk. In od 50 najbogatejših Kitajk jih je 34 začelo iz nič. In vendar je povprečno bogastvo vsake od njih vredno samo tretjino od 72,6 milijarde juanov (11,3 milijarde dolarjev), kolikor jih ima povprečno vsak od 50 najbogatejših Kitajcev.

Pred Kitajkami je še dolga pot, tako kakor pred vsemi ženskami tega sveta. In ta pot ne gre v ravni črti do cilja, ampak zavija, se vrača nazaj, vzpenja navzgor in nas pogosto spodbuja, da se sprašujemo, ali bo sploh kdaj privedla do idealne družbe, s tem vprašanjem pa se ženske ukvarjajo bolj kakor kdaj prej. Čas je za enakopravnost. Če že ne zaradi drugega, zato ker smo že krepko zakorakali v 21. stoletje. Ali ni to dovolj dober vzrok?