Posel rož cveti le še med prazniki

Pomlad je čas prebujanja narave, čas, ko se sezona za cvetličarje – skorajda konča. Otroci hitijo nabirat rože na pisane travnike, ljubiteljski vrtnarji si cvetje vzgajajo na vrtovih. Prav tako so za nami vsi prazniki, med katerimi se moški polnih rok, s cvetjem, zavitim v celofan, sprehajajo po cestah. Prazniki, med katerimi si roke manejo cvetličarji in veletrgovci s rožami – med njimi so poleg dneva mrtvih zagotovo najpomembnejši valentinovo, dan žena in materinski dan –, so za nami, tako kot obdobje, ko so cvetličarji v lastnih rastlinjakih skrbeli za zaloge rož na slovenskih prodajnih policah.

Že nekaj časa je večina rezanega cvetja iz tujine, natančneje z borz na Nizozemskem, ki je največja izvoznica na svetu. Država s severnega dela Evrope je s 3,5 milijarde dolarjev vrednim izvozom rezanega cvetja – za šopke in aranžmaje – daleč največja igralka na globalnem trgu, katerega vrednost je ocenjena na 7,7 milijarde dolarjev. Slovenija je po podatkih na strani World's top export leta 2016 izvozila za manj kot 100.000 dolarjev rezanega cvetja.

Celotni trg rož, tako sadik, rezanega cvetja kot tudi lončnic, pa je v poročilu nizozemske banke Rabobank ovrednoten na okoli 20 milijard dolarjev. Nizozemska si daleč največji delež reže na trgu tulipanov, ki jih izvozi več kot vse druge države na svetu skupaj. Kljub temu ni vselej nosila vzdevka dežela tulipanov, saj ta vrsta cvetlic originalno ni rasla na Nizozemskem.

Shutterstock

Sadika v zameno za hišo?

Tulipani so prvič prišli na Nizozemsko leta 1593 iz Turčije. Bili so novost, ki so si je želeli na svojih vrtovih ali v vazah tako plemiči in mestna gospoda kot običajni ljudje. A to še ni bilo dovolj za postavitev temeljev tulipomanije, ki jo mnogi jemljejo za vatel pri ocenjevanju največjih balonov v zgodovini, tudi zadnjega, ki se je napihnil na trgu kriptovalut. Trgovanje s tulipani, čeprav so bile sadike že od samega začetka drage, je na Nizozemskem prva leta potekalo v precej normalnih okvirih. In tako je bilo vsaj še nekaj let, dokler tulipanov ni napadel do tedaj neznan virus, ki pa ni vplival na ponudbo, temveč na podobo tulipanov. Povzročil je namreč danes značilne vzorce v obliki plamenov na cvetovih.

Čampa: osmi marec, valentinovo in materinski dan predstavljajo vrhunec prodaje. V vsem preostalem času pa so cvetje in okrasne lončnice primerni za vsako priložnost in za vsak prostor.

Cene so začele rasti, bolj ko je bil vzorec redek, več je stala tulipanova sadika. Zaradi virusa se je vzpostavil trg tulipanovih sadik, na katerem se je hitro začelo špekulirati. Cvetličarne iz 17. stoletja so začenjale kupovati sadike na zalogo, kar je dodatno zmanjšalo ponudbo in cene so poletele v nebo. Na vrhuncu je posamezna sadika dosegla ceno med 3000 in 4200 guldnov, kar je bilo v tedanjih časih toliko, kot je izučen obrtnik zaslužil v desetih do 14 letih. V eni izmed zgodovinskih knjig je mogoče prebrati, da je kupec v zameno za sadiko najbolj cenjene sorte na vrhuncu tulipomanije v začetku leta 1637 ponujal pet hektarov veliko posestvo ... norost se je morala končati. Cene so v naslednjem letu padle za 99,99 odstotka. Če je bila sadika leta 1636 vredna bogastvo, je bilo zanjo leto zatem mogoče dobiti na primer eno čebulo.

Shutterstock

Nihanje cen nekaj povsem normalnega

Takšnih nihanj na današnjem trgu rož ni več, kar pa ne pomeni, da ne obstajajo v bolj umirjeni obliki. Dejstvo je, da cene nihajo, in to precej, zlasti pred največjimi prazniki, kot sta dan zaljubljencev in dan žena. Takrat so, denimo, cene vrtnic nekajkrat višje kot sicer in se za tiste najboljše kvalitete gibljejo celo okoli desetih evrov za vrtnico. Reuters je v eni od svojih analiz ocenil, da so cene rož ob valentinovem višje za sto in več odstotkov.

18–20 milijonov evrov je po oceni Tomaža Čampe vreden slovenski trg rezanega cvetja.

Cene rož v Sloveniji so tudi sicer razmeroma visoke, denimo višje kot na Nizozemskem, čeprav uživajo prebivalci precej nižji življenjski standard. V verigi od grede do končnega kupca se namreč napaja kar nekaj posrednikov. Enega od primerov je pred nekaj meseci v pogovoru za oddajo Intelekta na nacionalnem radiu opisal Franci Landeker, cvetličarski mojster in večkratni državni prvak v floristiki. Proizvajalec mini gerbere dobi na primer za cvet okoli deset centov. Prodajna cena na nizozemski borzi je še enkrat višja, torej okoli 20 centov, medtem ko bo končni kupec v Sloveniji za cvetlico plačal dva evra, 20-krat več, kot je prejel njen proizvajalec. Kaj vse je bilo vmes? Od davkov do stroškov transporta, svoj delež vzamejo posredniki, kot so veletrgovci in na koncu cvetličarji.

Med zadnjimi – tako veletrgovci kot tudi cvetličarji – je verjetno največje slovensko podjetje Gardenia Ars Florae, ki pa se v zadnjih letih sooča z upadanjem prodaje in rastjo konkurence. »Pri tem gre zlasti za velike trgovce Hofer, Lidl, Mercator, Spar in Tuš. Njihova ponudba rezanega cvetja in lončnic na posameznih območjih Slovenije znatno ogroža obstoj cvetličarstva kot panoge in poklica,« je potožil Tomaž Čampa, direktor družbe Gardenia Ars Florae. Za ogroženost samega poklica je sicer verjetno največ naredil kar Bruselj, ko je dereguliral cvetličarski poklic, za katerega se danes ni treba več izšolati. Danes je lahko cvetličar že čisto vsak, je dejal Landeker in opozoril, da »s tem trpi seveda tudi kakovost«.

Shutterstock

Rož se proda manj kot pred krizo

Kako to vpliva na prodajo v cvetličarno, je za zdaj težko oceniti, toda trendi so neizprosni. »Trg rož se je v zadnjem desetletju močno skrčil zaradi gospodarske krize, prihoda novih ponudnikov in navsezadnje zaradi spremenjenih navad potrošnikov,« je prepričan Čampa, ki ocenjuje, da je na slovenskem maloprodajnem trgu nekje od 350 do 400 cvetličarn. Celoten cvetličarski trg je po njegovi oceni vreden od 18 do 20 milijonov evrov na leto, če upoštevamo maloprodajne cene.

Landeker: Proizvajalec mini gerbere dobi za cvet okoli deset centov. Cena na borzi znaša 20 centov. Končni kupec v Sloveniji za cvetlico plača dva evra.

Težke razmere na trgu, ki jih zaostruje konkurenca velikih, prej omenjenih trgovcev, načenjajo poslovne rezultate igralcev na veleprodajnem trgu, kjer Čampa omenja dva glavna konkurenta – Contrast in Agrokor. Gardenia je tako od leta 2008 do danes skorajda za polovico zmanjšala svoje prihodke. Če je zadnje leto, preden je v Sloveniji udarila kriza, ustvarila dobrih devet milijonov evrov prihodkov, so ti v letu 2016 komajda presegli 5,5 milijona evrov. Podoben trend je mogoče zaslediti tudi v drugem izmed trojice največjih veletrgovcev pri nas. Prihodki Contrasta so od leta 2008 do konca leta 2016 padli za skoraj 40 odstotkov na nekaj več kot tri milijone evrov. Agrokor, ki ni lastniško povezan s hrvaškim trgovcem, je v tem obdobju posloval najbolje, saj je imel najmanjši padec prihodkov, in sicer manj kot desetodstotnega. Od leta 2012 pa je celo okrepil svoje poslovanje in povečal prihodke s 3,8 na 4,5 milijona evrov.

Kljub ugodni klimi rože uvažamo

»Veliko večino cvetja in lončnic nabavljamo na svetovnih trgih, kar zagotavlja konstantno ponudbo stalne kakovosti,« pravi Čampa, ki ocenjuje, da doma preprosto ni dovolj proizvodnje: »Ponudba lokalnih proizvajalcev je močno sezonsko pogojena in za celovito preskrbo cvetličarn ne bi bila zadostna.« V Gardenii in pri drugih veletrgovcih ter cvetličarnah gledajo na slovensko cvetje tako bolj v kontekstu dopolnitve ponudbe v posameznih sezonskih obdobjih.

Vzrok za to je mogoče iskati tudi v nepovezanosti slovenskih proizvajalcev rož. Če bi se ti namreč povezali in se osredotočili na nekaj vrst rož, bi lahko s svojo ponudbo zlahka konkurirali rožam iz tujine. Vendar se ne, kar pomeni, da so s skromnimi proizvodnimi številkami lahko zgolj dobavitelji za butične cvetličarne, medtem ko se na police v trgovine trgovskih velikanov ne morejo prebiti.

Kaj imajo torej Nizozemci, česar Slovenci nimamo? Razmere za gojenje rož so po oceni strokovnjakov dejansko boljše v Sloveniji. Bogata zgodovina, izrazit ekonomski interes in povezanost različnih sektorjev pa pomenijo, da na Nizozemskem ta posel – še precej bolj kot za gojenje gre za cvetlične borze – cveti. V Sloveniji je največji proizvajalec rož Ocean orchids, ki na leto vzgoji dva milijona orhidej, kar 80 odstotkov jih konča v domovanjih tujcev.

Nizozemci ostajajo sinonim za rože

Verjetno ni več daleč dan, ko bodo Kolumbija, Ekvador ali Kenija že zaradi precej ugodnejšega podnebja in cenejše vzgoje prehitele Nizozemsko na seznamu največjih svetovnih proizvajalk rož. Njen položaj glavnega trgovca z rožami pa na drugi strani ni ogrožen. Za dokaz je potreben samo en obisk nizozemskega mesteca Alsmeer, kjer stoji največja cvetlična borza na svetu. Razteza se čez površino, veliko za 180 nogometnih igrišč ali kar kneževine Monako. Deluje 24 ur na dan, v enem dnevu se povprečno sklene za deset milijonov evrov poslov, v katerih zamenja lastnika okoli 35 milijonov cvetlic in več kot dva milijona lončnic.