Portorož bo Cannes, ko bo Ljubljana Pariz

Portorož ima velikanski potencial, da postane turistična destinacija na najvišji ravni in se postavi ob bok Cannesu, pravi Miodrag Kostić. Ta srbski poslovnež in najbogatejši Srb, ki je med drugim lastnik portoroškega hotela Kempinski Palace, bi rad prevzel še kakšen hotel v kraju, prav tako marino in letališče. Prepričan je, da bo v prihodnosti s svojim podjetjem naredil prave korake, da se bo to dejansko zgodilo. Pa je to sploh mogoče? »Portorož bo Cannes, ko bo Ljubljana Pariz, s Cannesom nima nič skupnega. Niti ene črke iz imena,« pravi Tomi Brezovec, ekonomist, Portorožan in predavatelj na fakulteti za turistične študije.

Pogled nazaj

Portorož naj bi bil glavni turistični kraj pri nas, časi, ko je gospoda tam preživela celo po tri mesece, pa so zdavnaj minili. Po letu 1911 so res prihajali elitni gostje, tudi kronane glave, nekateri kar za tri mesece. Povprečen čas bivanja je bila sicer 14 dni, obiskovalci pa so bili predvsem iz Avstro-Ogrske. Leta 1913 je bilo v vsem letu le 35 italijanskih gostov. Po drugi svetovni vojni je sledilo obdobje sindikalnega turizma in otroških kolonij. Zdaj se je čas trajanja počitnic izrazito skrčil: v Portorožu gostje preživijo v povprečju manj kot tri dni, natančneje, statistika zaznava krajše bivanje pozimi in pet ali šest dni poleti.

Mavric Pivk

Portorož se išče

»Portoroški turizem je premalo profiliran. Včasih je bil prepoznan kot zdravilišče, nato kot kopališče, v osemdesetih kot zabavišče. Danes 'se išče'. Poleg dolgoletne, standardne ponudbe žal ne ponuja veliko. Hoteli so sicer korektno urejeni, manjka pa trgovski del, ponudba kulturnih vsebin, ponudba za prosti čas … Poleg Pirana, ki je pač zgodovinsko bogat, in solin, ki so premalo znane oziroma vključene v ponudbo, česa drugega ni,« ugotavlja Brezovec. »Trenutno se gremo B&B turizem (spanje in zajtrk), ki uspeva, če je lepo vreme. Ko dežuje, pa je že problem. To seveda velja za destinacijo kot celoto,« dodaja.

Zadnja leta se je lastniška podoba portoroškega turizma precej spremenila. Grand hotel Metropol in še tri pripadajoče hotele je kupila hrvaška družba Liburnia Riviera Hoteli; to lastniško obvladuje Darko Ostoja. Miodrag Kostić se po nakupu hotela Kempinski Palace, kot rečeno, ozira po novih naložbah. Celjski nepremičninski mogotec Aleksander Jančar je kupil hotel Piran in hotel Barbara v Fiesi, s partnerji obvladuje tudi igralniški posel v kraju, ob prevzemu pa je napovedoval, da bo Portorož znova postal igralniška destinacija. A dejstvo je, da samo ponudba igralnice ne deluje več kot primarni atraktor, kar pomeni, da zaradi igralnih avtomatov in rulete gostje ne hodijo in ne bodo več hodili v Portorož, tako kot se je dogajalo v šestdesetih in sedemdesetih, ko je portoroški kazino obiskal gost na primer iz Milana in ostal štiri ali pet dni. Zdaj igralni saloni pritegnejo le upokojence in druge dnevne obiskovalce iz Trsta ter morda kakšnega turista, ki se sprehaja po promenadi in iz radovednosti zavije še v igralnico. To pa je vse.

Las Vegas je na primer prava igralniška destinacija, medtem ko je v Portorožu tudi na tem področju ponudba razpršena. Kot pri velnesu – vsi hoteli, ki so zgradili svoje centre dobrega počutja, ponujajo različne masaže in imajo bazenčke z enim toboganom ali pa še tega ne. Če bi vsi združili sredstva in naredili en velik vodni center, bi ljudje zato hodili v Portorož. Ponudba hotelov je bolj ali manj enaka, noben ne izstopa. To Brezovca spominja na slovensko posebnost: vsak kmet ima svoj traktor, kombanj in kosilnico, čeprav so ti stroji le desetodstotno izkoriščeni, ter prideluje vse vrste zelenjave. Vse je razpršeno, tako tudi v turizmu. »Novi lastniki so prinesli novo realnost. Ni več samoumevnega povezovanja. Lastniki gledajo predvsem na svoj poslovni interes. Destinacija je na drugem mestu, če sploh. Potreben bo nov pristop k upravljanju turizma na destinaciji, dosedanja formula ni več uporabna,« opozarja strokovnjak za turizem.

»Konkurenca, kot jo vidimo mi, je vse preveč le cenovna, kar pomeni ob sicer naraščajočem povpraševanju cenovno degradacijo produktov, v glavnem namestitve,« poudarja Andrej Laznik.

Poleg izrazitega skrajšanja časa dopustovanja je svetovni trend v turizmu odkrivanje kulture in prostora, kamor gre nekdo na dopust, torej spoznavanje kulinarike, zgodovine, umetnosti in avtentičnosti kraja ter življenja tamkajšnjih ljudi. Cilj potovanja je spoznati nekaj novega. Tako imenovane turistične pasti, namenjene temu, da se iz turistovega žepa potegne čim več, na primer trampolini na plažah in različni kazinoji, počasi zamirajo. Dejstvo je, da je turizem v smislu ležanja na plaži kot način preživljanja dopusta v zatonu. Smernice so zdaj povsem drugačne.

To potrjuje tudi Andrej Laznik, prvi mož Istrabenza, katerega hčerinska družba Istrabenz Turizem ima v Portorožu v lasti šest hotelov. Laznik poudarja, da jim pri načrtih omejitve postavlja sama destinacija. »Na splošno gledano je naša usmeritev v razvoj in ponudbo višje in visoke ravni turističnih produktov nekako v nasprotju s tistim, kar tem gostom ponuja destinacija,« opozarja. Našteva cestne zapore ob prihodu v kraj, priveze za barke na že tako kratki plaži, težave s parkiranjem. Portorož lahko po njegovem mnenju išče svojo identiteto le v povezavi s Piranom. »Prave turistične zanimivosti v Portorožu niti nimamo, turisti verjetno največkrat slikajo hotel Palace. Računati na to, da bodo gostinska ponudba med Piranom in Lucijo, sonce, morje in plaža dovolj, da bi se gostje vračali, je zgrešeno. Poudarjanje lokalne kulinarike, solin, obalnega zaledja, organiziranje odmevnih dogodkov ne le v visoki sezoni, ampak pred sezono in po njej, so elementi, s katerimi moramo sestavljati zgodbe, ki jih bomo predstavljali gostom in po katerih bomo prepoznavni,« je prepričan Laznik.

Ni sodelovanja, 
je pa cenovna tekma

Istrabenz Turizem z blagovno znamko Lifeclass je določil svojo razvojno pot pred menjavami lastništva nekaterih hotelov na Obali. Tako so na primer Kostiću prodali Kempinski Palace. »V minulih treh letih smo z investicijami v prenovo hotelov in bazenskih kompleksov v vrednosti 16,8 milijona evrov prenovili 45 odstotkov hotelskih zmogljivosti. Menimo, da se naša hotelska in termalna ponudba s štirimi in petimi zvezdicami, usmerjena v zahtevne goste, dovolj razlikuje od konkurence. Konkurenca, kot jo vidimo mi, je vse preveč le cenovna, kar pomeni ob sicer naraščajočem povpraševanju cenovno degradacijo produktov, v glavnem namestitve,« razkriva prvi mož Istrabenz Turizma.

12.000 gostov je prenočilo v Portorožu in Piranu za podaljšan konec tedna. Tujcev je bilo 40 odstotkov več kot za prvomajske praznike lani.

Pri portoroškem turističnem združenju pravijo, da vsi novi lastniki portoroških hotelov (še) niso člani združenja. Se pa zadeve spreminjajo, zato pričakujejo, da bodo kmalu vsi vključeni v skupne promocijske akcije kraja. In kaj najbolj pogrešajo obiskovalci? »Najbolj pogrešajo boljše povezave javnega prevoza s Trstom oziroma Italijo, Hrvaško in kraji po Sloveniji. Želijo si več trendovske kulinarične ponudbe in bolje označene kolesarske poti,« so povedali v združenju. Portorož in Piran sta predvsem destinaciji za pare in družine. »Če smo bolj natančni, lahko govorimo o parih srednjih let, starejših parih (empty nesters – pari, katerih otroci so že odrasli), vitalnih in aktivnih upokojencih, ljudeh z afiniteto do zdravega in 'zelenega' oziroma trajnostnega načina življenja, ljubiteljih kulture. Prevladujejo individualni gostje, ki pridejo s svojim avtomobilom. Naši najmočnejši turistični produkti so velnes, kar vključuje centre dobrega počutja, športne aktivnosti na svežem zraku in zdravo kulinariko, ter kongresni turizem in poletne počitnice,« je povedala Jana Bolčič iz združenja.

Ali je kriza 
sploh bila?

V slovenskem turizmu krize ni bilo čutiti, je prepričan Tomi Brezovec. Zaradi vzporednih dogodkov na Bližnjem vzhodu in afriške pomladi so se namreč turisti iz Evrope zadrževali bliže doma. Tu je prišla na svoj račun Slovenija z ugodno geografsko lego. Od krize naprej se turistično povpraševanje povečuje. Zagotovo ne samo zaradi odlične ponudbe našega turizma, temveč tudi zaradi »praktične bližine«.

Terorizem vsekakor spreminja tokove. Pomembne destinacije za evropske turiste na Bližnjem vzhodu in v severni Afriki so izgubile privlačnost prav zaradi nižje stopnje varnosti (Egipt, Libanon, Iran, Sirija, Maroko, Tunizija …). Kaj bo urbani terorizem v evropskih mestih pomenil za turistično povpraševanje v regiji, bo seveda pokazal čas, pravi Brezovec. Trenutno ni zaznati večjega upada, najverjetneje predvsem zaradi močnega občutka varnosti, ki ga imamo v Evropi. Ko bo upadel, se bo to poznalo tudi na turističnih tokovih; začeli se bodo krčiti in preusmerjati drugam. Vprašanje je, ali bo slovenska obala zaradi svoje zaspanosti ostala med destinacijami, ki bodo za turiste zanimive.

Pa se vrnimo na začetek, h Cannesu. Da bi se mu približali, bi morali Portorož razumeti širše, ne le med dvema tablama z imenom kraja, od katerih je ena prečrtana. Vključevanje vseh krajev na Obali, tja do Kopra, bi bilo nujno za tak strateški premik, je prepričan turistični strokovnjak in profesor Brezovec, saj je treba zagotoviti tudi ustrezno nosilno zmogljivost prostora za povečano število obiskovalcev. Takšen miselni premik pa se zanesljivo še dolgo ne bo zgodil. Zato Portorož ne bo nikoli Cannes.

TRETJE OKO: Tomi Brezovec, fakulteta za turistične študije

Za kongresne goste »je treba delat«

Mavric Pivk

Kongresni turizem je v vzponu. Nekatere destinacije veliko vlagajo v pridobivanje kongresov in s tem kongresnih gostov, ki so dobri potrošniki. Lani je bil ekonomski učinek kongresnega turizma v Helsinkih ocenjen na 115 milijonov evrov. Organizirali so 286 mednarodnih kongresov z 61.000 udeleženci.

»Koliko je bilo obiskovalcev Kopra, ki so prišli s potniškimi ladjami? Kolikšen je njihov ekonomski učinek? Da ne bo pomote, super, da ima Koper ta segment gostov, do katerega so prišli prav z usmerjenim dolgoletnim delovanjem. Tako kot Helsinki. Kar bi rad poudaril, je ciljna usmeritev in nato dolgoletno zavzeto delo pri doseganju cilja. Pri tem mora sodelovati celotna destinacija,« je prepričan Brezovec.

Kongresi v Portorožu niso le naloga Avditorija ali Kongresnega centra na Bernardinu. Sodelovati mora ves kraj, tako kot pri organizaciji uspešnih dogodkov. Trg za kongrese je, konkurenca je huda, razvija se tehnologija (on-line meetings) in spreminjajo se navade in potrebe udeležencev (Y-generacija). Kot poje Adi Smolar: Je treba delat.